Pavel Magdić (1870-1918), ustanovitelj trgovskega podjetja P. Magdić v Ljubljani

Trgovino sta vodila Pavel, po rodu iz Ogulina na Hrvaškem, in njegova žena Amalija, rojena Kornič iz Novega mesta, ki ga je po smrti oktobra leta 1918 nadomestila kot lastnica. Leta 1926 se je znova poročila s podpolkovnikom Milivojevićem ter vodila trgovino do smrti leta 1935.

Po Amalijini smrti je trgovino prevzel njun sin Pavel Magdič, vendar je bila novica o spremembi lastništva v Trgovskem listu objavljena šele 10. marca 1941, slab mesec pred izbruhom vojne v Kraljevini Jugoslaviji. Pavel Magdić mlajši je bil leta 1938 imenovan za častnega sodnika Zbornice za trgovino, obrt in industrijo za območje Ljubljane, kar kaže, da je bil ugleden poslovnež. Umrl je že leta 1942, 13. oktobra, star triintrideset let: Italijani so ga ustrelili kot enega izmed štiriindvajsetih talcev na Ciril-Metodovi ulici na Poljanah (današnji Ulici talcev). Poznejša usoda trgovine ni znana, čeprav je bilo v družini več otrok.

 

Starejši Pavel Magdić je bil iz kroga ljubljanskih Hrvatov. Dejaven je bil v več društvih in je rad daroval v dobrodelne namene. Tako je bil podpornik Društva slovenskih trgovskih potnikov, v korist Družbe sv. Cirila in Metoda je prodajal umetniško izdelane fine narodne znake z monogramom družbe, ki so jih ljudje pripenjali na kravate, jih nosili kot broške in jih podarjali. Družba je skrbela za večje upoštevanje slovenščine kot učnega jezika v javnih šolah na Slovenskem in se bojevalo zoper delo raznarodovalnih šolskih društev, na primer »Schulvereina«. Leta 1912 in verjetno še večkrat je Magdić daroval denar Društvu za oblačenje revnih šolskih otrok.

Ustanovitelj podjetja Pavel Magdić je umrl 11. oktobra leta 1918 v Ljubljani, družinska grobnica se nahaja na ljubljanskih Žalah. 

Svoji k svojim in narodna Ljubljana

»Kakor mnogi drugi narodni trgovci takratnih dni, tako je tudi Pavle Magdić s svojo gospo Amalijo omogočil, da je po septemberskih dneh nastalo gibanje ‘Svoji k svojim’ v trgovini privedlo do popolne osamosvojitve slovenskega naroda.«

(Iz: Trgovski list, 18. 4. 1935, nekrolog Amaliji Magdić Milivojević)

Eden od podpornikov uresničevanja mota »svoji k svojim« je bil čisto na začetku 20. stoletja tudi Pavel Magdić, kakor je razvidno iz zgornjega citata. Vendar tudi za njegovo trgovsko ponudbo pred božičem leta 1914 najdemo oglas v nemščini v nemškem Laibacher Zeitungu. Najbrž ga je vodila čista poslovna logika in potreba po oglaševanju bogate zaloge oblačil. Dobavljal je kakovostne kroje svetovnih znamk, če je želel, da je njegova trgovina preživela med množico trgovcev oblek v mestu in je bila hkrati še zaželena med kupci. 

Zgodba zgornjega citata govori o dolgoletnih slovensko-nemških sporih v Ljubljani. Septembra 1908 so na ljubljanskih ulicah izbruhnile protinemške demonstracije, med katerimi je padlo nekaj žrtev. Streli avstrijske vojske so med drugimi usmrtili Rudolfa Lundra in Ivana Adamiča. Slovensko prebivalstvo Ljubljane je bilo ogorčeno. V dnevih po dogodku so meščani slovenskega rodu zahtevali, da v Ljubljani odstranijo vse nemške table in izveske nad gospodarskimi obrati ter jih nadomestijo s slovenskimi. To se je tudi zgodilo. Mestne oblasti so prejele tudi zahtevo po preimenovanju uličnih in cestnih imen, da bodo ta le slovenska. Ljubljana je postopoma postala za nekaj časa »samoslovenska«, »narodna«. 

Korenine teh slovensko-nemških trenj segajo v drugo polovico 19. stoletja. V večjih slovenskih mestih in drugod je prišlo do zaostritev odnosov med nemškim in slovenskim prebivalstvom; mednacionalni boj se je izražal na vseh ravneh, tudi na gospodarski. Slovenci so vplivali na svoje rojake, naj kupujejo vse, kar potrebujejo, pri slovenskih narodnih trgovcih in obrtnikih. V trgovine nemškutarjev, v delavnice ponemčenih in tistih, ki so bili na strani nemškutarjev, pa naj ne hodijo. Uveljavili so gibanje Svoji k svojim! Podobno so storili nemški prebivalci slovenskih mest. V Ljubljani so leta 1875 vplivnejši Slovenci pod geslom »Ali ni lepše trgovati, če ostanemo med sabo?« pozvali prebivalstvo k bojkotu nemških gospodarskih obratov. Medsebojno nagajanje se je nadaljevalo vse do konca monarhije in še dlje. Prišlo je do tega, da so trgovci prodajali samo narodno blago, tudi predstavniki raznih poklicev so dobili oznako narodni. (Gl.: Jezernik, B., Svoji k svojim, Etnolog, 2008)

Ljubljanska trgovina na začetku 20. stoletja

V začetku 20. stoletja so se najpomembnejši trgovinski lokali nahajali v središču mesta, na obrobju in v predmestjih pa se je razvijala trgovina z mešanim blagom. Po prvi svetovni vojni sta se središče mesta in z njim trgovinski utrip pomaknila na levi breg Ljubljanice, kjer so odpirali nova podjetja, gradili nove stavbe. Kljub temu sta Mestni in Stari trg obdržala vse lastnosti trgovinskega predela. V centru je bila trgovina zelo specializirana; posamezna podjetja so delovala kot veletrgovine, saj so pri njih nabavljali blago manjši trgovci iz vse Kraljevine SHS in Bosne. Strokovna literatura navaja, da je bilo leta 1930 v Ljubljani 48 trgovcev s špecerijskim in kolonialnim blagom, 55 z manufakturo, 73 s konfekcijskim in modnim blagom, 42 z galanterijo, 40 z usnjem in čevlji, 47 s papirjem in pisarniškimi potrebščinami, 21 z železnino, 32 s kolesi in avtomobili, 21 z elektrotehničnimi predmeti in radio potrebščinami ter 32 z deželnimi pridelki. Med pomožnimi trgovinskimi obrati je bilo 6 špedicijskih podjetij ter 107 agentur in komisijskih skladišč. Število sejmarjev je bilo 73. 

Popis prebivalstva 1931. leta je pokazal, da je v Ljubljani tedaj bivalo 14.348 prebivalcev iz poklicne skupine trgovine in prometa. Od tega jih je bilo 11.334 rojenih na ozemlju Dravske banovine, 395 na območju Kraljevine Jugoslavije, 2.619 pa v drugih državah. Iz literature izhaja tudi, da je izmed gospodarskih panog v obdobju 1880–1921 prav trgovina doživela velik razmah. V tem času se je število oseb, ki so živele od trgovine, povečalo od 1.972 na 5.423. Le denarništvo, promet, javne službe in svobodni poklici so narasli v večji meri. (Gl.: Počivavšek, M., En gros & en detail, 2012).