Časi taki in drugačni. Rdeči, beli, plavi … časi pravi?
Desetletja kulturnega hrama Na gradu 1 so zaznamovala prostor in čas Mežiške in sestrskih dolin tostran in onkraj. Kultura, ki je vzniknila in z mojstrsko taktirko prvega ravnatelja podirala meje, dobesedne in simbolične, navidezno kimala politikam, a ohranjala pokončnost in držo, je oplajala generacije in jim utirala pota iz kulturnega zakotja. Zagotovo ni bilo lahkó nasledniku in naslednicama stopiti v njegove čevlje, s smelo vzeto mero, prenóšene v vihrah prve in druge vojne ter skozi grozote Dachaua.
Dediščina prvega ravnatelja dr. Franca Sušnika je zavezujoča.
Noč in dan lahko v predverju knjižnice, ko vstopate v to hišo izobilja, berete besede nestorja tega prostora, dr. Franca Sušnika: ‘Knjiga je posoda duha, žlahtna knjiga žlahtnega duha’, je zapisal.
Knjižnice so, s(m)o prostori duha, žlahtnimo podobo krajine in ljudi … smo neopazno vseprisotni.
Ko so v povojnem zanosu grajske sobane spremenili v učilnice in čez nekaj let iz vseh vetrov ustvarili prvi knjižni fond, temeljno zaloge na novo ustanovljene Študijske knjižnice, se je pisalo leto 1949.
In duh je bil neomajen, neupogljiv, poln zanosa …
Vzporedno s premišljeno gradnjo knjižničnih zbirk so v prvih povojnih desetletjih grajski prostori začeli dobivati podobo v duhu takratnega časa. Rastla je Artoteka, zbirka umetniških slik in kipov, videz pohištvenega interierja čitalnic je uokvirila vizija arhitekta Antona Bitenca. Stanje družbenega duha je zapovedalo podobe velikih mislecev in osebnosti na stenah – čaščenih, želenih, tudi obvezujočih … ob prelomu političnega sistema snetih s sten, skritih v depoje – naenkrat nezaželenih, mar tudi prepovedanih?
Pričujoča zbirka v razširjeni obliki sledi domoznanski razstavi DUH V ČASU: 7 desetletij knjižnice v podobah in rečeh, s katero smo simbolično zaključili jubilejno leto knjižnice. Vizualna osnova digitalne zbirke je Fototeka Koroške osrednje knjižnice, analogna in digitalna, za to razstavo v celoti skrbno pregledana, kuverta za kuverto, mapa za mapo, izbor izbora odbranega … Tema so obiskovanja, prireditve in slavnosti, ki so nastajale pod okriljem knjižnice in v navezavi s sorodnimi institucijami. Foto-dokumentirani dogodki, ki so kot dragocen dokument časa postali gradniki posebne zbirke Fototeka.
Večina besedil je dobesedno povzeta iz Kronike Koroške osrednje knjižnice, ki jo je ob svojem odhodu na podlagi dokumentov in po spominu zapisal ravnatelj Janez Mrdavšič ter kasneje, ob 50-letnici knjižnice, dopolnila ravnateljica in direktorica mag. Majda Kotnik-Verčko.
Vezno pripovedno nit razstave sva avtorici takrat zaupali pričevalcem in soustvarjalcem kulturnega dogajanja v knjižnici in izven nje. Svoje dragocene Slike spomina je zapisal Josip Košuta, Mirko Osojnik je kot nekdanji sodelavec in pozneje muzealec razmišljal o Knjižničarstvu za srčno kulturo in politično rabo. Opomnja za 21. stoletje in digitalno dobo ter razmišljanja o podobah in času je zapisala fotokronistka kulturnih dogajanj na Koroškem, fotografinja in filozofinja Nika Hölcl Praper. Zgodba o pestrem kulturnem dogajanju v knjižnici je v pričujoči obliki digitalne zbirke delno razširjena z besedili iz poslovnih poročil Koroške osrednje knjižnice. Tako obdobje po letu 2000 in po obnovi knjižnice, ki je bilo na razstavi prikazano po večini vizualno, s pomočjo menjajočih se digitalnih podob, dobi kontekst.
S to razstavo soočamo pretekla desetletja. Rdeči, beli, plavi … časi pravi? se sprašujemo. Mar je danes res tako drugače, kot v tistih ‘rdečih’ časih … ? Se moramo dandanašnji prav tako uklanjati aktualnim zmagovalcem političnega parketa? Kaj je tisto kar ostane izza podob, ko se barve spremenijo … ?
Duh je tisti, spiritus v tistem najširšem pomenu besede. Kultura je tista.
Zato ne pozabimo in še enkrat ponovimo besede z naše slovesnosti ob 70-letnici knjižnice:
Kultura je vezivo sveta. Tista mehka tvar, ki, v sestrstvu z umetnostjo, znanostjo, duhovnostjo, povezuje materialne, ekonomske in politične strukture družbe.
Knjižnice so od davnih časov bile simbol povezovanja in vezni člen med zgodovinskimi erami, zrcalo dogajanj in prioritet v različnih obdobjih družbe … Z vsebinskega vidika vedno simbol strpnosti, tolerance, miroljubnega sobivanja najrazličnejših stopenj kulturnega razvoja, izobrazb, miselnih sistemov in nazorov. S sociološkega zornega kota je knjižnica simbol univerzalne komunikacije in, kar je morda najpomembneje, simbol zavračanja ideoloških totalitarizmov, saj v soočenju z univerzalno pestrostjo svojih zbirk izgubijo knjižnice vsakršno ekskluzivnost in enoumje.1
Smo varuhi spomina, zakoreninjeni v času in prostoru, trosimo seme prihodnosti.
Smo vrata v vse čase!2
Hvala za zaupanje, da smo lahko varuhi te dragocene dediščine.
Avtorici razstave, Simona Vončina in Simona Šuler Pandev
__________
1 Besedilo je povzeto po: Urbanija, Jože: Simbolna podoba knjižnic (objavljeno v: Podobe knjižnic = Images of Libraries : zbornik mednarodnega posvetiovanja ob stoletnici Univerzitetne knjižnice Maribor, Maribor, 23. maj 2003).
2 Uporabljen naslov knjige: Kozinc, Željko: Vrata v vse čase: Podobe splošnih knjižnic v Sloveniji, 2007.
