Judje v Gorici

Goriški Judje so bili verjetno prisotni v mestu že ob njegovem nastanku, prva pisna omemba pa sega v leto 1288. Dolga stoletja so dajali pomemben pečat Gorici in njeni deželi. Tukajšnja judovska skupnost ni izstopala zaradi številčnosti, ampak zaradi vpliva v vsakdanjem, predvsem gospodarskem življenju naših krajev. Šlo je za heterogeno skupnost, ki so jo sestavljali tako verni Judje kot tudi asimilirani in sionistično usmerjeni. Še največ jih je med našimi predniki živelo sredi 19. stoletja, ko je njihova skupnost štela dobrih tristo članov.

Od leta 1893, ko se je goriška skupnost združila s tisto v Gradišču ob Soči (Gradisca d‘Isonzo), so iz Gorice versko-upravno pokrivali vse Jude v deželi. Pomembne spremembe so se zgodile po prvi svetovni vojni, ko so s prihodom Kraljevine Italije goriški Judje začeli izgubljati stoletno vpetost v srednjo in vzhodno Evropo. Judovsko skupnost v Gorici so praktično povsem uničili nacisti jeseni 1943, po drugi svetovni vojni si ni več opomogla. Danes judovske skupnosti v Gorici ni več. Zaradi maloštevilnosti se je leta 1969 združila s tržaško.

Na nekdaj pomembno goriško skupnost pa spominja judovsko pokopališče v Rožni Dolini pri Novi Gorici, kjer je pokopanih več kot 900 Judov, najstarejši nagrobnik sega v 14. stoletje.² 

V srednjem veku so oblasti Jude omejevale pri lastništvu zemlje s številnimi predpisi, ki so jim predpisovale poklice, s katerimi so se lako ukvarjali. Tisto, kar je bilo Judom dovoljeno, da počnejo, je bilo kristjanom prepovedano, največkrat pa je bilo povezano z  denarjem in denarnimi posli. Zaradi stoletnih poklicnih omejitev za Jude se je tudi v Gorici ohranila specifična poklicna struktura. Sredi 19. stoletja se je skoraj 40 odstotkov goriških Judov še vedno ukvarjalo s trgovino, osem odstotkov je bilo obrtnikov in trije odstotki učiteljev.³

V Gorici pa je delovalo tudi nekaj znamenitih judovskih intelektualcev, marsikdo med njimi je svoje zadnje počivališče našel na judovskem pokopališču v Rožni Dolini.⁴ Velja opozoriti na tudi v Gorici prisotno sionistično gibanje, ki je svojo domovino videlo na Bližnjemvzhodu, v Palestini, zahtevalo pa je tudi povrnitev k izvornemu judovstvu na pomembnejših družbenih področjih (v kulturi, religiji, tradiciji). Pri tovrstni propagandi, ki se je razmahnila po prvi svetovno vojni, so sodelovali predvsem mladi judovski izobraženci, nasprotovali pa so jim tisti, ki so težili k večji asimilaciji v italijanskon družbo, kot tudi oblast in italijanski nacionalisti, z izgovorom, da izdajajo domovino.⁵