Motnik je vas v Motniški dolini ob regionalni cesti Kamnik-Ločica pri Vranskem. Kljub svoji legi na zemljevidu Slovenije spada v gorenjsko regijo v občino Kamnik. Motnik je le 30 minut oddaljen od Kamnika, od avtocestnega odseka proti Celju in Ljubljani pa le 10 minut. Motnik naj bi dobil ime po staroslovanski besedi »matiti«, kar pomeni kaliti. Ime izhaja iz motne vode prvotno imenovanega potoka Reka (Reika – Valvasor, Slava Vojvodine Kranjske) ob izlivu v rečico Bolsko. Potok Reka so kasneje preimenovali v Motnišnico.
Srednji vek
Motnik je bil poseljen že v času Rimljanov. Skozi Motnik je potekala rimska cesta iz Ljubljane, ki se je na Ločici pri Vranskem priključila cesti Oglej-Ljubljana-Trojane-Vransko-Celje. Ob tem pomembnem prehodu so Rimljani postavili vojaško taborišče, ki je služilo kot obramba te ceste. Ob tej utrdbi se je razvila tudi rimska naselbina.
V srednjem veku so bili gospodarji v Motniku in okolici koroški vojvodi Španhajmci – Spanheimci. Ti so bili sorodniki Andeških grofov. Španhajmci so pozidali na hribu nad Motnikom utrjen stolp, malo trdnjavico, kjer je bila nastanjena stalna straža, ki je varovala pomembno trgovsko pot. Zato se je imenoval Zgornji Motnik v srednjem in še v novem veku »Motniški turn«. Skozi Motnik je potekala edina cesta, ki je bila uradno priznana kot trgovska pot in je povezovala Štajersko s Trstom. Tako so že od samega začetka razvoj Motnika narekovale dejavnosti, ki so bile kakorkoli povezane s popotniki, tovorom in furmanstvom.
Trg Motnik in Motniški grad
Motnik je bil prvič v uradni listini zapisan v drugi polovici 12. stoletja (med leti 1123 in 1146), vendar nedvomno poseljenost motniškega območja sega že v antiko.
Motniški grad je bil najverjetneje zgrajen pred prvo polovico 13. stoletja, saj je prvi vitez kot priča v neki podelitveni listini omenjen Konrad – Chunradus de Moetnik leta 1247.
Prvi znani lastniki gradu so bili gospodje Motniški, ministeriali domače slovenske krvi. Omenjajo se Konrad (1247), Gerloh (1303), Jurij (1340), Gerloh (1360). Po izumrtju gospodov Motniških je fevd z gradom prišel v last Habsburžanom, ki so ga dajali v najem mnogim plemiškim rodbinam.
Med leti 1753 in 1760 je grad v celoti pogorel in ni bil nikoli obnovljen. Še vedno so bile vidne razvaline oz. ostanki zunanjih zidov gradu.
Trške pravice in pranger
Leta 1423 je Motniku podelil trške pravice avstrijski nadvojvoda Ernest Železni, ki je bil zadnji vojvoda, ustoličen na Gosposvetskem polju v slovenskem jeziku. Motnik je povzdignil v trg in mu tako dal pravico do tedenskega sejma na nedeljo.
Motničani so si kmalu prilastili vse trške svoboščine in sodstvo. Pristojnosti sodnika so bile predvsem civilne in manjše kazenske zadeve. Obsojence so privezali ob sramotilni steber – pranger (ki se še vedno nahaja v parku Pod lipami), ali pa so jih obsodili na zaporno kazen.
Na pranger, ki je bil prvotno najverjetneje lesen, so privezovali tatove in goljufe, da so jih mimoidoči lahko zasmehovali. Pranger, ki trenutno stoji v parku, je bil postavljen leta 1793.
Trško avtonomijo sta izražala tudi pečat in motniški grb, ki ga je Motniku najverjetneje leta 1476 odobril cesar Frederik III.
V motniškem grbu je ščitonosec, ki v levi roki drži mogočno sekiro in v desni dvignjen meč.
Cerkev sv. Jurija in cerkev sv. Magdalene
Motnik je zanimiv tudi zaradi dveh cerkva, ki stojita nad njim: farna cerkev sv. Jurija in podružnična cerkev sv. Magdalene.
Predhodnica farne cerkve sv. Jurija naj bi bila zgrajena okoli leta 1450, po nekaterih podatkih pa celo pred letom 1369, ko naj bi namreč Gerloh Motniški prepustil tri kmetije cerkvi sv. Jurija v Motniku. Dohodek teh kmetij je bil užitek duhovnika, ki stanuje v Motniku. (vir: Vrtec: slovenski mladini; l. 1925; letnik 55; št. 1/2). Cerkev je bila večkrat prezidana in predelana.
Manjša podružnična cerkev sv. Magdalene je bila zgrajena pred letom 1684, saj jo v svojem delu Slava Vojvodine Kranjske omenja Valvazor. Zgrajena je bila iz lesa in je prvotno služila kot grajska kapela. Kasneje je bila pozidana v romanskem slogu.
Razcvet Motnika in razvoj obrti
Motnik je svoj razcvet doživljal med 15. in 19. stoletjem, saj je skozenj potekala najpomembnejša pot med Kranjsko in Štajersko. V tem obdobju je imel trg tudi do sedem gostiln in razvitih veliko obrti, ki so se združevale v cehe: tovorništvo, furmanstvo, jermenarstvo, usnjarstvo, mesarstvo, tkalstvo, barvarstvo, krojaštvo, klobučarstvo, kolarstvo, kovaštvo, ključavničarstvo in prepregarstvo (forajtarstvo). Prepregarstvo je bila furmanska dejavnost prepreganja konj, ki je bila potrebna zaradi bližnjih klancev oz. vzponov. Med novejšimi obrtmi pa je bilo močno razširjeno žagarstvo in mlinarstvo.
Najbolj razširjena obrt v Motniku je bila usnjarstvo, saj se je skoraj vsaka druga domačija ukvarjala z predelovanjem usnja. Domačija Pri Jernejk še vedno hrani usnjarski pečat z letnico 1641. O močni tradiciji usnjarstva v Motniku priča še danes delujoča usnjarna Grad, ki stoji ob vstopu v trg Motnik.
Motniški polž
Z obrtjo in cehi je povezana tudi legenda, zakaj so Motničani polžarji. Ko se je vajenec določene obrti izučil, je moral za 3 do 4 leta v tujino.
Po izvršitvi mojstrskega dela in vplačani visoki vpisnini, je postal mojster. Prirediti je moral mojstrsko pojedino in piti iz cehovske pobratinske posode – lupine morskega polža, ki jo je na verižici hranil cehovski starešina.
Na ta način je Motnik dobil svojega polža okoli katerega so se spletle številne pripovedke, šaljivke in zbadljivke.
Ena teh je tudi, da so Motničani kupili dva metra velikega polža in ga z verigo privezali k prangerju ter redili. Ko so ga zaklali, je njegova kri oškropila celo cerkveni zvonik pri Ločici, ki je še danes na zahodni strani rdeč.
Tako je polž še danes zaščitni znak Motnika in ga boste lahko opazili na vseh tablah, ki označujejo Motniško turistično pot.
Rudnik rjavega premoga in pritlikavi nosorog
Malo znano je, da je imel Motnik celo svoj rudnik rjavega premoga. Rudnik je deloval v preslednih od leta 1855 do 1951. Z izkopavanjem je začel baron Ludvik Grutschreiber leta 1855. Največji razcvet je rudnik doživel med leti 1901 in 1903, ko je obsegal 55 ha, imel 4 jamska polja in zaposloval okoli 100 rudarjev. Kopanje premoga so večkrat prekinili in dokončno ukinili leta 1951 zaradi neugodne strme lege sloja premoga in visokih prevoznih stroškov. Vsa ta leta so si Motničani močno prizadevali za izgradnjo železniške proge (ki je bila že začrtana in potrjena) Kamnik-Motnik-Polzela.
V rudniku so leta 1910 paleontologi odkrili fosilne ostanke prazgodovinskega pritlikavega nosoroga. Dunajski paleontolog dr. O. Abel ga je latinsko poimenoval Meninatherium telleri po bližnji Menini planini ter po rudarskem uradniku Tellerju, ki je fosile prinesel na Dunaj.
Šola, poštni urad, gasilsko društvo, …
Redni pouk poteka v Motniku že od leta 1829, sprva v zasebni šoli, kasneje pa je bila ustanovljena državna šola – enorazrednica leta 1888 in dvorazrednica leta 1922, kar je še danes.
Leta 1873 je Motnik dobil svoj prvi poštni urad. Poštni voz je leta 1929 zamenjal avtobus na redni liniji Celje-Motnik-Kamnik-Ljubljana.
Leta 1900 je bilo prav v Motniku ustanovljeno prvo gasilsko društvo v celotni Tuhinjski in Motniški dolini.
Vir:
– motnik.net, 23. avgust 2018
– Milena Glušič: Križnikov pravljični festival: primer sodelovanja v lokalni skupnosti na področju domoznanstva; DOMFEST, Mestna knjižnica Ljubljana, 19. oktober 2018, str. 149
