Maribor je v obdobju 1255–1275 dobil obzidje kot znak pravnega statusa mestne naselbine in kot obrambno sredstvo. Obzidje je prebivalcem in prišlekom nudilo varnost in zavetje v mestu. Dva kilometra dolgo rombasto obzidje z okoli 500 metrov dolgimi stranicami je zamejilo okoli 25 hektarjev zemljišča med Dravo in današnjo Strossmayerjevo ulico, Gregorčičevo ulico in Ulico slovenske osamosvojitve z Ulico škofa Maksimilijana Držečnika (nekdanja Svetozarevska ulica).
Prvotno preprosto obzidje je bilo brez stolpnih oporišč. Vzdolž notranje strani obzidja je potekal lesen mostovž. Na zunanji strani je obzidje obdajal globok jarek. V 14. stoletju so obzidje izpopolnili z več stolpi na vogalih in na stranicah obzidja ter zgradili oglate stolpe nad štirimi mestnimi vrati (Dravskimi, Pristaniškimi, Koroškimi, Graškimi). Zgradili so še visok oglati stolp ob tedanji župnijski cerkvi, ki je danes v obliki zvonika osrednji del stolnice. Ta stolp je bil osrednje obrambno središče mesta. V 15. stoletju so severno stranico obzidja utrdili z več novimi stolpi (od katerih je danes ohranjen le Čeligijev stolp), zgradili so Židovski stolp na jugovzhodnem vogalu, prezidali mestna vrata, poglobili mestni jarek in zavarovali severovzhodni del obzidja. Obzidje, ki so ga večkrat popravljali, dopolnjevali in obnavljali, je sicer vzdržalo tudi veliko turško obleganje septembra 1532, vendar se je ob naraščajoči nevarnosti turških vpadov in uporabi novih bojnih tehnik izkazalo za zastarelo. Velika modernizacija obzidja z utrditvijo mesta je potekala med letoma 1548 in 1562 ob denarni pomoči štajerske dežele, saj je bilo mesto takrat pomembna strateška postojanka in je tako bila obrambna utrditev Maribora tudi deželnega pomena.
Dela je načrtoval in nadzoroval Domenico de Lalio (deželni gradbeni mojster in superintendant), sodelovalo pa je tudi več italijanskih in domačih gradbenih mojstrov: Andrea de Lalio (deželni gradbeni mojster 1550–1557), Valentin Treveno de Lugano (gradbeni polir 1550–1559), Pietro Antonio de Pigrato (gradbeni polir 1558–1565), Bernard (mestni zidarski mojster 1549–1554), Jakob Grasl (Gresl ali Presl, mestni zidarski mojster 1554–1556), Lovrenc Ruckhenstein (mestni zidarski mojster 1554), Primož Rainauf (mestni tesarski mojster 1550–1559) itd. Med drugim so takrat zgradili vzhodno obdravsko bastijo, imenovano Vodni stolp, in zahodno obdravsko bastijo, imenovano Benetke.
Vodni stolp so začeli graditi leta 1554 in leta 1555 je bil zgrajen do venčnega zidca. Z veznim obzidjem so ga povezali z Židovskim stolpom. Obnova mestnih utrdb se je nadaljevala tudi po letu 1562. Maribor je leta 1782 izgubil status deželne utrdbe in s tem obveznost vzdrževanja obzidja. Mesto se je širilo in postopoma so večino utrdb in obrambnih stolpov porušili, mestni jarek pa zasuli. Ohranjeni so Vodni stolp, Sodni stolp, Židovski stolp, Čeligijev stolp, grajska bastija in le skromni deli obzidja. Podobo Maribora z obzidjem nam predstavijo vedute, ki jih Pokrajinski arhiv Maribor večinoma hrani kot reprodukcije.
