Breda Pogorelec in Jože Koruza ugotavljata, da rokopisa nista zapis ljudskih pesmi, ampak sodita v umetno posvetno pesništvo, kar je za omenjeno dobo zaradi redkosti ohranjenih posvetnih zapisov slovenščine velika dragocenost. Ne samo da nista zapis ljudskih pesmi, Jože Koruza domneva, da sta celo vplivali na kasnejše ljudske pesmi podobnega žanra. Kar se tiče jezika in načina zapisovanja, pa se naslanjata na protestantsko knjižno normo.
Jože Koruza v zaključku svoje razprave naniza nekaj literarnozgodovinskih vprašanj, na katera bi bilo še potrebno odgovoriti v zvezi s slatenskima pesmima, in sicer gre za vprašanja o izvoru oziroma pobudah, iz katerih sta pesmi nastali, o morebitnem uprizarjanju Ene Lepe Peishmi ad eniga Peianiga Mosha jnu Shene zaradi njene dialoškosti ter za vprašanje o vplivu grajskega življenja na kulturno podobo podeželja, saj pesmi izpodbijata mnenja, da so bili fevdalci na naših tleh nekaj tujega, Slovencem neprijaznega, in da je bilo nemogoče, da bi v takšnem okolju nastala kakšna slovenska verzifikacija.
Navedena vprašanja so v poznejših letih ostala neodgovorjena, saj se po letu 1974 ni nihče več lotil sistematične raziskave dveh pesmi iz slatenskega urbarja.
