»…iz tiste zemlje, ki je bila polna železne rude, tam kjer so nekoč žareli plavži, ki so danes že v pepelu, od tam je vzeta moja paleta ljubezni in čustvovanja…«
(Franjo Golob)
»Bil je Korošec, toda ne le samo zato, ker mu je na Koroškem stekla zibelka; svoj rojstni kraj, njegovo okolico, vso to zemljo, resno in spokojno, je ljubil resnično, globoko in toplo vse svoje življenje, kot moremo ljubiti le svoj rodni dom. Rad je pozneje odpotoval tja gor, če je le bil pri denarjih, – pomnim, da me je njegova navezanost na rojstno Koroško prav presenečala in malce čudila, kot da pretirava. Srce, srce te zemlje, ki je utripalo v bolesti in radosti skladno z njegovim, srcem otroka te grude, ga je vleklo tako nepremagljivo k sebi.«
Kranjc Boris: Franjo Golob…, Maribor. vestnik, 26.9.1948, št. 86, str. 2.
» Nepozabno je zame, kako je nekega dne stopil k meni mlad, od dela zaprašen pozlatarski pomočnik, in mi pred pravkar odkrito, dotlej najstarejšo znano stensko sliko Kristusa kralja iz srede XIII. stol. razodel prošnjo, naj mu pomagam v šolo, ker bi tudi on rad delal reči, kakršne dela M. Sternen.«
Stele France: Franjo Golob – slikar in restavrator, ZUZ 1951, str. 199.
»Bil je prikupen fant, radodaren v nasmehih, – malone visoke postave, raven in nikakor ne slabo razvit; moral si biti že oster opazovalec, da ti ni ušlo, da drži glavo malce postrani. Modrih bledih oči, plavih las in brčic, s pipico med zobmi in vedno za spoznanje odprtih ust. Kadar Golobu ni bilo kaj povšeči, je umolknil in se zazrl nekam v daljavo. Koraka je bil dolgega, kretenj pa umerjenih in močno poudarjenih…«
Kranjc Boris: Golob in Šušmelj…, Nova obzorja II., 1949, str. 368.
»Njuno stanovanje na podstrešju zagrebške Ilice št. 31 pri ruskem emigrantu Pavlu Panemarevu je bilo zelo bedno. V sobo, ki je bila vgrajena med predele z letvami za staro šaro, se je prišlo skozi železna vrata in prek pragov v temi do pravih vrat, ki niso imela kljuke, ampak sta jih privezovala z vrvjo. V sobici so bila tla pol betonska in pol lesena. Edino okno je bilo na poševnem stropu. Če sta pozabila to lino zapreti, je deževalo skoznjo. Neko jutro sem ju našel zasnežena. Ne da bi vedela, da ležita pod snežno odejo, sta mirno spala dalje. Gospodinja Katarina Vuković je čistila sobo le okoli prvega v mesecu, zato so po sobah, ki jih je oddajala, plesale stenice, ščurki, podgane in miši. Zlasti polna te golazni je bila podstrešnica obeh prijateljev. Omare nista imela. Obleka je visela na vratih in po žebljih na steni, pod posteljo sta imela vsak svoj boren kovček. Ob vratih je bila mizica z dvema stolicama, poleg železen gašperček in Lojze je imel leseno, Franjo pa železno posteljo. Okoli odmaknjenih ležišč so bile ob stenah prislonjene risalne deske, platna, lepenke, zvitki papirjev in skladovnice knjig. Stene sta porisala in poslikala. Skozi lino sta splezala na streho, kjer sta za dimniki našla steno in nanjo napravila fresko, ob lepem vremenu pa se tam tudi sončila. S stropa je visela preprosta žarnica, ki sta jo prevezovala po potrebi iz kota v kot.«
Kumar Stane: Franjo Golob – slikar in grafik, Koroški fužinar 1973, št. 4, str. 23.
»Primerjal bi Goloba kot slikarja s pesnikom Srečkom Kosovelom, v njem je sorodna neposrednost in globina.«
Iz razgovorov s prof. Francetom Steletom, Naši razgledi, 10. marec 1962, str. 91.
»…njegov dar, pogoditi na paleti ustrezno barvo, je bil znamenit. »Zato bi radi naredili iz mene restavratorja,« mi je dejal smeje, ko mi je med delom pokazal to svojo sposobnost…«
Kranjc Boris: Franjo Golob…, Marib. vestnik, 29.9.1948, št. 87, str. 2.
»V mojih delih nisem nikoli stremel, da dosežem popolnost tehnične strani; nadvse važnejši mi je bil duhovni izraz življenja objekta, ki ga slikam. Hrepenenje iz teme k svetlobi – edino tako bi vam lahko razložil svoje hotenje po močnih barvah.«
(Franjo Golob)
»Bogat in živ kolorit najdemo v vseh teh delih, za vsako potezo njegovega čopiča pa čutimo umetnika, ki razglablja in hoče podati mnogo, mnogo več kot zgolj podobo objekta…«
Kranjc Boris: Golob in Šušmelj…, Nova obzorja II., 1949, str. 368.
»Zavzeto restavratorsko delo na terenu je Goloba povsem osvojilo, tako da njegov vpliv na avtorsko umetniško snovanje ni niti malo presenetljiv. Bolj kot študij barvne skale in ikonografije naslikanih prizorov ga je prevzela preprosta in učinkovita linija mojstrov provincialnih delavnic ter poljudni izraz kompozicijskega načina teh podob. Naivna interpretacija prostorske perspektive, pridušena, a učinkovita ekspresivnost in liričnost tega slikarstva, v katerem je romantični Golob videl praizvorni impulz umetnostnega izraza domačega človeka, je polnila njegove terenske risalne bloke. Zbrane vtise in vzdušje, ki ga je prežemalo med zidovi slovenskih podeželskih kmečkih »katedral«, je kasneje, med šolskim letom v Zagrebu, bolj kot v slikarstvo vnašal v svoj grafični svet.«
Košan Marko: Katalog ob razstavi Franja Goloba in Lojzeta Šušmelja, 1992.
»Utrinek značilne vedute na robu upodobitve locira naslikano vsebino in jo simbolično poveže z zemljo, iz katere je vzrasla. Ta značilni Golobov motiv kritika ni sprejemala s prav velikim navdušenjem, saj so ga označili za nepotreben dekorativni element.«
Košan Marko: Katalog ob razstavi Franja Goloba in Lojzeta Šušmelja, 1992.
