Kamen, gozd, trava, voda. Gradniki Pohorja. Vse leto so še posebej značilna veduta zahodnega dela Pohorja zeleni smrekovi gozdovi. Danes gozdovi pokrivajo okoli sedem desetin površja Pohorja. Pa ni bilo vedno tako. Brez človeka, tega petega gradnika Pohorja, bi gozdovi pokrivali vse. In v mešanih gozdovih bi se menjavale bukev, jelka in smreka. Človek pa je krivec, da je bilo gozdov že tudi manj (posnetek Pohorje z zraka, avtorja Miha Kolar in Peter Zajc).
Prispevek Pohorje skozi čas temelji na istoimenski multiviziji nastali v okviru izvajanja projekta »Ureditev rekreacijskih in turističnih poti na zahodnem Pohorju v območjih Natura 2000«. Projekt je med leti 2013–2015 s pomočjo sredstev Evropskega sklada za regionalni razvoj, Občine Dravograd, Občine Mislinja, Občine Ribnica na Pohorju in MO Slovenj Gradec izvajala RRA Koroška, regionalna razvojna agencija za Koroško, d. o. o.
Multivizijo o soustvarjanju narave in človeka na Pohorju z naslovom Pohorje skozi čas, si lahko ogledate tudi na spletu.
Obdobje stalne poselitve na obronkih Pohorja se je verjetno začelo že v kameni dobi. Na današnji videz pokrajine pa je človek vplival predvsem z dejavnostmi, ki jih je izvajal od poznega srednjega veka dalje.
Na Pohorju je marsičemu botrovala geološka zgradba. Na zunanjem delu Pohorja se razprostirajo ene najstarejših kamnin na Slovenskem. Starost teh metamorfnih kamnin geologi ocenjujejo na več kot 400 milijonov let. Osrednji del zahodnega dela Pohorja gradijo mlajše magmatske kamnine, kot sta granodiorit in dacit. Ta sta se pred približno 18 milijoni let vrinila med starejše metamorfne kamnine. Na stiku vroče magme so nastali orudeni sloji, z mineralom magnetitom, sestavnim delom železove rude. Ne čudi nas, da so pilote pri preletu tega dela Pohorja nekdaj opozarjali, da morda kompasi ne delujejo čisto tako, kot bi morali.
Drevo in les sta imela v življenju Pohorcev vedno pomembno vlogo. Pravijo, da je bilo na Pohorju nekoč leseno vse – le šivanka je bila drenova (Filmski zapisi z južnega Pohorja (avtor Boris Kuhar, produkcija Slovenski etnografski muzej). Drevo kot osrednji lik gozda nosi v sebi močno simbolno vrednost. S koreninami sega v podzemlje, s krošnjami pa v nebo, in tako drevo v mitologijah predstavlja središče stvarstva. Kult čaščenja dreves je bil na Slovenskem prisoten že globoko v srednji vek, posamezni elementi so se ohranili tudi pozneje. Še iz 19. stoletja je poznan primer množičnega romanja k vitanjski smreki na južnem delu Pohorja.
Predvideva se, da je bilo Pohorje že v 13. stoletju poseljeno s samotnimi kmetijami, vse do nadmorskih višin okoli 1.200 metrov. Zgodovinski viri izražajo, da je v 15. stoletju vsaka druga kmetija redila ovce. Danes nas na nekdanje pastirske čase spominjajo le še zemljepisna imena, kot sta Ovčarjevo in Pastirski stol pod Črnim vrhom, najvišjim vrhom Pohorja. Že takrat so živino pasli tudi na ovršju Pohorja. Verjetno sprva v gozdnih pašnikih, pozneje pa na posekanih gozdnih površinah, kjer se je sčasoma razvila travniška združba z ljudskim poimenovanjem “baloh” ali tudi “volčič”. Ime je dobila po trdosti prevladujoče trave, ki je teknila zgolj volom. Ravno z njimi, z voli, so še tik pred 2. svetovno vojno z ovršja Pohorja spravljali pokošeno travo v dolino. Sekanje dreves je v tem času temeljilo na “fratarjenju”. Frate so bili na golo izsekani gozdovi, s požganimi ostanki. Prvo leto so na tej površini sadili krompir, drugo leto pa sejali oves ali rž in med njo pomešali semena smrek, ki so naslednje leto že pognala.
Že omenjeno pestro geološko dogajanje v prazgodovini je privedlo do nastanka železove rude. Na starih zemljevidih iz 18. stoletja so vidne približne lokacije nekdanjih rudnih kopov na območju Male in Velike Kope ter fužin, ki so delovale v Mislinjskem jarku. Za mehansko moč so izkoriščali energijo reke Mislinje, za toplotno energijo pa so uporabljali oglje, za kar so morali sekati bukve pohorskih gozdov. Te so s postopkom kuhanja v oglarski kopi spremenili v oglje. Železarna v Mislinji je bila v 2. polovici 18. stoletja in v 1. polovici 19. stoletja ena pomembnejših na Slovenskem. Njen zadnji lastnik je proizvodnjo v začetku 20. stoletja iz železarske preusmeril v gozdarsko in lesno predelovalno. Med drugim je v Mislinjskem jarku takrat delovala elektrificirana gozdna železnica.
Velike potrebe po lesu in sekanje gozda na golo so pustili mestoma pravo opustošenje. Ker se posekane površine niso naravno obnavljale, so jih veleposestniki požigali ter sejali z žiti, pomešanimi s smrekovimi semeni, kot so to počeli kmetje. S takšnim pogozdovanjem so na Pohorju nastali današnji prostrani sekundarni smrekovi gozdovi. Les so iz delovišč v doline ob vznožju Pohorja spravljali po dolgih lesenih vodnih drčah. Gozdni delavci so večino svojega časa preživeli na deloviščih, globoko v pohorskih gozdovih, kjer so bivali v skromnem bivališču, kritem z lubjem – takšnemu bivališču pravimo tudi “skorjanka”. Repliko takšne skorjanke je danes mogoče videti in doživeti na Kopah.
V Mislinjskem jarku ter v okolici Josipdola in Hudega kota so bukov les uporabljali še za nekaj drugega – za pridobivanje pepelike in izdelovanje pohorskega stekla v obratih, imenovanih glažute. Predmete nekdanjih pohorskih steklarn je danes mogoče videti v josipdolskem muzeju. V tem kraju, ki se nahaja na severni strani Pohorja, so še do nedavnega pridobivali pohorski granodiorit v okoliških kamnolomih, ki jim domačini pravijo “pruhi”. V prvi polovici 20. stoletja so v te namene zgradili železnico iz Josipdola do Podvelke. O tem danes govorijo le še kamniti ostanki nekdanje trase železnice. Tudi kamnoseška kladiva in orodja so utihnila. Spomin na to ohranjajo v kulturno-etnološkem društvu v Josipdolu in njihovem muzeju na prostem.
Pohorske planje, travišča na ovršju Pohorja so kot ostanki nekdanjega časa postali obiskovalcem kmalu zanimivi. Zaradi blagih terenov in odprtih razgledov je zahodno Pohorje postalo še posebej privlačno za smučarsko pohodništvo. Seniorjev dom na Ribniškem Pohorju so postavili že kar hitro na začetku 30. let 20. stoletja, a je bil med 2. svetovno vojno požgan. Pozneje je bila nedaleč stran postavljena Ribniška koča. Predvideva se, da so bile smuči na Pohorje prinesene po vzoru iz tujine. Nad njimi naj bi se v 2. polovici 19. stoletja na izobraževanjih v Avstriji navdušili gozdarji. Kaj kmalu pa so tehniko izdelovanja smuči obvladovali tudi domačini. Ponekod so jim pravili tudi “dolge krplje“, kar nakazuje, da so domačini krplje poznali in jih uporabljali pred smučmi.
Danes so gozdarstvo in prostočasne aktivnosti poglavitne človekove dejavnosti na ovršju Pohorja, ki svoj prostor iščejo in najdejo na naravovarstveno pomembnem delu Pohorja. Razgledi in odprte površine sredi gozdov pohorskim planjam še danes dodajajo vrednost in so posebno privlačne za obiskovalce.
Prisotnost naravovarstveno pomembnih habitatnih tipov ter živalskih in rastlinskih vrst pohorskih planj je posledica prepleta naravnih danosti in človekovih dejavnosti v preteklosti. Tako je ta prostor prepoznan kot naravovarstveno pomembno območje na državni in evropski ravni. Med drugim spada tudi v vseevropsko omrežje Natura 2000. Pohorske planje, ostanek pretekle kulturne krajine, so danes predvsem vrstno bogata travišča s prevladujočo vrsto “navadni volk”, ki so se razvila na kislih tleh z malo hranili. Na delih z manj hranili in vode se pojavljajo jesenska vresa, borovnice in brusnice. Na svetlejših delih planj z živordečimi plodovi nase opozarja jerebika. Plodovi borovnice, brusnice in jerebike so pomemben vir prehrane divjega petelina in ruševca. Na pohorskih planjah ima svoje domovanje metulj borovničev mnogook, ki ga v Sloveniji najdemo samo na Pohorju.
Kot pravimo tisti, ki se vsakič znova, v vseh letnih časih, vračamo v pohorske gozdove in na prostrane planje: ko pustimo, da vidimo, čutimo, slišimo Pohorje, takšno kot je, potem bo postalo del nas. Pri tem pa, kot je rekel avstrijski vizionar in umetnik Hundertwasser: »We are guest of nature – behave. V naravi smo gostje – obnašajmo se.« In Pohorje nam bo hvaležno vračalo.
Mag. Peter Zajc
