Posebnost pokrajine na levi strani reke Mure kažejo tudi leseni zvoniki, ki dajejo Prekmurju poseben pečat in identiteto, kljub temu, da se zdijo okoliškim prebivalcem nekaj vsakodnevnega in običajnega. V sebi skrivajo marsikatero zgodbo, čeprav nam še neznano, a zagotovo zanimivo. Po ugotovitvah so del madžarske kulturne dediščine, zato so predstavljeni tudi nekateri zvoniki, ki domujejo na Madžarskem, prav tako je zajet avstrijski prostor (Gradiščansko), kjer jih je le nekaj.
Ti leseni zvoniki, torej stolpi z zvonom, niso cerkvena last, ampak vaška, zato so jih upravljali lastniki posesti oziroma zemlje, na kateri je bil postavljen zvonik. Oznanjevali pa so konec dela, poldan in zvečer. Poleg tega pa se je zvonilo še ob smrti in ob slabem vremenu, vse to s pomočjo vrvi, ki seže do vznožja. Zvonarji so bili v glavnem moški, a bile so tudi zvonarke. Vaščani so jih plačevali z zrnjem, kasneje tudi z denarjem.
Ena od teorij o postavljanju lesenih zvonikov je, da ti predstavljajo del evangeličanske kulture, saj evangeličani vse do leta 1791, ko je bilo to z zakonom dovoljeno, niso smeli zidati stolpov (oz. zvonikov). Na način, da formalno to niso bili zvonovi z verskim pomenom, so jih tako postavljali vaški veljaki, ki so si lahko privoščili nakup zvona in lesene konstrukcije. Druga teorija pa pravi, da ti zvoniki izhajajo še iz časa turških vpadov in da so služili za obveščanje o prihajajoči nevarnosti.
Različne lesene zvonike ločimo glede na obliko in konstrukcijo na pet tipov:
- zvonik na enem samem stebru (centralna konstrukcija);
- zvonik z dvema stebroma (ploskovni zvoniki);
- zvonik s tremi tebri (prostorski zvoniki);
- zvonik s štirimi stebri (prostorski zvoniki);
- zvonik z zaprtim telesom (prostorski in ploskovni zvoniki).
Razvoj konstrukcije je, na podlagi navedene sistematizacije zvonikov, logičen in sledi zgoraj zapisanemu zaporedju. Najstarejši so najenostavnejši (centralna konstrukcija v obliki znamenja), sledijo jim čedalje zahtevnejši – do popolnoma zaprtih. Danes med evidentiranimi zvoniki na obravnavanem ozemlju prevladujejo prostorski zvoniki, pri katerih so za stroko zanimivi tudi kompleksnejši detajli stikovanja in temeljenja.
Kot posebnost zvonikov pa se lahko izpostavi izvedba temeljenja po principu “lesene temeljne mreže”. Zvoniki navadno nimajo standardnega zemeljskega temeljenja, ampak predstavlja masivna lesena temeljna mreža bazni sistem, ki predstavlja tudi konstrukcijsko ogrodje za preostal zvonik in strehi.
Zvoniki so v preteklosti mnogo bolj vplivali na vsakodnevno življenje vaščanov in posledično tudi na kulturo naroda. Prav tako so postali pomemben element v tradicionalni arhitekturni krajini. Njihova lokacija v vasi je namreč omogočala zbiranje ljudi, kjer so se srečevali, družili, seznanjali z vsakdanjimi in novimi rečmi.
Ti majhni, a pomembni objekti za lokalne skupnosti, pa danes čedalje bolj izginjajo. Nekaj jih je strokovno, nekaj nestrokovno prenovljenih, nekatere so nadomestili zidani zvoniki, nekaterih pomembnih zgodovinskih pomnikov in opomnikov pa že dolgo ni več.
Literatura:
Juvanec, Borut; Benko; Andreja: Haranglab zvonik holzglockenturm. Ljubljana: Fakulteta za arhitekturo, Univerza v Ljubljani, 2015.
Juvanec, Borut; Benko Andreja: Analiza lesenih zvonikov na slovenskem delu panonskega sveta. Zbornik soboškega muzeja 22-23 (ur. Franc Kuzmič). Murska Sobota: Pomurski muzej, 2015, str. 137-161.
Juvanec, Borut; Benko, Andreja: Leseni zvoniki, pomniki naše kulture [Slikovno gradivo]: koledar leta 2016. Bodonci: Evangeličanska cerkvena občina, 2015.
