Marjan Fratnik je svetovljan v pravem pomenu besede. Svetovljan, ki nikoli ne pozabi povedati, da je po rodu Slovenec, z Mosta na Soči doma. Kljub zavidljivi starosti govori z mladostno vitalnostjo, vse na njem izžareva posebno življenjsko moč in energijo. Večino svojega življenja je preživel v Milanu, vendar se, zaljubljen v Sočo, Idrijco in Bačo, v svoj rojstni kraj znova in znova vrača.[14]
Naprosili smo ga za sodelovanje v naši raziskovalni nalogi; odzval se je prijazno, lahko bi rekli navdušeno in izrazil pripravljenost za sodelovanje z učenci naše šole tudi v prihodnje. Njegovo ponudbo bomo z veseljem sprejeli.
Ker se je gospod Fratnik v pismu sam najbolj slikovito predstavil, smo se odločili, da del njegovega besedila objavimo dobesedno. Zaradi pomanjkanja prostora pa smo bili primorani nekatere njegove misli in predvsem fotokopije dokumentov izpustiti. Skromno smo predstavili tudi njegovo bogato publicistično delo v številnih tujih in domačih publikacijah. Marjan Fratnik je gotovo eden izmed naših pomembnih rojakov, ki si zasluži bolj temeljito predstavitev na bolj odmevnem mestu, kot je naša brošura. Kdo bo sprejel izziv: domače turistično društvo, Ribiška družina Tolmin, Ribiška zveza Slovenije? Morda kakšen posameznik, ki se mu bo ob branju našega prispevka zazdelo škoda, da bi bogastvo življenja in dela Marjana Fratnika njegovim rojakom, zlasti mladim, ostalo nepredstavljeno?
»Ko se je moja mati leta 1919 na volovski vpregi vračala iz begunstva v Ljubljani proti Mostu na Soči, so jo na Idriji pri Bači popadli porodni krči in rodila me je 14. aprila v hiši, kjer je danes gostilna. Vedno mi je pripovedovala, da so isti dan prišli na Idrijo prvi italijanski vojaki, ki so se utaborili okoli hiše ter vpili, preklinjali in razgrajali ves dan. Moja mati je celo življenje trdila, da sem prav zaradi tega razgrajanja postal nestrpen in nemiren duh. A ko se ozrem nazaj, se zavedam, da je imela prav.
V prvi in drugi razred OŠ sem hodil na Mostu, moja učiteljica je bila gospa Marija Uršič Jenko. Poučevati bi morala v italijanščini, vendar je to storila le, kolikor je bilo neobhodno potrebno.
Spominjam se, da sem na risbo, ki je bila razstavljena konec leta na šolski razstavi, napisal: »Sv. Frančišek hrani tiče« (ne ptice in ne S. Francesco nutre gli ucelli). V tretjem razredu pa je zamenjala slovensko učiteljico Rimljanka Edvige Vernarelli. Danes se zavedam, kako je bila izgubljena med nami, ki smo nenehno klepetali med sabo v slovenščini, ona pa nas ni nič razumela. V četrtem in petem razredu je poučevala gospa Casadei iz Bologne. To učiteljico smo učenci in prebivalci na splošno poimenovali »Koza daj mleko«. Bili smo pač poredni, odrasli pa so tovrstno našo porednost podpirali.
Spominjam se, da smo se vsi skupaj obema italijanskima učiteljicama smejali, ko sta v hudi zimi, ledu in snegu (vsega je bilo več kot današnje čase) hodili v šolo s finimi mestnimi čevlji z visoko peto. Pozneje sem se zavedal, da je bilo njima težje kot nam. Bili sta tujki med tujci, daleč od doma, brez telefona, brez prijateljev in brez razvedril, strogo kontrolirani od takratnih priseljenih krajevnih privržencev fašizma. Pripravnico sem končal v zelo trdih učnih okoliščinah v slovenskem Alojzevišču v Gorici. Preskočil sem četrti in peti razred, naredil sprejemni izpit in se vpisal v prvi razred srednje trgovske šole v Gorici. Od tu sem šel po treh letih na višjo trgovsko šolo v Bocen na Južnem Tirolskem, kjer sem tudi maturiral. Starši so želeli, da študij dokončam v tujini, zato so mi dobili privatno stanovanje pri nemški družini. Tukaj sem se dobro naučil nemščine, ki sem se je že učil na srednji šoli v Gorici. V Bocnu sem se moral na šoli obvezno učiti angleščino, privatno pa sem se učil še francoščino. Višjo dvoletno specializirano ekonomsko izobrazbo sem končal na Dunaju in po vojni v Londonu. Študentska leta na Dunaju so bila zelo lepa, čeprav denarja od doma ni bilo veliko in sem si moral finančno pomagati tudi tako, da sem točil pivo na raznih prireditvah. Na šoli so bili študentje vseh narodnosti, le Slovenca poleg mene ni bilo nobenega. Moja velika prijatelja v tem obdobju sta bila hrvaške in bosanske narodnosti.
Po končani šoli sem moral odslužiti vojaški rok. Dodelili so me v vojno mornarico in me takoj poslali v Rim na ministrstvo za mornarico (na prevajalni oddelek), in to kljub temu, da so o meni od orožniške postaje na Mostu na Soči dobili zelo slabo politično karakteristiko. Ko mi je kapetan Fregate to oznako na štiri oči bral, mi je pomežiknil. Kapetan je bil Furlan, rojen blizu Čedada. Od takrat sva se prav dobro razumela. Šele kasneje pa sem spoznal, da je bila večina italijanske mornarice anglofilska.
Po treh letih dela v Rimu so me premestili na italijansko ambasado v Sofijo. Dobil sem ukaz, naj se takoj naučim bolgarščine, ker rabijo prevajalca. To sem z lahkoto storil v treh mesecih. V Sofiji je sicer bila italijanska srednja šola, vendar diplomirancem niso zaupali.
Ko so Američani začeli bombardirati Sofijo, nisem hotel oditi z ambasado na deželo. Prvo noč po evakuaciji so ambasado zadeli (mene v njej seveda ni bilo) ter ubili kuharico – Slovenko z imenom Marija. Bilo je meseca januarja, meter snega, zelo hud mraz in nobene pomoči. Dobil sem vrv, zvezal Marijo za noge in jo vlekel tri kilometre daleč na pokopališče ter jo položil zraven drugih neštetih žrtev. Ko sem brskal po razvalinah ambasade, mi je padlo v roke nekaj odličnih konzerv tune, zraven pa še sto pet let star slovenski molitvenik v slonokoščeni vezavi. Prazna začetna stran molitvenika je bila dvakrat podpisana: prvič z zelo negotovo pisavo Makuc Luizia, drugič pa z lepo šolsko pisavo Makuc Alojzija. Prepričan sem, da je bila to uslužbenka iz naših krajev. Zadal sem si življenjsko nalogo, da odkrijem, kdo in od kod je bila ta ženska. Po priimku sklepam, da je bila iz naših krajev. Stavba sedanje italijanske ambasade v Sofiji je bila pred 1. sv. vojno namreč ambasada avstro-ogrskega cesarstva. Pisal sem tudi na avstrijsko zunanje ministrstvo. Odgovorili so mi, da so predali zadevo državnemu arhivu, od katerega pa odgovora do danes še nisem dobil.
Po vojni sem se srečno vrnil domov. Iskal sem službo, a je nisem dobil. Odpotoval sem v Trst, kjer sem po par tednih dobil službo kot »information officer« na transatlantskem parniku Vulkania, takrat last American Shipping Lines, ki je prevažal deloma potnike, deloma pa ameriške vojake iz Trsta preko Neaplja v New York. Po dveh letih sem se preseli k Agenciji Reuter. To so bili časi hude kompeticije, zato sem po dveh letih ponovno menjal službo in postal višji svetovalec (Senior Consultant) v ameriški ekonomsko-svetovalni firmi GSM. Po treh letih sem se zaposlil v angleški svetovalni firmi PA Magement Cosultants kot izvršni svetovalec. Potem sem postal direktor in podpredsednik pri ameriški eksportni firmi Solfrene SPA. Nazadnje pa sem bil zaposlen v mednarodnem koncernu Redielectric SPA kot direktor eksporta in dolgoročnega planiranja. V tem koncernu sem še po upokojitvi do 68. leta starosti delal kot zunanji svetovalec. Da sem dobil tako visoke službene položaje, mi je gotovo pomagalo znanje številnih tujih jezikov, kar je takrat bilo v Italiji velika redkost.
Službeno sem prepotoval skoraj ves svet: vse države Evrope, Severne Afrike, Pakistan, Indijo, Korejo, Japonsko, ZDA, številne arabske države … Le v Avstraliji, Novi Zelandiji, Kitajski ter drugih državah vzhodne Azije nisem bil še nikoli. Na kratko povedano sem zadnjih petnajst let svojega delovnega življenja bil na poti povprečno 120–150 dni na leto. V šolski nalogi »Opisi svojega očeta« je moj sin Luka kratko in jedrnato zapisal takole: »Moj oče je kristjan, je plešast, kadi pipo in ko je včasih doma, mi pripoveduje krasne, prav gotovo izmišljene pustolovščine. Ne vem povedati veliko več, ker ga ni nikoli doma.« V resnici pa so te pustolovščine bile le predelana doživetja z mojih potovanj.
Ko se je začela vojna za osamosvojitev Slovenije, sem bil doma. Takoj za tem sem bil vabljen na sodelovanje s slovenskim zunanjim ministrstvom. Prilagam pooblastilo, ki ga je 28. 5. 1991 podpisal takratni republiški sekretar za mednarodno sodelovanje, dr. Dimitrij Rupel. Iz njega je razvidno, da sem bil imenovan za prvega diplomatskega predstavnika Slovenije v Italiji.
Kar vas bo mogoče bolj zanimalo, je moja ribiško-muharska pot.
Oče Ignac Fratnik je imel v zakupu reko Bačo od sotočja s Knežco do sotočja z Idrijco. Nabiral sem mu kobilice in iskal črve, nosil ribe, reševal trnek, ko se je obesil na vejo, in ga opazoval, kako lovi. Ko je začel loviti na umetno muho, sem postal bolj pozoren. Opazoval sem, kako se obnašajo ribe in se čudil, da so tako neumne, da se prijemljejo na majhen šop perja. V tistem času je bilo v Posočju le 8 ribičev z državno dovolilnico, ki jo je lahko dobil tisti, ki je dopolnil 16 let. Koliko je bilo krivolovcev, se ni vedelo in tudi ni bilo važno, saj je bilo rib za vse več kot dovolj. Vode so bile razdeljene na revirje in lastniki so bili domačini. Tako sem 16. junija 1935 na sotočju Bače in Kneže uplenil na muho svojo prvo potočno postrv. Od tistega dne sem se navdušil za muharjenje, se izobraževal v tem športu, učil in lovil na rekah skoraj v vseh državah, ki sem jih obiskal. Bil sem v muharski šoli v Ameriki in Angliji ter navezal trajna in iskrena prijateljstva z domačimi in tujimi ribiči. Ribarim, če ne upoštevam vojni čas, že čez 60 let; odkar sem v pokoju 40–45 dni na leto. Ker sem velikokrat lahko povezal svoja poslovna potovanja z ribolovom, sem ribaril praktično na vseh koncih sveta. Vendar zame velja stari pregovor »Povsod je lepo – doma je najlepše«. Ni na svetu lepšega porečja, kot je Soča svojimi pritoki.
Sem častni član Ribiške družine Tolmin in Ribiške zveze Bocen (Južna Tirolska), odlikovan s plaketo Občine Tolmin in zlato medaljo Turistične zveze Slovenije.
Povezan sem z ribiči iz vseh kontinentov, si z njimi dopisujem, pišem članke v muharske revije, recenziram nove izdaje muharskih knjig, ki jih imam v svoji osebni knjižnici čez 200 v različnih jezikih, največ v angleščini. Letno navežem od 500 do 700 muh, ki jih podarim domačim ali tujim prijateljem ali zamenjam za različen muharski pribor. Muharjenje, katerega mati je Anglija, je eliten šport in povezuje v pravo bratovščino vseh približno deset milijonov muharjev sveta. Muharjenje je več kot ulov rib – je neke vrste življenjska filozofija, o kateri je izšlo več kot štiri tisoč knjig.
Moja »F« muha je bila objavljena v slovenskem Ribiču ter v mnogih svetovnih muharskih revijah ter v angleških, ameriških, nemških in italijanskih tiskih. Uvrščena je med sto najuspešnejših muh sveta.
Zelo sem ponosen na oba članka, objavljena v ekonomsko-finančnem časopisu »Financial Times«, saj je ta čast zelo redko podeljena muharjem iz celine (Continental Europe). Menda je moja muha »F« prva ali druga, zasnovana in vezana na celini, objavljena v tem časopisu. Anglija kot mati muharjenja namreč zelo redko priznava tujcem nekaj novega, česar oni še ne poznajo. Objava moje muhe »F« v Financial Timesu 12. 8. 1995 je povzročila srečanje z dolgoletnim urednikom BBC, dopisnikom Financial Timesa in pisateljem Tomom Fortom, ki je mojo muho prvič kupil od vezalca v francoski Normandiji. Zaradi tega poznanstva in prijateljevanja je letos konec septembra Tom Fort prvič obiskal Most na Soči in okolico in takoj po vrnitvi v Anglijo, 28. 10. 2000, v Financial Timesu objavil članek, ki je pravi slavospev reki Soči, njenim pritokom in naši deželi nasploh. Kot posledica tega članka so na Ribiško družino Tolmin že prispela prva povpraševanja za prihodnjo ribiško sezono. Mislim, da se v Posočju odgovorni še premalo zavedajo, da bi brez vsakoletnega obiska štirih tisoč ribičev imeli v dolini reke Soče praktično le prehodne goste. Posoški ribiči in prebivalci ob Soči pa so najboljši in najbolj učinkoviti varstveniki narave Posočja.
Ko se pogovarjam s tujci o Sloveniji, se ravnam po principu: »Dobra ali slaba, Slovenija je moja domovina.«
Sam sem velik spoštovalec in ljubitelj narave, še posebej me zanimajo znanstvena dognanja o vsem, kar se godi ob in v vodi. Veliko tudi fotografiram, posebno rad se ukvarjam z makrofotografijo.
Prosim, učite vaše učence, naj spoštujejo naravo in naj se zavedajo ene najdragocenejših dobrin na svetu: vode. Vašim učencem sem na razpolago za srečanje in odgovore na vsa vprašanja, ki se tičejo mojega življenja, muharjenja in ihtologije.
Hvala za vaše vabilo za sodelovanje in prav lep domač pozdrav iz mokrega Milana.«
[14] Marjan Fratnik je umrl septembra 2012.
