Ivan Lapanja ali po domače Lapajnu s Ponikev je bil prvorojenec premožnega veleposestnika Andreja Lapanja in njegove žene Neže Božič s Prapetnega Brda. Rojen je bil 17. junija 1857. Otroštvo je preživljal na domači kmetiji skupaj z bratom Karlom ter sestrama Marijo in Jožefo. Osnovno šolo je obiskoval na Ponikvah, nato pa nadaljeval šolanje ter pri 26. letih, po dokončani pripravniški dobi pri inženirju Erzetiču v Gorici, septembra leta 1885 opravil v Trstu izpit iz zemljemerstva.
Prvo službo je nastopil v Tolminu. Pri svojem delu je bil uspešen in cenjen, zato so ga leta 1887 predlagali za člana Cestnega odbora za Tolminsko.
Kot zapriseženi zemljemerec je opravil številna meritvena dela po vsej Tolminski. Opravljal je izmere, cenitve in delitve vaških zemljišč ter kot projektant sodeloval pri načrtovanju novih cestnih odsekov in izgradnji mostov. Leta 1896 je postal zastopnik Deželnega glavarstva v cestnem odboru v Tolminu.
Uspešno opravljanje poklica, za katerega se je bil izučil, pa mu kljub obilici dela izgleda ni zadoščalo. Od 1895. do 1908. leta se je aktivno vključil tudi v politično življenje Tolminske in bil poslanec v deželnem zboru. V politični srenji in med ljudmi pa je Lapanja veljal za politika brez trdnega lastnega prepričanja. Ko se je bil leta 1902 v zadnjem hipu in predvsem zaradi neugodnega dogajanja znotraj klerikalne stranke ponovno pojavil na volilni listi, ga je dopisnik v Soči imenoval s »Kimavcem« in o njem takole napisal: »Izbran je torej za gore poslanec, ki bo igral v deželnem zboru in v Gregorčičevem klubu vlogo statista ter hodi slepo za dr. Gregorčičem, kakor oven za pastirjem«. Na te hude obtožbe v tedanjem tisku je odbor Slovenskega katoliškega političnega in gospodarskega društva v Kobaridu, katerega predsednik je bil do leta 1901, odločno odgovoril, vendar njegovega političnega ugleda ni uspel popraviti.
Po zadnjem poslanskem mandatu leta 1908 se je zato Lapanja dokončno poslovil od političnega življenja in od Kobarida, kjer je imel vsa leta najmočnejše politično zaledje in podporo.
Ukvarjanje s politiko se je odražalo tudi v njegovem poklicnem življenju in delu. Potrebe po razdelitvi vaških zemljišč so bile v zadnjih dveh desetletjih 19. stoletja na višku in dela za zemljemerca in cenilca, kot je bil Lapanja, je bilo ogromno. Ukvarjanje s politiko pa mu je vzelo veliko časa. To se je še posebej pokazalo po letu 1900, ko se je iz Tolmina preselil v Kobarid, kjer je postal načelnik okrajnega cestnega odbora za Kobariško in se z vso vnemo posvetil političnemu delu. Številnih sprejetih naročil ni dokončal, jeza in zahteve opeharjenih strank so bile iz dneva v dan večje, zato so se kar vrstile različne tožbe naročnikov, ki so mu očitali, da ni pravilno vknjižil odmerjenih zemljišč, ali pa da ni izdelal popolne dokumentacije. Posebej hud je bil spor z njegovo rojstno občino Ponikve, ki se je razpletel šele 1912. leta s podpisom obojestranske pobotnice.
Številni očitki in obtožbe, ki jih je bil Lapanja deležen kot zemljemerec in poslanec, so bili glede na njegovo pomembno vlogo državnega uradnika in politika v času na prelomu stoletja, ko je bil močan boj med klerikalno in liberalno politično strujo, povsem razumljivi. Ker je bil premalo odločen in samozavesten, je bil tarča različnih obtožb. Zanj bi bilo veliko bolje, da bi ostal pri delu zemljemerca in projektanta, kjer je bil (vsaj pred vključitvijo v politiko) cenjen in ga je zagotovo dobro obvladal. Na Šentviški planoti, pa tudi drugod, je pustil številne sledi, ki zanikajo različne tožbe in potrjujejo njegove strokovne sposobnosti.
Poleg zemljemerskih del se je ukvarjal še z izdelavo načrtov za hiše (nerealiziran načrt župnišča na Ponikvah, hiša št. 15 na Pečinah) ter projektiranjem in nadzorovanjem gradnje vodnjakov na Pečinah in Logarščah.
Ko se je leta 1910 dokončno umaknil iz Kobarida in se vrnil nazaj na svoj dom, pa je prevzel tudi vodenje očetove domačije. V njegovi odsotnosti sta zanjo skrbela in jo vodila neporočena brat Karel in sestra Marijana ali Nanca, kot so jo klicali.
Zapustitev političnega in ostalega dogajanja in vrnitev na domače posestvo, ki ni bilo v najboljšem stanju, sta bili za Ivana pri 53. letih zagotovo težki odločitvi. S skrhanim ugledom, še vedno neporočen in, kot kažejo nekateri zapisi, tudi v finančni stiski, je moral začeti na novo. Zagrizel se je v dela ter dokončal neizpolnjena naročila, prodal nekaj zemlje ter se leta 1911 kljub poznim letom poročil s šest let mlajšo Marijo Heleno Lukman iz Gorice. Ivan je ob pomoči brata in sestre ter z najeto delovno silo obdeloval mogočno posestvo, občasno še izdelal kakšen načrt, s politiko pa se ni več ukvarjal. Ko je med drugo vojno po smrti najmlajše sestre Jožefe ostal popolnoma sam, je zanj prevzela skrb ena izmed dekel. Umrl je na svojem domu 12. marca 1945. leta.
Glej tudi: Ivan Lapanja (Primorci.si)
