Rodil se je v Tolminu 1846. leta. Ljudsko šolo je obiskoval v Tolminu, gimnazijo in bogoslovje v Gorici. Kot kaplan je služboval najprej v Svetem Križu na Vipavskem, nato v Mirnu. Od 1877. leta pa vse do smrti 1891. leta je bil župnik pri Sveti Luciji.
Bil je pravi poliglot, saj je obvladal kar 18 jezikov: klasične jezike, hebrejščino, arabščino, veliko večino slovanskih jezikov, italijanščino, francoščino, nemščino, madžarščino.
Literarno je bil zelo razgledan in je začel tudi sam ustvarjati. Tako je napisal dve izvirni deli: Evfemija, povest iz prvega stoletja krščanstva in Zadnji dnevi v Ogleju. Napisal je tudi več zgodovinskih člankov. Zelo pomembna pa je Farna kronika Svete Lucije, v kateri je podroben opis arheoloških izkopanin, opremljen z risbami. Kroniko je prevedel v latinščino Štefan Kociančič.
Carli je bil povezan tudi z raznimi arheologi, ki so proučevali svetolucijsko kulturo in jim poročal o novih odkritjih. Pisal je v Glas in Sočo in pri tem uporabljal razne psevdonime: Lukovič (domači hiši v Tolminu se je reklo Pri Luku), Demokritos, Podgrivar …
