Mihael Ambrož, rojeni Ljubljančan, je v Ljubljani opravljal župansko funkcijo med letoma 1861 in 1864, prvič pa že od novembra 1850 do februarja 1851, vendar je takrat odstopil, saj ga cesar ni bil hotel potrditi. Ambrož, ki se je rodil leta 1808, je umrl 25. aprila 1864, zato je moral županske posle prevzeti podžupan dr. Janez Zhuber. Ambroža označujejo za prvega slovenskega župana v Ljubljani. Janez Bleiweis je njegovo županovanje primerjal z županovanjem Janeza Nepomuka Hradeckega.
Mihael Ambrož je bil upravni uradnik in politik, rojen 14. februarja 1808 v Ljubljani. Po končani gimnaziji ga je oče določil za duhovniški stan, a se je po enem letu bogoslovja napotil študirat pravo v Gradec in na Dunaj, kjer je postal domači učitelj v hiši nekega Grka. Prakticiral je pri mestnem in deželnem sodišču v Ljubljani, med 1836 in 1848 služboval kot okrajni komisar v Smledniku, Ribnici, na Bledu, v Ljubljani, Boštanju in zopet v Smledniku. 1848 je bil od kmečkih občin izvoljen na treh krajih (Loki, Radovljici in Višnji Gori) za državnega poslanca ter bil tudi član provizoričnega deželnega zbora. Leta 1849 se je odpovedal državni službi in 1850 postal ljubljanski občinski odbornik in župan. Tej funkciji se je odpovedal, ker se je njegova potrditev zavlačevala. Med 1851 in 1855 je opravljal službo prvega magistratnega svetnika. 1861 je bil drugič izvoljen za deželnega poslanca in deželnega odbornika.
Doktor Josip Vošnjak (1834–1911), politik, pravnik in zdravnik, se je Mihaela Ambroža in njegove županske izvolitve takole spominjal:
»Ambrož je bil v državni službi, vladni komisar na Notranjskem, kjer je bil prav priljubljen, kar se je pokazalo pri volitvah v deželni zbor. Izbran je bil za poslanca v deželni zbor, od deželnega zbora pa v državni zbor. Oklenil se je Bleiweisa in tudi v mestni zastop ljubljanski bil izvoljen, dne 27. aprila pa z večino glasov za župana. Zavladalo je v narodnih krogih veliko veselje, ki je bilo tem bolj opravičeno, ker je Ambrož v državnem zboru se držal Tomana in zavrnil v enem svojih govorov Dežmana. Zato smo nestrpno čakali, da pride cesarjevo potrjenje, a morali smo skoro dva mesca čakati. Menda so nasprotniki izkušali potrditev zabraniti; a dasi bi Schmerling jim gotovo rad bil ugodil, ko bi bil za to mogel najti kako postavno oviro, moral je vendar, ker pač pri vsem iskanju se nič ni našlo nepostavnega, predložiti cesarju izvolitev Ambroža v potrjenje, ki se je mesca maja izvršilo. Ko je ta vesela vest došla v Ljubljano, smo precej sklenili, da novemu županu v čast priredimo baklado. Dne 1. junija se je pomikala dolga vrsta baklonoscev iz meščanskih krogov z godbo na čelu iz Zvezde in po Dunajski cesti do Medijatove hiše, v kateri je Ambrož stanoval. Prikazal se je pri oknu in se zahvaljeval. Izrekel je s početka par nemških fraz, pa kriki:’Slovensko! Slovensko!’ so ga poučili, da so njegovi častivci po ogromni večini narodnjaki. Govoril je nadalje slovensko in pritrjevali so mu neprenehani živoklici. Celo to demonstracijo sem obširno popisal v »Ost und West«-u, da dokažem svetu slovenski značaj Ljubljane.«
V času Ambroževega županovanja:
– so v mestnih uradih poleg nemškega uporabljali tudi slovenski jezik, saj si je župan prizadeval za uvedbo slovenskega jezika v urade in šole;
– so razširili ljudsko šolstvo (novi prostori za deško šolo pri sv. Jakobu), župan je predlagal ustanovitev višje realke k tedanji nižji;
– v mestnem jedru so napeljali plinsko razsvetljavo (1861);
– ustanovili so komisijo za izvedbo kanalizacije, tlakovali so ulice in trge po Ljubljani;
– uvedeni so bili prostovoljni prispevki za ubožno blagajno;
– pobirati so začeli pasji davek in določili tarife za meso na podlagi cen v Zagrebu, Celovcu in Gradcu.
Mihael Ambrož je bil ustanovitelj ljubljanske čitalnice (1861) in njen prvi predsednik.
Josip Vošnjak je še zapisal:
»Ambrož je županoval do l. 1864, v katerem letu ga je, žal, zadela kap in umrl je na veliko žalost Slovencev, ki so v njem izgubili zanesljivega narodnjaka in dobrega administratorja mestne občine. Na mrtvaški oder je bil položen na rotovžu in veličasten pogreb je pokazal, kako priljubljen je bil v vseh krogih. Njegova edina hčerka Emilija se je omožila z nekim koroškim grofom Eggerjem ter po njegovi smrti dolgo let živela v Gorici v lastni vili »Palazzino Giuditta«, dokler ni prodala te vile leta 1899. mojemu bratu in zapustila Gorico.«
(J. Vošnjak: Spomini. 1. zvezek, Prvi in drugi del 1840 do 1867, str. 96-98. Ljubljana : Slovenska Matica, 1905.)
Za digitalno zbirko smo uporabili naslednje vire in literaturo:
– Anžič, S. … [et al.]: Ljubljanski župani skozi čas : 500 let
ljubljanskih županov. = Ljubljana mayors through time : 500
years of Ljubljana mayors. Ljubljana, 2004.
– Slovenska kronika XIX. stoletja. Ljubljana, 2001.
– Slovenski biografski leksikon na spletu. Glej povezavo.
– Vošnjak, J.: Spomini. 2. zv. V Ljubljani, 1905.
– časopis Kmetijske in rokodelske novice, za obdobje 1861-1864.
– Letno sporočilo mestne glavne deške šole pri Sv. Jakobu v
Ljubljani 1865. = Jahresbericht der städtischen Knaben-
hauptschule zu St. Jakob in Laibach 1865.
– Ledina : osnovna šola v Ljubljani od 1855. Jubilejni zbornik ob
150-letnici šole. Ljubljana, 2005. http://www.o-ledina.si/Uploaded/Pages/9/zbornik-150let_104.pdf
