Grad Lendava

Srednjeveška preteklost gradu v Lendavi je tesno povezana z vplivno zahodnomadžarsko plemiško rodbino Háhot, od konca 14. stoletja imenovano tudi Bánffy (Baniči). V posesti rodbine Háhot je lendavski grad bil že od leta 1192, ko je Háhot II. od Parida, sina zalavárskega grofa Ivana, kupil za 80 mark srebra zemljišče Lendava, pa tja do 1644, ko je umrl zadnji Bánffy – Krištof. Po smrti žene Krištofa Bánffyja avgusta 1645 (1646?) je grad prešel v posest Nádasdyjev, toda v njihovi lasti je zaradi sodelovanja v zaroti proti Habsbužanom ostal le do leta 1671. Dolnjelendavsko posestvo je s tem prešlo v državno zakladnico. Lendavski grad in nekdanje dolnjelendavske posesti rodovine Bánffy je nato od dedičev po ženski liniji nekaj let kasneje prevzel palatin Pavel Eszterházy in v lasti te rodovine je grajski dvorec ostal vse do leta 1918 (1848). Člani družine v gradu niso stalno prebivali, so se pa v njem zadrževali upravniki posesti. V zadnji četrtini 19. stoletja (med leti 1872 in 1896) je bila v gradu nekaj časa tudi meščanska šola, med svetovnima vojnama je bil grad spremenjen celo v kasarno. Po drugi svetovni vojni pa je po krajšem obdobju rudarske šole v njem pričel domovati muzej, kjer so v obnovljenih grajskih prostorih danes na ogled domoznanske, etnološke in likovne zbirke Galerije-muzeja Lendava.

Po mnenju strokovnjakov lahko o zgodovini gradu v Lendavi zatrdno govorimo šele s prihodom Haholdov, kajti o starejšem nastanku stavbnega grajskega jedra ni materialnih ali pisnih dokazil. Morda je bilo v Lendavi utrjeno gradišče že v 9. stoletju, ko je nadškof Liupram v kraju Lindolveschirichun (Lendava) posvetil cerkev, toda zaenkrat so to le ugibanja. Prav tako ostaja uganka izgled gradu ob pozidavi, je pa bil 1278 porušen in štiri leta zatem po Štefanu I. (sin Haholda IV. in oče Nikolaja Bánffyja) ponovno zgrajen. Pomembne prezidave je lendavski grad doživel leta 1371, v času sinov Nikolaja I. Po letu 1600, ko je po padcu Velike Kaniže nezadržno pretila turška nevarnost, je bil grad dodatno utrjen in še močneje leta 1630. Prav tako je po turški zasedbi Szigetvára in Velike Kaniže dobil izjemno vojaško strateško vlogo; vloga Dolnje Lendave kot mejne utrdbe pa je postajala čedalje pomembnejša. Tudi zato lendavski grad kljub turškim napadom ni bil nikoli zavzet. Izjemne utrdbene lastnosti lendavskega gradu so se prav tako pokazale ob obleganju Thökölyjevih Krucev ob koncu 17. stoletja, saj jim ga kljub dolgotrajnemu obleganju ni uspelo zasesti. Po pregonu le-teh se je položaj umiril in 1712 je bil grad ponovno v rokah Eszterházyjev. Ti so leta 1717 dali močno poškodovan grad (posledica Krucev) povsem prezidati v baročnem stilu. Zamislili so si tlorisno zasnovo v obliki črke L, s čimer naj bi domnevno izkazovali adoracijo cesarju Leopoldu I. (1658–1705), ki je rodovini podelil knežji naslov.

Na dvorišču gradu, kjer so se konec 17. stoletja, ko je grad v Lendavi prišel v roke rodbine Eszterházy, zadrževali tudi osebni zdravniki grofov, je bil urejen tudi prvi vodovod v Lendavi, najverjetneje nasploh prvi v Prekmurju. Prav tako iz 17. stoletja, iz leta 1622, pa je znana velika lakota, ki so se ji pridružile še nalezljive bolezni (na primer kuga) in te so terjale veliko žrtev v lendavski in soboški občini.



Literatura
Balažic, Janez. K podobi beltinskega gradu. Stopinje 22/1993, str. 34?39.
Balažic, Janez. Pomurje: umetnostnozgodovinski oris. Murska Sobota: Franc-Franc, 2011.
Bizjak, Matjaž.  Grad kot središče zemljiškega gospostva ( s posebnim ozirom na srednjeveško Krajnsko). Iz zgodovine slovenskih gradov [ur. Miha Preinfalk]. Kronika, 60/2012, št. 3. Ljubljana: Zveza zgodovinskih društev Slovenije, str. 433-443.
Lendvai Kepe, Zoltan; Sebestyén, József S. Alsólendva vára/Grad Dolnje Lendave. Lendva: Galéria-Múzeum = Lendava: Galerija-Muzej, 2012.
Zadravec, Jože. Razvoj zdravstva v Prekmurju do leta 1941. Murska Sobota: Pomurska založba, 2002.