Za Hermana Potočnika sem se začel zanimati v okviru zasebnega raziskovanja bogate kulturne zgodovine Maribora. Pred petnajstimi leti me je pogosto obiskoval gospod, ki je o njegovem življenju precej vedel, saj je svoje korenine povezoval s Potočnikovo družino po materini strani
Kmalu sem ugotovil, da je resnico želel nekoliko prikrojiti, in to sebi povšeči. Potočnikova vez z Mariborom je bila v tej zgodbi omenjena le mimogrede. Prav zaradi tega sem želel priti resnici do dna. Iskanje podatkov o Potočnikovem bivanju v Mariboru je bilo skrajno težavno. Tudi potem, ko sem odkril naslov bivališča, je zaradi gradbenega posega v Poštni ulici na začetku 20. stoletja in posledično spremenjenih hišnih številk bilo precej težavno locirati hišo, v kateri je preživljal svoje otroštvo.
Brez razlogov zavajanja so se prvi napačni podatki o Potočnikovem življenju in njegovi družini pojavili že konec šestdesetih let 20. stoletja, ko je bila objavljena serija člankov o njegovem pomenu v zgodovini teorije vesoljskih poletov. Odtlej so se ti podatki prepisovali in prirejali, kasneje pa so se pojavili še nadaljnji, ki želijo namerno, z določenimi interesi ponarediti resnično Potočnikovo življenjsko zgodbo. V obeh primerih se je t. i. ustna zgodovina navajanja podatkov izkazala za nezanesljivo.
V letih 2005–2007 sem se v Kavarni Astoria v Mariboru pogosto in povsem naključno srečeval z novinarjem in publicistom Acom (Aleksandrom) Pasternjakom (1939–2008), ki je o Potočniku konec leta 1969 napisal že omenjeno serijo člankov. Med drugim se je spraševal, ali je Potočnik res slovenskega porekla. Zaradi teh člankov ima precej zaslug za povečano zanimanje za Potočnika. Ker takrat še nisem vedel, da je Pasternjak nekoč precej pisal o Hermanu Potočniku, je najin pogovor v glavnem tekel o šahu in tenisu, ki sta bila njegovi poglavitni novinarski in publicistični temi. Ne vem, kako to, da Potočnika ni nikoli omenjal, čeprav je vedel marsikatero podrobnost iz njegovega življenja.
Kot Mariborčan sem zbiranje arhivskih dokumentov o Hermanu Potočniku kmalu pričel čutiti kot svoje poslanstvo, saj bi le tako bilo možno iz posameznih drobcev izluščiti in sestaviti resnično življenjsko zgodbo osebnosti, ki je živela mnogo pred svojim časom.
V nekaj letih mi je uspelo zbrati in obdelati veliko dokumentov, ki sem jih odkril v Nadškofijskem arhivu Maribor, Pokrajinskem arhivu Maribor, Pogrebnem podjetju Maribor, Zemljiških knjigah Okrajnih sodišč v Slovenj Gradcu in Mariboru, Državnem arhivu v Pazinu, Vojnem arhivu na Dunaju, Arhivu Tehniške univerze na Dunaju, Nacionalne biblioteke na Dunaju, Mestnem in deželnem arhivu na Dunaju, Tehničnem muzeju na Dunaju, Arhivu evangeličanske cerkve na Dunaju in uprave evangeličanskega pokopališča na Dunaju.
Za pomoč pri iskanju in branju nekaterih zahtevnejših rokopisov sem hvaležen strokovnim delavcem Pokrajinskega arhiva v Mariboru in Nadškofijskega arhiva v Mariboru. Za strokovni pregled in dopolnitve prevodov Potočnikovih izvirnih člankov sem hvaležen fiziku dr. Marjanu Logarju.
Zahvaljujem se tudi vodstvom Univerzitetne knjižnice v Mariboru, Narodne in univerzitetne knjižnice v Ljubljani, Koroškega pokrajinskega muzeja v Slovenj Gradcu in Osrednji knjižnici Celje, ki so mi omogočili, da sem zbrano gradivo lahko predstavil širši javnosti.
Pri zbiranju gradiva in raziskovanju Potočnikovega življenja me je ves čas spodbujal dr. Sandi Sitar, velik poznavalec Potočnikovega dela ter urednik prve in druge izdaje prevoda njegove knjige Problem vožnje po vesolju in spremne besede v njih. Za knjigo Herman Potočnik Noordung – Življenjepis v besedi in sliki pa je prispeval uvodno razmišljanje Potovanje po vesolju kot tehnično uresničljiv problem.
V omenjeni knjigi sta zdaj objavljena prva prevoda Potočnikovih poljudnoznanstvenih člankov Pridobivanje energije iz toplote morja in Novi tip ladje, ki pričata o Potočnikovem daljnosežnem zanimanju za tehnološki razvoj človeštva v najširšem pomenu besede. Ob tem se mi zdi najpomembnejši njegov humanistični pristop k obravnavanim tematikam, ki je gotovo povezan z njegovo izkušnjo prve svetovne vojne. Vojne grozote, ki jih je doživljal na različnih frontah, so trajno prizadele njegovo zdravje. Morda je prav ta izkušnja vplivala tudi na odločitev, da je leto dni po vojni prestopil v evangeličansko cerkev.
V to knjigo se mi je zdelo primerno vključiti tudi prevod prvega dela spominov dr. Gustava Kokoschinegga, ki je bil brat Potočnikove matere. Na mestu, kjer opisuje svoje korenine, povezane z Vitanjem, si bo mogoče ustvariti realno sliko povezanosti tega kraja z življenjem Hermana Potočnika. Kokoschineggovi spomini na gimnazijska leta v Mariboru iz sredine 19. stoletja imajo tudi kulturnozgodovinski pomen. Zanimiva je omemba njegovega profesorja Rudolfa Gustava Puffa, ki je leta 1847 napisal prvo celovito predstavitev Maribora in okolice. Ob tem velja še omeniti, da sta Gustav Kokoschinegg in njegov nečak Herman v presledku šestdeset let obiskovala isto deško šolo na sedanjem Slomškovem trgu.
Najpomembnejši rezultat mojih prizadevanj pri raziskovanju Potočnikovega življenja je povezan z mojo radoživostjo, ki mi je dopovedovala, da je potrebno preveriti vsak zapisani podatek. Vsi dosedanji zapisi govorijo o tem, da je za Potočnikom ostala le knjiga in da je zabrisana celo sled za mestom njegovega poslednjega počitka. Ker tega kratko malo nisem hotel verjeti, sem se 22. avgusta 2012 odpravil na Dunaj, da raziščem okoliščine, ki so povzročile izbris groba. Na moje veliko presenečenje sem v pokopališki upravi dobil podatke, da njegovi posmrtni ostanki še obstajajo, le da na nagrobni plošči ni več njegovega imena. Grob, v katerega je bil položen, je bil namreč leta 1967 zaradi neplačevanja najemnine oddan v uporabo drugim najemnikom.
Pobuda, da Herman Potočnik v doglednem času dobi svoje obeležje, je bila samoumevna. Da ta trenutek ni bil več daleč, je pričalo obvestilo direktorja centralnega pokopališča na Dunaju v začetku oktobra 2013, da se obeležju dodeli zapuščeni nagrobni kamen tik ob grobu, v katerem so posmrtni ostanki Hermana Potočnika Noordunga. Takoj za tem so stekli operativni postopki: dogovor z upravo pokopališča, izbira kamnoseka in oblikovanje vsebine nagrobnika. Konec marca 2014 je bilo brez večjih zapletov spominsko obeležje izgotovljeno. Ob pomoči Veleposlaništva Republike Slovenije na Dunaju in Mestne občine Maribor je bila 11. aprila 2014 slavnostna postavitev, ki je številnim udeležencem ostala nepozabno doživetje. Od tega dne naprej se je po skoraj petdesetih letih mogoče Hermanu Potočniku ponovno pokloniti in mu prižgati svečko. Dunajski župan in deželni glavar dr. Michael Häupl je sočasno spominskemu obeležju ob grobu Hermana Potočnika dodelil častno varstvo za čas obstoja pokopališča.
Prepričan sem, da sem s tem poravnal naš skupni dolg do pomembne osebnosti, ki nam je s svojo tragično osebno življenjsko zgodbo in humanističnim pristopom pri drznih idejah osvajanja vesolja lahko velik vzornik.
V Mariboru, 27. avgusta 2014 Primož Premzl
Brez razlogov zavajanja so se prvi napačni podatki o Potočnikovem življenju in njegovi družini pojavili že konec šestdesetih let 20. stoletja, ko je bila objavljena serija člankov o njegovem pomenu v zgodovini teorije vesoljskih poletov. Odtlej so se ti podatki prepisovali in prirejali, kasneje pa so se pojavili še nadaljnji, ki želijo namerno, z določenimi interesi ponarediti resnično Potočnikovo življenjsko zgodbo. V obeh primerih se je t. i. ustna zgodovina navajanja podatkov izkazala za nezanesljivo.
V letih 2005–2007 sem se v Kavarni Astoria v Mariboru pogosto in povsem naključno srečeval z novinarjem in publicistom Acom (Aleksandrom) Pasternjakom (1939–2008), ki je o Potočniku konec leta 1969 napisal že omenjeno serijo člankov. Med drugim se je spraševal, ali je Potočnik res slovenskega porekla. Zaradi teh člankov ima precej zaslug za povečano zanimanje za Potočnika. Ker takrat še nisem vedel, da je Pasternjak nekoč precej pisal o Hermanu Potočniku, je najin pogovor v glavnem tekel o šahu in tenisu, ki sta bila njegovi poglavitni novinarski in publicistični temi. Ne vem, kako to, da Potočnika ni nikoli omenjal, čeprav je vedel marsikatero podrobnost iz njegovega življenja.
Kot Mariborčan sem zbiranje arhivskih dokumentov o Hermanu Potočniku kmalu pričel čutiti kot svoje poslanstvo, saj bi le tako bilo možno iz posameznih drobcev izluščiti in sestaviti resnično življenjsko zgodbo osebnosti, ki je živela mnogo pred svojim časom.
V nekaj letih mi je uspelo zbrati in obdelati veliko dokumentov, ki sem jih odkril v Nadškofijskem arhivu Maribor, Pokrajinskem arhivu Maribor, Pogrebnem podjetju Maribor, Zemljiških knjigah Okrajnih sodišč v Slovenj Gradcu in Mariboru, Državnem arhivu v Pazinu, Vojnem arhivu na Dunaju, Arhivu Tehniške univerze na Dunaju, Nacionalne biblioteke na Dunaju, Mestnem in deželnem arhivu na Dunaju, Tehničnem muzeju na Dunaju, Arhivu evangeličanske cerkve na Dunaju in uprave evangeličanskega pokopališča na Dunaju.
Za pomoč pri iskanju in branju nekaterih zahtevnejših rokopisov sem hvaležen strokovnim delavcem Pokrajinskega arhiva v Mariboru in Nadškofijskega arhiva v Mariboru. Za strokovni pregled in dopolnitve prevodov Potočnikovih izvirnih člankov sem hvaležen fiziku dr. Marjanu Logarju.
Zahvaljujem se tudi vodstvom Univerzitetne knjižnice v Mariboru, Narodne in univerzitetne knjižnice v Ljubljani, Koroškega pokrajinskega muzeja v Slovenj Gradcu in Osrednji knjižnici Celje, ki so mi omogočili, da sem zbrano gradivo lahko predstavil širši javnosti.
Pri zbiranju gradiva in raziskovanju Potočnikovega življenja me je ves čas spodbujal dr. Sandi Sitar, velik poznavalec Potočnikovega dela ter urednik prve in druge izdaje prevoda njegove knjige Problem vožnje po vesolju in spremne besede v njih. Za knjigo Herman Potočnik Noordung – Življenjepis v besedi in sliki pa je prispeval uvodno razmišljanje Potovanje po vesolju kot tehnično uresničljiv problem.
V omenjeni knjigi sta zdaj objavljena prva prevoda Potočnikovih poljudnoznanstvenih člankov Pridobivanje energije iz toplote morja in Novi tip ladje, ki pričata o Potočnikovem daljnosežnem zanimanju za tehnološki razvoj človeštva v najširšem pomenu besede. Ob tem se mi zdi najpomembnejši njegov humanistični pristop k obravnavanim tematikam, ki je gotovo povezan z njegovo izkušnjo prve svetovne vojne. Vojne grozote, ki jih je doživljal na različnih frontah, so trajno prizadele njegovo zdravje. Morda je prav ta izkušnja vplivala tudi na odločitev, da je leto dni po vojni prestopil v evangeličansko cerkev.
V to knjigo se mi je zdelo primerno vključiti tudi prevod prvega dela spominov dr. Gustava Kokoschinegga, ki je bil brat Potočnikove matere. Na mestu, kjer opisuje svoje korenine, povezane z Vitanjem, si bo mogoče ustvariti realno sliko povezanosti tega kraja z življenjem Hermana Potočnika. Kokoschineggovi spomini na gimnazijska leta v Mariboru iz sredine 19. stoletja imajo tudi kulturnozgodovinski pomen. Zanimiva je omemba njegovega profesorja Rudolfa Gustava Puffa, ki je leta 1847 napisal prvo celovito predstavitev Maribora in okolice. Ob tem velja še omeniti, da sta Gustav Kokoschinegg in njegov nečak Herman v presledku šestdeset let obiskovala isto deško šolo na sedanjem Slomškovem trgu.
Najpomembnejši rezultat mojih prizadevanj pri raziskovanju Potočnikovega življenja je povezan z mojo radoživostjo, ki mi je dopovedovala, da je potrebno preveriti vsak zapisani podatek. Vsi dosedanji zapisi govorijo o tem, da je za Potočnikom ostala le knjiga in da je zabrisana celo sled za mestom njegovega poslednjega počitka. Ker tega kratko malo nisem hotel verjeti, sem se 22. avgusta 2012 odpravil na Dunaj, da raziščem okoliščine, ki so povzročile izbris groba. Na moje veliko presenečenje sem v pokopališki upravi dobil podatke, da njegovi posmrtni ostanki še obstajajo, le da na nagrobni plošči ni več njegovega imena. Grob, v katerega je bil položen, je bil namreč leta 1967 zaradi neplačevanja najemnine oddan v uporabo drugim najemnikom.
Pobuda, da Herman Potočnik v doglednem času dobi svoje obeležje, je bila samoumevna. Da ta trenutek ni bil več daleč, je pričalo obvestilo direktorja centralnega pokopališča na Dunaju v začetku oktobra 2013, da se obeležju dodeli zapuščeni nagrobni kamen tik ob grobu, v katerem so posmrtni ostanki Hermana Potočnika Noordunga. Takoj za tem so stekli operativni postopki: dogovor z upravo pokopališča, izbira kamnoseka in oblikovanje vsebine nagrobnika. Konec marca 2014 je bilo brez večjih zapletov spominsko obeležje izgotovljeno. Ob pomoči Veleposlaništva Republike Slovenije na Dunaju in Mestne občine Maribor je bila 11. aprila 2014 slavnostna postavitev, ki je številnim udeležencem ostala nepozabno doživetje. Od tega dne naprej se je po skoraj petdesetih letih mogoče Hermanu Potočniku ponovno pokloniti in mu prižgati svečko. Dunajski župan in deželni glavar dr. Michael Häupl je sočasno spominskemu obeležju ob grobu Hermana Potočnika dodelil častno varstvo za čas obstoja pokopališča.
Prepričan sem, da sem s tem poravnal naš skupni dolg do pomembne osebnosti, ki nam je s svojo tragično osebno življenjsko zgodbo in humanističnim pristopom pri drznih idejah osvajanja vesolja lahko velik vzornik.
V Mariboru, 27. avgusta 2014 Primož Premzl
