Huzarji so imeli status elitnih enot. Izvajali so hitre premike in prodore v sovražnikovo zaledje. Borili so se na konjih.
Sprva so bili oboroženi z značilnimi krivimi sabljami in samokresi, kasneje tudi s karabinkami (krajše puške značilne za konjenico). Leta 1914 je imela avstroogrska vojska šestnajst cesarsko-kraljevih huzarskih regimentov in devet madžarsko-kraljevih (honvéd) huzarskih regimentov. Po velikih izgubah med konjeniškimi enotami (huzarji, dragonci, ulanci …) v prvih mesecih prve svet. vojne, se je tudi konjenica pričela boriti kot pehota, konje pa so uporabljali zgolj za transport. Prednost v vojskovanju je vpletenim vojskam na bojišču prinesla ravno sposobnost oz. izurjenost konjeniških enot za bojevanje na tleh s karabinkami ali pehotnim orožjem. Zadnja velika konjeniška bitka avstro-ogrske konjenice se je odvila 21. 8. 1914 v Jaroslavicah na Poljskem. Dve ruski konjeniški diviziji sta se spopadli z eno avstro-ogrsko, ki sta ji pomagala dva pehotna bataljona. Ruski kozaki in dragonci so v kratkem času porazili avstro-ogrsko konjenico in pehoto. Ruske izgube: 164 mož in 162 konjev. Avstro-ogrske izgube: 969 mož, od tega 558 mož pehote in 227 konjev. Med huzarji 11. szombat. huz. polka se je v času prve svet. vojne borilo tudi več kot petdeset prekmurskih fantov. Po zbranih podatkih jih je padlo najmanj deset.
