Delavsko Celje

Do druge svetovne vojne se jima je pridružilo še približno dvajset novih, manjših in večjih industrijskih podjetij, v katerih je delalo več kot 3.000 delavcev, od tega kar dobra tretjina pri Westnu. Podobo Gaberja kot industrijske oz. delavske mestne četrti so ob številnih tovarniških obratih dopolnjevale delavske stanovanjske soseske, v delovnem in bivanjskem vsakdanu delavcev in njihovih družin pa sta se postopoma oblikovali tudi specifična delavska identiteta in kultura. Podobno velja za razredno zavest, ki se je manifestirala zlasti v okviru organiziranega delavskega in sindikalnega, v manjši meri tudi revolucionarnega gibanja.  

 

Med okupacijo so bili celjski industrijski obrati vključeni v sistem vojne in vojaške industrije ter razmeroma nepoškodovani dočakali osvoboditev. S komunističnim prevzemom oblasti, spremembo družbenega in gospodarskega sistema, podržavljenjem podjetij, nato pa še s t. i. samoupravljanjem je nastopilo obdobje ideološke in politične afirmacije delavskega razreda. Delavstvu je bila namenjena osrednja vloga pri izgradnji novega socialističnega človeka in družbe, vsaj formalno pridobljena družbena moč in veljava pa sta postopoma vodili v opazno izboljšanje kulturnega in predvsem socialnega položaja. Povojna desetletja industrializacije in urbanizacije so utrjevala delavski značaj in spreminjala podobo tako Gaberja kot celotnega mesta, katerega ritem je sledil delavskemu urniku. Leta 1978 je število zaposlenih v industriji in gradbeništvu v Občini Celje preseglo 20.000 ter s tem doseglo svoj vrhunec, obenem pa je višek doseglo tudi onesnaženje okolja, h kateremu so prispevala tako rekoč vsa celjska industrijska podjetja na čelu s Cinkarno.  Ekološki je sledila gospodarska in politična kriza, ki je v drugi polovici 80. let privedla do prvih stečajev ter postopnega kolapsa tako celjske industrije kot socialističnega (gospodarskega) sistema nasploh. S propadom večine tovarn ali pa njihovim delnim prestrukturiranjem v manjša podjetja, se je na prelomu stoletij izrazito zmanjšalo število delavcev, pa tudi Gaberje je v obdobju tranzicije v celoti spremenilo svojo podobo in funkcijo. Leta 1994, natanko stoletje po tem, ko so v Gaberju začeli izdelovati posodo, je bil v kompleksu nekdanjega LIK Savinja, prvega celjskega podjetja, ki je končalo v stečaju, položen temeljni kamen za nov trgovski center. Na ta način se je v Celju tudi na simbolni ravni končalo dvajseto, »delavsko« stoletje.