Prekmurje je bilo že od nekdaj znano po številnih piscih. V prejšnjih stoletjih je bil prekmurski knjižni jezik temelj in vir zapisane besede. Znanje je bilo lahko zapisano v tem jeziku, za kar so skrbeli številni izobraženi katoliški in protestantski duhovniki, ki so se zavedali, da je preproste ljudi mogoče poučevati le v domačem jeziku. Med danes najbolj znanimi, ki sta prirejala in prevajala svetopisemska besedila v prekmurski knjižni jezik ter skrbela za druge knjige, ki bi pismenost in znanje približale ljudem, sta bila že v 18. stoletju protestantski duhovnik Števan Küzmič in katoliški duhovnik Mikloš Küzmič.
Sledili so jima drugi izobraženci. Pa ne le to. V prekmurščini so zapisane ali natisnjene številne nabožne in posvetne pesmi ter pripovedi znanih ali neznanih avtorjev. In če danes prebiramo časopise iz časov pred priključitvijo Prekmurja k Sloveniji ter nato vse do druge svetovne vojne, najdemo v njih leposlovje in pesmi v prekmurščini. Pa naj gre za najbolj znane, v katoliškem duhu pisane Novine, ki jih je urejal duhovnik Jožef Klekl st., ali katerikoli drugi časopis.
Ob priključitvi Prekmurja k Sloveniji pa se je v pisani besedi in leposlovju začel postopoma uporabljati in širiti tudi slovenski knjižni jezik. Pojem Prekmurja je za današnje generacije, ki živijo izven Prekmurja, že dolga desetletja povezan prav s pisano leposlovno besedo v slovenskem knjižnem jeziku. Najprej seveda z Miškom Kranjcem in Ferdom Godino, ki sta ta del slovenskega ozemlja med prvimi v knjižni slovenščini predstavljala širšemu bralskemu občinstvu. Že vse od tridesetih let 20. stoletja pa vse tja do srede osemdesetih oz. začetka devetdesetih je zato Prekmurje v leposlovju povezano predvsem z ustvarjalcema, ki ju literarna zgodovina uvršča v smer socialnega realizma. Vmes se jima konec šestdesetih pridruži še Karolina Kolmanič z romani in prozo, ki je prav tako osvojila številne bralce, in ti še danes razgrabijo vsako njeno novo delo. Že v začetku šestdesetih je svoja prva prozna besedila objavljal duhovnik Lojze Kozar st., ki se je z romani in kratko prozo nato oglašal vse do konca svojega življenja.
Branko Šömen in Evald Flisar sta prav tako začela pisati v šestdesetih, drugi motivno-tematsko manj vezan na Prekmurje, a je kljub vsemu obdržal stik z rodno pokrajino in velja za prekmurskega pisatelja. Šömen pa je v vsej svoji prozi vezan na domačo pokrajino, rojstno Mursko Soboto in Prekmurje na sploh, kljub temu da si tukaj ni ustvaril stalnega bivališča.
Seveda je bilo pisateljev iz teh krajev še več. Sredi osemdesetih pa so se v pojem prekmurski pisatelji začeli vključevati mlajši avtorji. Mit Prekmurja ter čar pokrajine in ljudi, ki jih je večina do takrat gledala hudo po strani, je v prozi Ferija Lainščka dobil nov zalet. Prekmurje se je znova uvrstilo med literarne motive, z njim pa Romi, cigani, o katerih so do takrat krožile zgolj negativne podobe. Da so lahko Romi še vse kaj drugega kot zgolj nomadi, berači in tatovi, da imajo svojo posebno kulturo, ki jo je vredno poznati in razumevati, je bilo za večino ljudi izven Prekmurja novo odkritje. In Prekmurje je spet postalo literarni pojem. Uveljavljati se je začel Milan Vincetič s svojimi podobami in miti o Goričkem, pa poezijo in prozo, polno sladostrastja, utrinkov iz otroštva, ljubezni in raziskovanja odnosa med moškim in žensko. V devetdesetih se je nato uveljavil Robert Titan, ki ga marsikdo danes bolj pozna pod psevdonimom Feliks. Tudi njegova poezija in proza sta v veliki meri motivno vezani na Prekmurje, vendar že bolj v urbanem okolju.
Na začetku devetdesetih so Prekmurci pobliže spoznali ustvarjanje svojega rojaka Franka Bükviča iz Puconec, ki je bil po drugi svetovni vojni zamolčan in je moral emigrirati v ZDA. Podobna usoda je doletela duhovnika, misijonarja in pesnika Vladimirja Kosa, ki živi in ustvarja na Japonskem. Kljub visokim letom danes še vedno obiskuje Slovenijo in redno izdaja pesniške zbirke in eseje.
Pravi razcvet pa so avtorji, rojeni v Prekmurju, doživeli v zadnjem desetletju. Ob Lučki Zorko, ki si je ime pridobila kot pesnica, urednica in članica žirij na pesniških festivalih, je v prozi nastopil Štefan Kardoš. Goričko, pokrajina njegovega otroštva, je v treh samostojnih delih postala prepoznavni motiv, v njo pa so izrazito vtkani posebneži in čudaki s svojimi zgodbami. Te zgodbe nadgrajujejo miti, ki jih Goričko kar samo izvablja iz svoje narave in tamkaj živečih ljudi.
Tako kot Feri Lainšček Rome Dušan Šarotar upodablja Jude in njihovo usodo v Prekmurju.
Mite in pripovedi, povezane z reko Muro v poeziji in liričnih esejih zapisuje Tine Mlinarič.
Leta 1998 se je proznim ustvarjalcem pridružil novinar Ernest Ružič, ki je bil do takrat znan le kot pesnik. V letih, ki so sledila, je izdal kar nekaj zgodb in romanov.
V literarne tirnice so se podali tudi nekateri znani Prekmurci, ki v času, ko so bili še službeno aktivni, za pisanje leposlovja niso našli dovolj miru in zbranosti, da bi svojo ustvarjalnost prenesli na papir. Njihova literarna žilica se je sprostila šele ob upokojitvi. Ideje, ki so jih preoblikovali v motive, iz katerih so nato nastale zgodbe, so v sebi nosili že dolgo pred tem. Bea Logar, Ivanka Klopčič, Janez Mataj, Božidar Radoš in Jože Hradil so le nekateri med njimi. Motivika njihovih pripovedi je večinoma Prekmurje, mestni predeli, podeželje in ljudje, ki so jih poznali in jih danes ni več. So pa znova oživeli v leposlovju in so dokument nekega časa, ki je dokončno minil.
Imeni kot sta Suzana Tratnik in Vladimir P. Štefanec sta prav tako povezana s Prekmurjem. Suzana Tratnik v zgodbah in romanih daje slutiti svoje prekmurske korenine, čeprav sam topos v njenem pisanju ni posebej izrazit. Vladimir P. Štefanec pa je Prekmurju posvetil roman Republika jutranje rose, o Murski Soboti ob koncu prve svetovne vojne, medtem ko se je zadnja leta osredotočil na urbani kriminalni roman. Po zgledu raznih inšpektorjev iz svetovne bere kriminalk je tudi sam zasnoval svojega inšpektorja, ki je do zdaj uspešno razrešil dva primera. Med pisatelji, ki živijo izven Prekmurja velja morda omeniti še Bogdana Novaka, ki je v devetdesetih ustvaril obsežen roman v dvanajstih knjigah o prekmursko-primorski rodbini skozi nemirno 20. stoletje.
Nekoliko manj znan je morda romski pisatelj Milan Ostojič, ki živi v Murski Soboti. Mite, povezane z Romi je do sedaj upodobil v dveh romanih, napisanih v srbskem jeziku. Oba sta prevedena v slovenščino.
Med tistimi, ki so šele pred kratkim vstopili na literarno pot, je pedagoginja Vanja Lebar. Ob zbirki pesmi in slovarju besed s končnico Vanja je izdala še zbirko kratkih zgodb, motivno vezanih na različne medčloveške odnose, po lastnih besedah naj bi bile namenjene poučnim razgovorom.
Ob koncu pa je treba omeniti še dva avtorja. Dr. Jožef Smej, mariborski pomožni škof, je ob številnih publikacijah o Prekmurju napisal tudi tri biografske romane. Prvega o Miklošu Küzmiču že leta 1980, nato je literarno obdelal duhovnika Ivana Bašo, lani pa je izdal še roman o duhovniku Francu Ivanocyiju. S svojo pastoralno dejavnostjo je avtor teh treh romanov dobro znan tudi ljudem v Porabju.
Imajo pa tudi Porabski Slovenci svojega avtorja, ki piše v slovenskem knjižnem jeziku. Francek Mukič je do zdaj izdal dva romana, Črnošolec in Strgane korenine, oba je za svoje rojake priredil še v porabskem narečju. Seveda pa je med porabskimi avtorji še kar nekaj takih, ki so ali še ustvarjajo v svojem domačem narečju in celo slovenskem knjižnem jeziku (Irena Barber, Karel Holec …).
Avtorica razstave in spremnega teksta:
Julijana Vöroš, PIŠK M. Sobota
