Ideja o ustanovitvi povsem nove ljudske knjižnice, ki bi jo podpiralo mesto, je dobivala v tem času vse več pristašev. Njeni glavni zagovorniki so bili bivši člani Kluba slovenskih naprednih akademikov in narodnih radikalcev, ki so v tem času kot ljudje srednjih let zasedali mnoga pomembna mesta v javnem življenju.
Zadnji zapisnik občnega zbora Narodne čitalnice v Celju je datiran s 3. marcem 1927. Člani so izvolili štiričlanski društveni odbor in ga pooblastili, da društveno premoženje razdeli med ostala slovenska društva v mestu. Bogato knjižnico so razdelili med štiri dediče. Knjige pedagoške vsebine je dobila Učiteljska knjižnica, planinsko literaturo celjska podružnica Slovenskega planinskega društva, knjige v drugih slovanskih jezikih Vseučiliška knjižnica v Ljubljani, preostalih 500 knjig pa nova celjska mestna knjižnica.
Zadnje poročilo v zvezi z likvidaciji knjižnice je izšlo v mestnem časopisu Nova doba marca 1931. Šlo je za spominski zapis prve poklicne celjske knjižničarke Vere Levstik: »Poln voz knjig so zapeljali konji iz Narodnega doma v vežo mestnega magistrata. Ko so jih delavci zložili v sobo na tla, sem se zazrla v cele gore knjig. Kje so možje, ki so te knjige zbirali, kupovali in uvrščali v čitalniško knjižnico! To kar je odbor mestne knjižnice z veseljem in hvaležnostjo sprejel, je bil le majhen del bogatega zaklada nekdanje Čitalnice. Med vojno je ta zaklad močno skopnel, mnogo dragocenosti se je izgubilo. Toda tudi to, kar je dobila naša knjižnica, je bilo mnogo in marsikak biser se je našel med ‘špehi’«.
Čitalnica je izpolnila svojo zgodovinsko nalogo. Ob njej se je oblikovalo toliko vidnih osebnosti, iz nje je izšlo toliko kasneje samostojnih dejavnosti, da je pri 65 letih lahko mirno odšla v zgodovino.
