V poznem srednjem veku so gašenje in protipožarno varstvo na Slovenskem urejali požarni in gasilski redi. Prvi požarni red v slovenščini je izšel 18. maja 1825 z naslovom Ognj gasitni navod ali naredbanje ognj gasiti. Gasilni redi za deželo Štajersko so bili sprejeti v letih 1825, 1857 in 1867. Gasilni red je zahteve glede požarnega varstva razdelil na poglavja o gasilnih pripravah, o hitrem odkrivanju požara in obveščanju, o izvajanju gašenja, o opravilih po pogasitvi požara in o pokritju stroškov za gasilne priprave.
Osnovno gasilno sredstvo je bila voda. Od orodij za gašenje so prevladovale manjše in večje brizgalne na vozovih ali nosilih, vozovi za vodo z vedri ali sodi, kavlji za ogenj, železo za lomljenje, krampi, lopate, lestve z železnimi kavlji in navadne lestve, škafi in mehovi iz usnja, gutaperče, iz slame spletene posode, obdelane s smolo, pločevinaste ali žičnate svetilke s svečami in dolgi drogovi, ki so imeli na koncu platnene ali volnene krpe, ki so jih zmočili in uporabljali predvsem za gašenje manjših požarov. Pri gašenju so morali sodelovati vsi delovno sposobni posestniki in krajani v naselju, v katerem je izbruhnil požar. Za uspešno gašenje sta bila pomembna čimprejšnje odkritje požara in hitro posredovanje.
Požarni red je nalagal posebno ravnanje v primeru gašenja požara na cerkvenih objektih, kjer so morali najprej zaščititi dragocene kose inventarja, zvonove in predvsem krstne, poročne in mrliške matične knjige. Nočni čuvaji so bili obvezni povsod, kjer je strnjeno stalo več kot deset hiš. V obdobju med sv. Mihaelom (29. september) in veliko nočjo so delali od 21. ure zvečer do 4. ure zjutraj ter preostale dni od 22. ure zvečer do 2. ali 3. ure zjutraj.
Prvo požarno brambo na Slovenskem je ustanovil dr. Josip Savinjšek 18. septembra 1869 v Metliki, leto kasneje 1870 so ustanovljene požarne brambe še v Ljubljani, Laškem in na Ptuju. Po ustanovitvi prvih gasilskih društev se je ideja prostovoljnega gasilstva hitro širila predvsem na Kranjskem, Štajerskem in Koroškem.
Na Slovenskem je bilo do leta 1914 ustanovljenih 378 gasilskih društev, ki so bila povezana v devet gasilskih zvez, ki pa med seboj niso bile povezane. Na Slovenskem so bile do prve svetove vojne ustanovljene naslednje zveze: Zveza prostovoljnih gasilskih društev za Koroško, ustanovljena leta 1869; Štajerska deželna gasilska zveza ustanovljena leta 1870; Zveza slovenskih požarnih bramb za Spodnjo Štajersko, ki jo je ustanovil Josip Širca leta 1899); Prostovoljni gasilski odbor županije Zala, deloval od leta 1888, Zveza prostovoljnih gasilskih društev v političnem okraju Ljutomer; Deželna zveza gasilskih društev na Kranjskem (od leta 1910 dalje Slovenska deželna zveza prostovoljnih gasilskih društev na Kranjskem), ki jo je leta 1888 ustanovil Fran Doberlet); Kranjska deželna gasilska zveza, katero je leta 1913 ustanovil deželni odbor oziroma Anton Belec; Zveza kočevskih gasilskih društev in Zveza muropoljskih gasilskih društev, ki jo je leta 1893 ustanovil Ivan Kukovec.
