Rojen je bil v Ljubljani in je že v realki kazal svoje vrhunske sposobnosti za šport. Leta 1884 je postal član Ljubljanskega sokola in kmalu vaditelj društvenih telovadcev. Svoje delo je opravljal po čeških zgledih, saj se je udeležil več vsesokolskih zletov (Praga) in tam sam in s svojimi telovadci doživljal velike uspehe. Še posebej se je izkazal na II. vsesokolskem zletu leta 1891, kjer je kot edini Slovenec v močni konkurenci zmagal v rokoborbi.
Kot odličnega telovadca in trenerja so ga vabili na več krajev, vendar se je odločil za Celje in leta 1893 postal duša celjskega mladega sokolskega društva. Njegovo navdušenje nad “kraljico športov« – atletiko – je povzročilo, da je med vaje svojih gojencev vpletal atletske prvine (met diska in kopja, skok ob palici, troskok, tek); to je pomembno vplivalo na začetke celjske atletike. V okviru Celjskega sokola so kmalu ustanovili poseben atletski klub, h kateremu je Benčan v skrbi za športni naraščaj pritegnil tudi najmlajše. Pri svojem vaditeljskem delu je bil izredno uspešen, saj je Celjski sokol na II. vseslovenskem zletu v Ljubljani leta 1904 dosegel prvo mesto. Kasneje so notranje napetosti v društvu Benčana prisilile, da je kot predsednik odstopil in opustil tudi svoje trenersko delo. Organizirano atletsko delovanje je v Celju zato polagoma zamrlo.
V športnem in družabnem življenju se je uveljavil tudi kot spreten aranžer družabnih in plesnih prireditev. Pri tem je bil nepogrešljiv, saj je kot odličen risar in dekorater sam izdeloval likovna ozadja. Leta 1934 je proslavil visoki jubilej svojega sokolskega dela (v kasnejših letih je na sokolskih tekmovanjih pogosto sodeloval tudi kot sodnik) in se istega leta udeležil velikega sokolskega zleta v Zagrebu. Dolga leta je bil zaposlen pri Celjski posojilnici, upokojil pa se je kot tajnik Južnoštajerske hranilnice. Z družino je živel v vili na Ipavčevi ulici in v Celju tudi umrl.
Vir: Tatjana Badovinac, Janko Germadnik, Branko Goropevšek; Celjani so jih poznali; Pokrajinski muzej Celje, Celje2010.
