Iz domoznanske Kamre na današnji dan …
9. novembra 1904 se je v Gorici rodila Savica Zorko, prva upraviteljica Ljudske knjižnice v Brežicah. Umrla je 8. februarja 1987 v Brežicah.
Mladost je preživela v Gorici v Trgovskem domu, ki je bil s svojo lepo dvorano središče in zbirališče goriških Slovencev. Na površini 900 kvadratnih metrov so delovali gospodarski obrati, kulturne in športne ustanove. Del stavbe je bil namenjen sodobno opremljeni dvorani, v katero so goriški Slovenci zahajali, da bi prisluhnili koncertom, si ogledali gledališke predstave ali zaplesali. V stavbi je gostovalo Pevsko in glasbeno društvo, ki je skrbelo za glasbeno šolo in prirejalo številne koncerte. V nizkem pritličju je deloval Goriški Sokol, ki je imel na razpolago telovadnico, garderobo, sanitarije in shrambo za orodje. Tudi Narodna prosveta se je preselila s svojo knjižnico v komaj zgrajeno stavbo. Pritlični prostori so služili poslovni dejavnosti, kjer so delovale trgovine (npr. trgovini z blagom Pregrad & Černetič in Hedžet & Koritnik), kasneje še knjigarna znanega založnika, književnika in tiskarja Andreja Gabrščka. Tudi Savičin oče Vinko Šuligoj je bil duša narodnega življenja in čislan pevec. Vse to so gotovo dejavniki, ki so vplivali na Savičina raznovrstna in mnogotera udejstvovanja – tako v kulturi kot drugje.
Ob začetku 1. svetovne vojne so se preselili v Ljubljano, kjer je Savica od leta 1919 do 1923 obiskovala žensko učiteljišče.
Po zaključku šolanja v Ljubljani jo je služba pripeljala v Brežice. Kot učiteljica začetnica je začela delati na brežiški osnovni šoli. Posvetila pa se je tudi izvenšolskemu kulturnemu delovanju predvsem v brežiškem Sokolu. Savica je svoje življenje strnila v zapis, ki ga hranimo v domoznanski zbirki. Zapisala je tako: »Vsa ta leta sem se aktivno udeleževala naprednega življenja, zlasti kot telovadka, vaditeljica in načelnica brežiškega Sokola.« Udeležila se je tudi vsesokolskega izleta v Pragi leta 1932. Odlomek njenih razmišljanj lahko preberemo v publikaciji 90 let Sokola in športne vzgoje v Brežicah.
V Sokolu je spoznala občinskega uradnika in narodnega delavca Franja Zorka, se vanj zaljubila in se z njim poročila. Leta 1930 sta dobila prvega sina Igorja, tri leta kasneje se je družina povečala še za enega člana, pridružil se jim je Gorazd.
Po izgonu vsega brežiškega učiteljstva in vseh brežiških intelektualcev je bila Savica z družino aprila 1941 izgnana v Samobor.
S pomočjo družinskega prijatelja je s sinovoma, tastom in taščo iz Samobora odšla v Ljubljano, kjer je bila najprej kot blagajničarka zaposlena pri »Figovcu«, nato pa je dobila enoletne honorarne učiteljske službe najprej v Dragah v Žumberku, nato v Preserju (ljubljanska okolica) in nazadnje na Jezeru pri Preserju.
Ves ta čas je skrbela za oba otroka in pomagala obema materama. Tast je medtem namreč umrl.
Mož Franjo se jim v Ljubljani ni pridružil. Odšel je namreč na Kočevsko, kjer je bil zaradi dela pri partizanih ujet, obsojen na deset let ječe in odpeljan v Castelfranco v Italiji, odkoder se je vrnil po zlomu Italije.
Po osvoboditvi se je Savica junija 1945 z družino vrnila v Brežice, kjer je nadaljevala učiteljevanje na osnovni šoli. Šolska kronika navaja, da je do leta 1950 poučevala 4. a razred. Nato v kroniki zasledimo zapis: »1. 12. 1950 se je po 3 mesečnem bolezenskem dopustu vrnila dosedanja šolska upraviteljica Elizabeta Zorko, a je bila zaradi zdravstvenih razlogov razrešena upraviteljstva in začela poučevati 3. b razred.« Tega naj bi poučevala do leta 1954.
Leto kasneje, natančneje 1. 10. 1955, se je zaradi poškodbe na desnici upokojila in potem delala samo še v knjižnici.
Savica Zorko je umrla 8. 2. 1987 v Brežicah, kjer je tudi pokopana.
Več https://www.kamra.si/digitalne-zbirke/item/elizabeta-savica-zorko-9-11-1904-8-2-1987.html
