Mappa  

Z ramo ob rami v dvajsetih letih

Po velikem sporu v letu 1419 je kraljevi par deloval usklajeno. Sigismund je z dvorom potoval od enega kriznega žarišča do drugega, Barbara pa je, kadar ga ni spremljala, preživljala čas večinoma na severu Ogrske. V Preßburgu (današnji Bratislavi) je začela nastajati nova kraljeva rezidenca. Izbor nove prestolnice je Sigismundu narekoval strateški položaj mesta, ki je ležalo ravno na meji njegovih dežel – med nemškim cesarstvom, Češko in Ogrsko; v njem sta se z Barbaro pogosto zadrževala. Bratislava je imela v Sigismundovih očeh poseben pomen, kar lahko sklepamo tudi zaradi tega, ker je bila 28. septembra 1421 tukaj sklenjena poročna pogodba med njegovo hčerko Elizabeto in vojvodom Albrehtom V. Avstrijskim. Sigismund je dosegel, da so že ob zaroki na zborovanju v Bratislavi leta 1411 Ogri Albrehta priznali za njegovega zeta in dediča.

Per saperne di più
Iz dopolnil k poročni pogodbi je razvidno, da se Sigismund še ni v celoti odpovedal upanju, da bo dobil moškega ali ženskega potomca in se je za primer takšnega dogodka ustrezno zavaroval.  Nevesti Elizabeti je pripadla dota 100.000 dukatov, poroka pa je bila 26. aprila 1422 na Dunaju.  Leta 1423 je Sigismund mladima zakoncema podelil mejno grofijo Moravsko, kjer sta odslej živela.  
 
Kraljevemu paru so dvajseta leta potekala prvenstveno v iskanju zaveznikov proti husitom in Turkom, ki so po smrti Bajazitovega sina Mohameda leta 1421 ponovno ogrožali ogrske meje. 
Sredi leta 1419 je umrl Sigismundov polbrat Vaclav, češki kralj. Na Češkem so izbruhnili hudi nemiri, ki so jih zanetili privrženci reformatorja Jana Husa, ki je kljub Sigismundovi obljubi (le-ta mu je jamčil osebno varnost) leta 1415 v Konstanci končal na grmadi kot heretik. Vaclav je umrl brez otrok in Sigismund je postal dedič češke krone. Papež Martin V. je ustregel njegovemu prigovarjanju in pozval na vojno proti husitom. Vojna je imela dvojen namen: zadušila naj bi odpadniško gibanje, hkrati pa Sigismundu omogočila, da bi zasedel češki prestol. To je bil uvod v vojaški spopad velikih razsežnosti, ki se je začel v juniju 1420. Barbara je soproga spremljala od konca leta 1419 dalje - najprej na državni zbor v Breslau (danes Wrocław) marca 1420 in kasneje v vojaški tabor pred Prago. Obleganje Prage in spopad s husiti je predstavljal še enega v nizu neuspešnih podvigov v Sigismundovi vojaški karieri, saj so le-ti 14. julija 1420 pod vodstvom legendarnega vojskovodje Jana Žižke pri Vitkovu križarsko vojsko strahovito porazili. Zgodovinski viri poročajo, da naj bi Sigismund ob tem ohranil uradni politični optimizem; sebi in Barbari je dal na glavo položiti zelen venec, kot da bi zmagali, in tolažil privržence, češ, da je imel sovražnik še hujše izgube.  Sicer mu je uspelo, da so ga 28. julija na Hradčanih okronali s češko krono, toda to je bila le kratkotrajna zmaga. Vprašanje husitov in nasledstva na Češkem je ostalo nerešeno in odprto. Barbara dogodku ni prisostvovala, niti ni bila okronana za češko kraljico; to se je zgodilo šele sedemnajst let kasneje.  
 
Politične razmere nasploh za Sigismunda niso bile ugodne in zaradi Sigismundove podpore nemškemu viteškemu redu so se odnosi s Poljsko ponovno zaostrili. Zaradi strahu za češko krono je Sigismund moral popuščati in si na ta način pridobiti zagotovilo, da niti Poljaki niti Litovci po češki kroni ne bodo posegali. Podobno kot leta 1412 je bila tudi tokrat v zapletene politične igre vključena Barbara; igralo se je ne samo za češko, pač pa tudi za poljsko krono, saj Vladislav II. še vedno ni imel sina, ampak samo hčer iz zakona z Ano Celjsko. Čeprav je sorodnica Ana Celjska, druga žena Vladislava II. Jagiela, leta 1416 umrla, so se dobri odnosi med Barbaro in poljskim dvorom ohranili. Leta 1422 se je Vladislav, star preko 70 let, ponovno, tokrat že četrtič poročil. Sledilo je neprijetno presenečenje za vse pretendente za poljski prestol, saj se je Sofiji in Vladislavu rodil sin. Marca 1424 so se Sigismund, Barbara in kralj Erik Danski udeležili kronanja kraljice Sofije, toda odnosi se niso izboljšali. Sigismund je pogrešal večjo podporo Poljakov v boju proti Turkom in husitom in križarski pohod leta 1429 je bil neuspešen tudi po zaslugi enega izmed Vladislavovih vazalov. Tokrat je Sigismund poiskal zaveznika pri litovskem knezu Vitoldu, s katerim  je bila v dobrih odnosih zlasti Barbara. Oživil je staro idejo o Litvi kot samostojni kraljevini, za kar je potreboval soglasje poljskega kralja Vladislava, ki je bil knezu Vitoldu nadrejen. Pogajanja so tekla v začetku leta 1429 v Luzku in kronist Dlugosz poroča, da je ob tej priložnosti Sigismund skupaj z Barbaro nepričakovano vstopil v monarhovo spalnico, odslovil vse komornike in upal, da ga bo Barbara uspela prepričati. Na koncu se načrti le niso uresničili, saj je Vitold leta 1430 umrl pri padcu s konja, še preden si je na glavo posadil krono, ki so mu jo poslali z Ogrske.  Kljub nastali situaciji so vzajemni interesi med Barbaro in poljskim dvorom ostali živi, kar se je izkazalo kmalu po Sigismundovi smrti.
 
Husiti so s svojimi roparskimi pohodi vzbujali strah po vsej Evropi. Skupaj s Sigismundom je bila njihova ognjevita nasprotnica tudi Barbara, saj so bile zaradi »prekletih husitov« ogrožene tudi njene posesti na severu Ogrske. 22. maja 1424 je namreč Sigismund doniral svoji soprogi tako imenovano »vdovsko posest«, ki so jo za Barbaro koristile ogrske kraljice vse do leta 1548.  Vdovska posest je v njenem času obsegala Zvolensko županijo (Comitatum nostrum Zoliensem) skupaj z gradom in mestom Zvolen, mesti Brezno in Krupina, gradove Dobra Niva, L'upča  in Vigl'aš v Zvolenski županiji ter grad Šášov v Tekovski županiji. K tem gradovom je spadalo še okoli 80 naselbin, osnovo in gospodarsko najpomembnejši del pa so predstavljala  rudarska mesta na Slovaškem: Banská Bystrica, L'ubietová v Zvolenski županiji, Kremnica, Banská Štiavnica, Nová Baňa in Pukanec ter mesteca ali vasi Banska Belá, Banská Hodruša in Bansky Studenec v Tekovski županiji. 
 
Raziskovalcem se postavlja vprašanje, zakaj je do donacije sploh prišlo. Večina jih meni, da so posesti predstavljale zamenjavo za posesti na južnem Ogrskem, ki so bile Barbari dodeljene ob poroki in so bile stalno ogrožene zaradi turških roparskih pohodov. Zgodovinarka Kalábová ugotavlja, da je šlo za vdovsko donacijo, ki naj bi ogrskim kraljicam po smrti kralja omogočala dostojno življenje. V dokaz svoje trditve avtorica navaja klavzulo, ki v listini izrecno določa, da Barbari pripada omenjeno premoženje samo, če bo tudi po donatorjevi smrti ostala  vdova in se ne bo ponovno poročila. Mogoče pa je tudi, da je donacijo spodbudila kraljica sama; v nadaljevanju omenjena dejstva namreč govorijo v prid te variante.  Prvotno je Barbari iz doniranih posesti pripadlo letno 8 000 guldnov. Leta 1427 je Sigismund dodatno s pogodbo v Kronstadtu (danes romunski Braşov) prepustil kraljici prejemke iz urbure od zlata, srebra, svinca, železa in drugih kovin z izjemo bakra, kar je pridržal zase. V upravljanje sta ji bili izročeni tudi kremniška zbornica in kovnica. Omeniti velja, da so bili ti prihodki v bistvu zamenjava za prihodke od kunjega krzna, vina in žita v Slavoniji, ki jih je Barbara koristila doslej. Pogodba je prejemke kraljice omejevala na 28 000 guldnov, presežek pa je bilo treba oddati v kraljevo blagajno.  Šlo je za finančno izjemno donosne posesti, ki so omogočile, da je Barbara postala verjetno najbogatejša ženska na Ogrskem. Ekonomska moč ji je zagotavljala političen vpliv in veliko mero neodvisnosti. 
 
Barbara, ki je bila zaradi ogroženih političnih in gospodarskih koristi huda nasprotnica husitov, je boj proti njim spodbudila tudi z dvema manifestoma: prvega je naslovila leta 1427 na prebivalce Preßburga, drugega pa poslala leta 1431 prebivalcem mesta Kaschau (danes slovaške Košice) z namenom, da bi razplamtela odpor. Njena prizadevanja so bila uspešna, saj je ogrski plemič Nikolaus Rozgonyi novembra 1431 sovražnikom prizadejal občuten poraz. Zasluge pri zmagi velja vsaj deloma pripisati tudi Barbarinim prizadevanjem.  Iz teh dogodkov in nekaterih drugih ohranjenih listin je mogoče razbrati, da Barbara ni bila zgolj pasivna prejemnica dohodkov od svojih posesti, ampak se je intenzivno posvečala njihovemu upravljanju, vključno z vojaško obrambo. Kljub  njenim prizadevanjem so bila leta 1433 rudarska mesta oplenjena, zavzeta pa je bila tudi kremniška kovnica.  
 
Barbara je ob moževi smrti leta 1437 je posedovala  večino grajskih posesti na Ogrskem, skupaj 28, in veliko kronskih posesti, od katerih jih je nekaj tudi z odkupom vključila v svoje zasebno premoženje. Njena vedno večja finančna moč jo je naredila za glavnega upnika soproga Sigismunda, ki ji je moral med drugim prepustiti tudi židovski  kraljevi davek; le-tega so pobrali ob priliki njegovega imenovanja za rimskega cesarja leta 1433 v Rimu.  Na splošno velja ocena, da si je Sigismund denar raje sposojal pri Barbari kot pri drugih možnih virih; tesna zveza z bogato upnico mu je namreč omogočala večji politični in vojaški manevrski prostor.

Fotogalleria

Informazioni

Categorie

storia

Autore della collezione digitale

mag. Rolanda Fugger Germadnik

Password

celjski grofje

Data di pubblicazione

11.11.2014 13:22

Ultima modifica

21.02.2018 07:09

Možnost filtriranja

Ricerca

Tipo di contenuto

CATEGORIE
CATEGORIE
CATEGORIE
CATEGORIE

Organizzazione

Partner

Spletni portal KAMRA uporablja piškotke za boljše delovanje strani in vodenje statistike ogledov. Več si lahko preberete tukaj.
se ne strinjam
se strinjam