Švabova ulica

Prvo delovno mesto je našel v trgu Vransko, kjer je ostal tri leta. Tam je obudil amatersko gledališče in uglasbil po besedilu Frana Ksaverja Meška svojo najlepšo pesem  Zdrava Marija. V Celje se je preselil leta 1897 in začel navdušeno delovati v Delavskem podpornem društvu, ki ga je leta 1898 ustanovil celjski obrtnik Ivan Rebek. S pomočjo narodno zavednih Slovencev je že dve leti kasneje ustanovil pevski odsek društva in ga vrsto let tudi vodil. Leta 1903 je kot pevovodja prevzel Celjsko pevsko društvo. V tem desetletju je nastala večina njegovih najlepših pesmi, med drugim opus 124 skladb, od katerih je bila večina namenjenih za zbore in citre, pet je bilo samospevov, dve pa sta bili namenjeni tamburaškim orkestrom. Zaradi sporov v Celjskem pevskem društvu je po desetih letih vodenja Schwab  celjske pevce zapustil in se h glasbi ponovno vrnil šele po prvi svetovni vojni, ko so ga primorski Slovenci, živeči v Celju, povabili k društvu Oljka; le-to je imelo svoj pevski zbor.  
Že na Vranskem se je soočal z zdravstvenimi težavami in številnimi nalezljivimi boleznimi, ki so pestile takratno prebivalstvo. Znanje, ki si ga je pridobil, mu je pomagalo pri delu v Celju, kjer je prevzel prosto mesto okrožnega zdravnika. Po prvi svetovni vojni je bil nekaj časa mestni fizik in sanitetni referent pri okrajnem glavarstvu, svoje poklicno delo pa je končal kot višji zdravstveni svetnik.
Schwabova življenjska pot se je končala poleti 1938, tri mesece po veliki prireditvi, ki jo je Celjsko pevsko društvo pod vodstvom zborovodje Peca Šegule pripravilo v čast njegove 70-letnice. Slavnost, posvečeno maestrovi obletnici, je prenašal celo takratni ljubljanski radio.