Mappa  

Priprave na pobeg Maxa Adolfa Westna iz Kazenskega taborišča Kočevje

Max Adolf Westen je, kot smo že v uvodu povedali, 15-letno zaporno kazen prestajal v Kazenskem taborišču Kočevje, kjer je delal pri obnovi tekstilne tovarne "Tekstilana". Vendar ne dolgo, saj mu je že novembra 1945 iz njega uspelo pobegniti. Pri organizaciji in izvedbi njegovega pobega naj bi tako ali drugače sodelovalo kar 13 oseb. To so bili: Karol Žerovnik iz Celja, Anica Krajnc iz Renč pri Framu,  Franc Samec iz Spodnje Hudinje, Viktor Železnik iz Celja,  Franc Žohar iz Celja, Robert Kancijan iz Celja, Jože Šerbinek iz Kresnic, Kristina Mautner iz Studencev pri Mariboru, Julijana Mautner iz  Gornjih Radvanj,  Evgen Oblak iz Celja, Ulrik Šerbinek iz Kresnic, Gabrijela Pulko iz Studencev pri Mariboru in Alojz Kos iz Celja. Njegov ilegalni prehod preko jugoslovansko-avstrijske meje naj bi organiziral Franc Železnik, ki pa ga  je OZNA verjetno likvidirala. 

Ker je OZNA med  organizatorji pobega verjetno imela svojega sodelavca, jih je uspela kmalu izslediti in aretirati. Vsi so bili nato na procesu pred Okrožnim sodiščem v Celju, ki je potekal 9. septembra 1946, obsojeni na različno dolge prostostne kazni s prisilnim delom. V sodbi, ki jim jo je izreklo omenjeno sodišče, je opis priprav na pobeg Maxa Adolfa Westna iz Kazenskega taborišča Kočevje sicer podan, vendar zgolj okvirno. Veliko bolj natančno je ta opis podan v  "Izjavi", ki jo je UDBI (naslednici OZNE) podala neka njena sodelavka. O njej je mogoče ugotoviti samo, da je  bila zadolžena za poročanje o delovanju Westnov v Avstriji oziroma Švici, ne pa tudi njenega imena in priimka.  Podatki, ki jih navaja sodelavka UDBE v svoji "Izjavi", v glavnem temeljijo na navedbah Anice Kukovič, ki je bila ena izmed organizatorjev pobega.  

Tako v omenjeni sodbi Okrožnega sodišča v Celju kot tudi v "Izjavi" te sodelavke UDBE se kot glavna organizatorja pobega navajata Karol Žerovnik in Anica Kranjc. Žerovnik je bil od leta 1942 uslužbenec v Westnovi tovarni, po vojni pa je v njej vodil nabavni oddelek;  Anica Kranjc pa je bila od leta 1943 pri Westnih kuharica in je septembra 1944 skupaj z Adolfom Westnom ml. in njegovo ženo ter njunima hčerama  odšla v Avstrijo. Žerovnik naj bi se za organiziranje pobega Maxa Adolfa Westna odločil,  ker ga je spoštoval in cenil, Anica Kranjc pa zato, ker naj bi bila vanj zaljubljena, čeprav je bila poročena. 

Nekega dne septembra 1945 je Kranjčeva ilegalno prestopila avstrijsko-jugoslovansko mejo in se v Celju sestala s Karolom Žerovnikom. Ta ji je ob tej priložnosti povedal, da je Max Adolf Westen zaprt v Kočevju, kjer dela v tovarni, in da je v tisti tovarni za vratarja ista oseba, ki je bila par let prej za vratarja v Westnovi tovarni. Kranjčeva je sklenila, da ga bo šla obiskat, kar je v začetku oktobra tudi storila. V Kočevje se je odpeljala skupaj z Žerovnikom in Železnikom, in sicer z avtom, ki ga je Železnik vzel v nekdanjem Westnovem podjetju. Ko so prispeli v Kočevje, so šli takoj pred taborišče in tam zvedeli, da Max Adolf Westen dela nekje zunaj. Potem ko so zanj izročili paket s perilom in hrano, jim je stražar pokazal, v kateri smeri morajo iti. Našli so ga, ko je skupaj z drugimi zaporniki kopal neki hrib. Ko ga je Kranjčeva zagledala, je začela jokati, saj ga je bila navajena videti vedno elegantnega, sedaj pa je bil pred njo ves strgan in blaten. Potem ko mu je izročila pozdrave od žene, matere in očeta ter otrok, so se začeli pogovarjati, kako bi organizirali njegov pobeg iz taborišča. Nato so se vrnili v Celje.

Kukovičeva je Maxa Adolfa Westna v kočevskem taborišču obiskala še enkrat, tokrat sama. K družini njegovega očeta v Lienzu na Tirolskem se je vrnila konec septembra. Toda že naslednji mesec je zopet ilegalno prečkala avstrijsko-jugoslovansko mejo in s seboj prinesla sliko Maxa Adolfa Westna za ponarejeno legitimacijo. Skupaj z Žerovnikom in Železnikom so začeli pripravljati načrt za pobeg. Načrt je predvideval, da bo hkrati z Maxom Adolfom Westnom  pobegnil še podjetnik dr. Markgraf iz Kranja.  Pobeg so nameravali izvesti novembra, ko bodo dnevi kratki in megleni. Po povratku v Celje je Žerovnik začel z organiziranjem načrtovanega pobega.

Da bi pobeg uspel, je bilo potrebno za Maxa Adolfa Westna in dr. Markgrafa priskrbeti lažni legitimaciji. Kranjčeva je s tem namenom iz Avstrije prinesla njuni sliki in ju izročila Žerovniku. Temu  je s pomočjo žene Franca Mautnerja, gostilničarja v Radvanju pri Mariboru, uspelo dobiti dve prazni legitimaciji, v kateri je Mautnerjeva žena nato vstavila njuni sliki in za vsakega od njiju vpisala izmišljen priimek in ime ter poklic. Za Maxa Adolfa Westna je kot poklic napisala strojni inženir, za dr. Markgrafa pa mehanik, oba zaposlena v Tovarni avtomobilov Maribor. V tako izpolnjeni lažni legitimaciji je nato 6. ali 7. novembra Žerovnik vnesel še žig s štampiljko, ki jo je dobil   na prometnem uradu v Celju, ko je izkoristil odsotnost uradnice. Poskrbeti je bilo potrebno le še za prevoz.

Sprva je Kranjčeva skušala nagovoriti svojega moža, da bi on šel po Maxa Adolfa Westna v Kočevje s svojim motorjem, vendar ta na to ni hotel pristati. Ko pa je bilo predvideno, da bo skupaj z njim pobegnil še dr. Markgraf, pa je ta varianta tako ali tako odpadla, zato je bilo potrebno priskrbeti avto ter šoferja. Železniku je uspelo nagovoriti Hanzija Kaca (Kača?) iz Gornje Polskave, ki je dobil avto od tamkajšnjega gasilskega društva. S tem je bilo za izvedbo pobega Maxa Adolfa Westna in dr. Markgrafa vse pripravljeno.  Izvedli so ga 9. novembra 1945. Pri pobegu so sodelovali Karol Žerovnik, Viktor Železnik, Anica Kranjc in šofer Hanzi Kac. 

Posizione

Informazioni

Autore della collezione digitale

dr. Milko Mikola

Password

INDUSTRIJA, tovarne

Data di pubblicazione

09.03.2018 12:46

Ultima modifica

09.03.2018 12:48

Možnost filtriranja

Ricerca

Tipo di contenuto

CATEGORIE
CATEGORIE
CATEGORIE
CATEGORIE

Organizzazione

Partner

Spletni portal KAMRA uporablja piškotke za boljše delovanje strani in vodenje statistike ogledov. Več si lahko preberete tukaj.
se ne strinjam
se strinjam