Mogočne stene
Zbirka Mogočne stene obsega 21 najbolj prelomnih vzponov v Himalaji. Zgodovina slovenskega himalajizma je tesno povezana z gorenjskimi alpinisti, saj so med letoma 1975 in 2011 sodelovali pri večini alpinističnih dosežkov v Himalaji. Po koncu druge svetovne vojne, ko sta Joža Čop in Pavla Jesih splezala osrednji triglavski steber, so v petdesetih letih slovenski alpinisti odhajali plezat v Dolomite in zahodne Alpe. Kot želja in cilj se je pojavila Himalaja, vendar je bilo pred letom 1960 še prezgodaj za tak podvig.
Per saperne di piùZgodovina slovenskega himalajizma sega v leto 1960, ko se je sedemčlanska odprava namenila na Trisul. Vodja odprave je bil Stane Kersnik, člani pa Ciril Debeljak, Marjan Keršič, Ante Mahkota, Andrej Robič, Zoran Jerin in Aleš Kunaver. Cilj odprave ni bil vrh po smeri prvega pristopa, pač pa poiskati nov dostop z zahoda na severni greben ter vzpon na neosvojena vrhova Trisul II (7120 m) in Trisul III (6270). Za glavni vrh je zmanjkalo tako časa kot moči, a tudi doseženo je bilo za ekipo brez himalajskih izkušenj zavidljivo.
Pomembna letnica za razvoj slovenskega himalajizma je bilo leto 1963, ko je bila pri Planinski zvezi Slovenije ustanovljena Komisija za odprave v tuja gorstva, ki je skrbela za izbiro ciljev, pripravo moštev in organizacijo odprav.
Druga odprava leta 1965 je imela cilj 7903 metre visoki Kangbačen, peti vrh v pogorju Kangčendzenge. Vrh Kangbačna ni bil osvojen, osvojili pa so stranski vrh Jalung Ri (7535 m).
Naslednja odprava je leta 1969 odšla na Anapurno II (7937 m). Vodil jo je legendarni Aleš Kunaver; Anapurno II sta osvojila Kazimir Drašler in Matija Maležič, poleg tega pa so Jože Andlovic, Lojze Golob in Aleš Kunaver osvojili še Anapurno IV (7525 m).
Leta 1972 sledi osem tisočak Makalu, ki ostane nedosežen, čez dve leti pa ponovijo odpravo na Kangbačen, katerega vrh doseže kar devet alpinistov: Stane Belak-Šrauf, Roman Robas, Peter Ščetinin, Janez Dovžan, Franc Jeromen, Marjan Manfreda, Zvone Andrejčič, Radovan Riedel in Tone Trobevšek. Odpravo Kangbačen 1974 je vodil Tone Škarja.
Leta 1975 se 21-članska odprava vrne pod Makalu (8463 m) in preplezajo prvenstveno smer v njegovi južni steni. Prvenstveni vzpon na Makalu je pomenil dokončen stik slovenskega alpinizma s svetovnim alpinističnim vrhom. Razvoj alpinizma in dosežke, ki so sledili, sta dokončno leta 1977 napovedala Andrej Štremfelj in Nejc Zaplotnik, ki sta preplezala prvenstveno smer na jugozahodni greben Gašerbruma I (8068 m).
Iz razstavnega kataloga Mogočne stene: vrhunski uspehi slovenskih alpinistov v Himalaji. Gorenjski muzej, Kranj 2013. Avtorici kataloga in razstave sta Jelena Justin in mag. Monika Rogelj.
Pomembna letnica za razvoj slovenskega himalajizma je bilo leto 1963, ko je bila pri Planinski zvezi Slovenije ustanovljena Komisija za odprave v tuja gorstva, ki je skrbela za izbiro ciljev, pripravo moštev in organizacijo odprav.
Druga odprava leta 1965 je imela cilj 7903 metre visoki Kangbačen, peti vrh v pogorju Kangčendzenge. Vrh Kangbačna ni bil osvojen, osvojili pa so stranski vrh Jalung Ri (7535 m).
Naslednja odprava je leta 1969 odšla na Anapurno II (7937 m). Vodil jo je legendarni Aleš Kunaver; Anapurno II sta osvojila Kazimir Drašler in Matija Maležič, poleg tega pa so Jože Andlovic, Lojze Golob in Aleš Kunaver osvojili še Anapurno IV (7525 m).
Leta 1972 sledi osem tisočak Makalu, ki ostane nedosežen, čez dve leti pa ponovijo odpravo na Kangbačen, katerega vrh doseže kar devet alpinistov: Stane Belak-Šrauf, Roman Robas, Peter Ščetinin, Janez Dovžan, Franc Jeromen, Marjan Manfreda, Zvone Andrejčič, Radovan Riedel in Tone Trobevšek. Odpravo Kangbačen 1974 je vodil Tone Škarja.
Leta 1975 se 21-članska odprava vrne pod Makalu (8463 m) in preplezajo prvenstveno smer v njegovi južni steni. Prvenstveni vzpon na Makalu je pomenil dokončen stik slovenskega alpinizma s svetovnim alpinističnim vrhom. Razvoj alpinizma in dosežke, ki so sledili, sta dokončno leta 1977 napovedala Andrej Štremfelj in Nejc Zaplotnik, ki sta preplezala prvenstveno smer na jugozahodni greben Gašerbruma I (8068 m).
Iz razstavnega kataloga Mogočne stene: vrhunski uspehi slovenskih alpinistov v Himalaji. Gorenjski muzej, Kranj 2013. Avtorici kataloga in razstave sta Jelena Justin in mag. Monika Rogelj.
Fotogalleria
Indice
- Mogočne stene
- Nanga Parbat 8125 m, 2011: Slovenska smer
- Everest 8848 m, 2000: smučanje z vrha
- Čo Oju 8201 m, 2006: jugozahodna stena, Slovenska smer
- Chomolhari 7326 m, 2006: severozahodni steber
- Trango Towers 6251 m, 2006: prvi vzpon ženske naveze
- K7 West 6858 m, 2011: Sanjači zlatih jam
- Gjačung Kang 7952 m, 1999: prvenstvena smer v severni steni
- Daulagiri 8167 m, 1999: prvenstvena smer v južni steni
- Ama Dablam 6828 m, 1996: prvenstvena smer v severozahodni steni
- Kangčendzenga 8586m, 1991: južni greben, preplezano alpsko
- Anapurna 8091 m, 1995: prvi smučarski spust z vrha
- Lhotse, 8516 m, 1990: južna stena, solo vzpon na alpski način
- Šiša Pangma 8046 m, 1989: prvenstvena smer v jugozahodni steni
- Kumbakarna-Jannu 7710 m, 1989: severna stena
- Čo Oju 8201 m, 1988: prvenstvena smer v severni steni
- Jalung Kang 8505m, 1985: zahodni vrh Kangčendzenge
- Daulagiri 8167 m, 1981: prvenstvena smer v južni steni
- Everest 8848 m, 1979: zahodni greben
- Lhotse 8516 m, 1981: južna stena
- Gašerbrum 8068 m, 1977: jugozahodni greben
- Makalu 8463 m, 1975: prvenstvena smer v južni steni
