skok na glavno vebino izjava o dostopnosti
Mappa  

Maks Reš v viharju prve svetovne vojne: iz družinskega albuma

''Vihar strášan čez drn in strn grmé prihruje…'' Tako je Simon Gregorčič že leta 1882 zapisal v pesmi O nevihti in se izkazal za pravega preroka. In res je leta 1914 prihrumel vihar, ki še nikoli ni bil silovitejši, nikoli strašnejši. Ta vihar je neposredno izkusil tudi Maks Reš (1888, Kamnik–1956, Kranj), ki je med prvo svetovno vojno kot stotnik služil v 27. domobranskem pehotnem polku oz. 2. gorskem strelskem polku. Njegova vojna leta dokumentirajo fotografije iz albuma družine Reš, ki ga v Gorenjskem muzeju hranimo od leta 2002. Maks Reš je s polkom najprej avgusta 1914 odšel na vzhodno bojišče, na soško fronto je prišel avgusta 1915, pozimi 1915/1916 je imel sedež na planini Duplje pri Krnskih jezerih. Poleti 1916 je bil 27. domobranski pehotni polk v pričakovanju ruske ofenzive poslan v Galicijo, nato pa avgusta znova na Sočo. Po preboju pri Kobaridu oktobra 1917 je Maks Reš s polkom 13. novembra dosegel reko Piavo. Per saperne di più
Slovenci so bili v Habsburški monarhiji med najmanjšimi narodi in eden najbolj razdeljenih narodov. Zgodovinske pokrajine Kranjska, Štajerska, Koroška in Primorska (sestavljena iz Istre, Trsta, Goriške in Gradiške) so bile državne upravne enote. Habsburžanom in še zlasti zadnjemu avstrijskemu cesarju Francu Jožefu so bili Slovenci močno zvesti. V resnici pa so Avstro-Ogrsko razjedali nacionalni problemi. Nenemški narodi so zahtevali svoje države ali avtonomije, avstrijski Nemci pa so to skušali preprečiti. Gospodarstvo je bilo šibkejše od evropskih tekmic in je težilo k povprečju in birokraciji. Zaradi nepopustljivosti do Srbije in širjenja ozemlja v balkanski prostor se je Avstro-Ogrska vse bolj zapletala v konflikt na Balkanu, nemški nacionalizem je državo vedno bolj tesno navezoval na cesarsko Nemčijo in jo s tem silil v skupno vojno.

Krhko evropsko ravnotežje je dokončno porušil sarajevski atentat 28. junija 1914, ko je pod streli Gavrila Principa, pripadnika Mlade Bosne, padel avstrijski prestolonaslednik nadvojvoda Franc Ferdinand. Vojna napoved Avstro-Ogrske Srbiji 28. julija 1914 je bila za večino ljudi presenečenje, slovenski politiki pa so jo v glavnem pozdravili. Zlasti zato, ker so verjeli, da bo prestolonaslednik reformiral monarhijo tako, da bo upošteval tudi Slovence in uvedel trializem. Po razglasitvi avstro-ogrske mobilizacije 26. julija 1914 in ruske mobilizacije, po nemški vojni napovedi Rusiji 1. avgusta in Franciji 3. avgusta ter britanski vojni napovedi Nemčiji 4. avgusta je izbruhnila prva svetovna vojna. V t. i. veliki vojni so se bojevale centralne sile (Nemčija, Avstro-Ogrska in Turčija) na eni strani in antantne sile (Anglija, Francija, Rusija, Srbija, Črna gora in Japonska) na drugi strani. Evropa je postala obsežno bojišče, razdeljeno na več front: na vzhodno, balkansko in zahodno. Na vzhodni fronti se je ruska vojska z avstro-ogrsko spopadla v Galiciji, z nemško pa v Vzhodni Prusiji. Na balkanskem bojišču, kjer se je Avstro-Ogrska borila proti Srbiji, je avgusta 1916 nastala nova fronta – solunska fronta, kjer so se vojskovale združene antantne sile proti Bolgariji. Zahodna fronta se je raztezala od obal Severnega morja do švicarske meje, na njej pa sta se borili francosko-angleška in nemška vojska. V vojno sta vstopili tudi Japonska in Turčija, vojskovanje se je preneslo v kolonije in ko so leta 1917 na strani antante v vojno vstopile še Združene države Amerike, je spopad resnično dobil svetovne razsežnosti.
Ko je 3. avgusta 1914 izbruhnila prva svetovna vojna, je Italija kljub temu, da je z Avstro-Ogrsko in Nemčijo podpisala zavezniško pogodbo, razglasila nevtralnost. Tako se je za skoraj eno leto izognila vojaškemu spopadu, v katerega je vstopila z vojno napovedjo Avstro-Ogrski 23. maja 1915. Z vstopom Italije v vojno se je odprlo novo evropsko bojišče – jugozahodna fronta. Italijansko-avstrijska fronta je bila dolga 600 kilometrov, potekala je od prelaza Stelvio na švicarsko-italijansko-avstrijski tromeji preko Tirolske, Karnije in Posočja do jadranskega morja. Najpomembnejše bojišče med Italijo in Avstro-Ogrsko je bil južni krak fronte, imenovan soška fronta, ki je sekal slovensko etnično ozemlje in je bil dolg 90 kilometrov.

Po razglasitvi avstro-ogrske mobilizacije 26. julija so bili vpoklicani vsi polnoletni moški med 21. in 42. letom. Obvezniki so bili mobilizirani po krajevni pripadnosti in so skupaj služili v določenem polku. Slovensko ozemlje je vojaško spadalo v III. korpus s sedežem v Gradcu. V Galicijo so odšli vsi slovenski polki, razen enega bataljona celjskega 87. pehotnega polka, ki je bil nameščen v Skadru. Z italijanskim vstopom v vojno so bili na soško bojišče poslani tudi slovenski pešpolki. Oktobra 1915 je na soško fronto prišel 17. pehotni polk, imenovan tudi polk ''kranjskih Janezov'', ki je bil marca 1916 poslan na Tirolsko, kjer je ostal do konca vojne. Jeseni 1915 je na soško bojišče prispel 87. pehotni polk s Celjani, Pohorci, Ptujčani in Ormožani. Polk je bil spomladi 1916 prestavljen na Tirolsko, od koder se je jeseni istega leta vrnil na Sočo, nato so ga prestavili v Dolomite. 47. pešpolk je na soško fronto prišel avgusta 1915, spomladi 1916 je sodeloval v ofenzivi na Tirolskem; na Sočo se je vrnil avgusta 1916, po 11. soški ofenzivi pa se je bojeval na Tirolskem.

Skoraj v celoti slovenski je bil tudi 27. domobranski pehotni polk. Avgusta 1914 je bil poslan na rusko bojišče, njegov 9. pohodni bataljon pa je bil poslan na soško bojišče že pred začetkom bojev. Branil je Mengore in Doberdob, v septembru 1915 pa je celoten polk zasedel položaje med Rombonom in Šmohorjem, poveljstvo je imel na planini Duplje pri Krnskih jezerih; tu je ostal do pomladi 1916. Junija 1916 je bil polk zaradi ruske ofenzive znova poslan v Galicijo, na soško fronto pa se je vrnil konec avgusta. Maja 1917 se je polk preimenoval v 2. gorski strelski polk. V 11. soški bitki je bil med branilci Škabrijela, za obrambo katerega je bil odlikovan za hrabrost. Po zlomu soške fronte v Zgornjem Posočju oktobra 1917 je odšel za umikajočimi Italijani na Piavo, kjer je ostal do junija 1918. V 27. domobranskem pehotnem polku oz. 2. gorskem strelskem polku je služil tudi Kranjčan Maks Reš. Bojeval se je na soški fronti, v Galiciji in na reki Piavi, kar lepo dokumentirajo fotografije, shranjene v albumu družine Reš.

Literatura:
David Erik Pipan: Slovenci v avstro-ogrskih vojaških gorskih enotah pred in med prvo svetovno
vojno. Ob stoletnici ustanovitve prve vojaške gorske enote na Slovenskem, 2011.
Petra Svoljšak: Soška fronta. Cankarjeva založba, Ljubljana 1994.




Fotogalleria

Informazioni

Pubblicato da

Gorenjski muzej

Password

2. gorski strelski polk, 27. domobranski pehotni polk, DOMOZNANSTVO, Galicija, prva svetovna vojna, reka Piava, Reš, Maks, ruska fronta, SOŠKA FRONTA 1915-1917, ZGODOVINA

Data di pubblicazione

04.09.2012 00:00

Ultima modifica

21.01.2015 15:46

Možnost filtriranja

Ricerca

Tipo di contenuto

CATEGORIE
CATEGORIE
CATEGORIE
CATEGORIE

Organizzazione

Partner

Spletni portal KAMRA uporablja piškotke za boljše delovanje strani in vodenje statistike ogledov. Več si lahko preberete tukaj.
se ne strinjam
se strinjam