skok na glavno vebino izjava o dostopnosti
Mappa  

Prežihovo otroštvo

Vorančev oče IVAN KUHAR si je najel štibeljc pri Kotniku v Podgori, da je imel svojo izvoljenko MARJETO KRAUTBERGER (11. 7. 1864 – 25. 7. 1948) kam »na svoje« peljati. Oktobra 1892 sta se poročila, 10. avgusta 1893 se jima je rodil prvorojenec LOVRO (Lovrenc, Lorenc, ljudsko: Voranc) KUHAR, ki je god prinesel s seboj na svet.

Per saperne di più

Vorančev oče je že od mladega rad delal v gozdu in je že kot mladenič bil zrel in gospodaren mož. Zares je morala biti velika ljubezen in Ivan pravi fant od fare, da se je mogočna kravperška hči s sončnega Preškega Vrha podala v ta samotni svet bajtarjev in tesarjev, četudi po svoje ponosnih bajtarjev. Trpek in grenek je Vorančev opis rojstnega doma. V povesti Borba piše o njem:

»/…/ v globeli med gozdovi in gorami /…/ koča črna in nizka /…/ V soteski je bilo mrzlo in mračno in zdelo se je, kot bi je sonce nikdar ne osvetlilo. Isto sem čutil tudi velikokrat pozneje, ko me je življenje dovedlo tod; vsakokrat sem bežal z neko čudno antipatijo od svojega rojstnega doma in vsakokrat me je spremljala misel: 'Mati! Zakaj nisi bežala pred porodom od tod?'.«

Tudi Vorančeva mati Marjeta je Kotnikovo bajto vse življenje tako občutila. Zimo je še preživela pri Kotniku, čez osem mesecev pa je zbežala na svoj Preški Vrh na Mihelje.

Na Miheljem so bili Kuharjevi od leta 1894 do leta 1895. Mihelje je Voranc opisoval kot »lep, prijazen kmetski dom«. Tu je Kuharjeva družina našla kratkotrajen gostaški kvartir, v katerem se je rodil drugi sin ALOJZIJ KUHAR (18. 6. 1895–29. 10. 1958), najprej duhovnik v domači fari, nato dvakratni doktor (ekonomija, zgodovina). Umrl je v izseljeništvu v New Yorku z nikoli potešenim hrepenenjem po domačem kraju.

Kuharjeva družina se je kar najprej selila. Selitev pa Voranc ni maral, in je nove domačije ocenjeval kar po legi krajev. Nicine (senčne kraje) je sovražil, prisojne lege so mu bile pri srcu. In ta, tudi njegovim poznejšim literarnim junakom pod kožo pisan in vtisnjen odpor proti vsemu senčnemu, temačnemu in zaverovanost v luč, sonce, svetlobo sta tako značilna za vsa njegova dela. Dvojnost: svetloba – senca mu je torej poosebljala drugo nravno plat doživljanja: boj med dobrim in zlim. Na Mihelji svet je Voranc torej ohranil lep spomin. O njem tudi piše kot o »nepopisno lepem, odetem v večno sončno luč«.

Leta 1895 se je družina selila na kravperško domačijo. Na Kravpergu, prastarem domu Vorančeve matere, so bili Kuharji slabi dve leti. To je bil lep grunt. Gospodar, materin brat, je bil tisto leto na Koglu. Voranc se v začetem (objavljen odlomek Skrivna bralnica) in, žal, nikoli dokončanem romanu Pristrah spominja kravperške dimnice.

Naslednja štiri leta, od leta 1896 naprej, so bili Kuharji grofovski najemniki na Koglu v Podgori. Z roba, ob košatih lipah, je lep razgled na Kotlje, na Pohorje na vzhodu in na Podjuno na drugi strani. S Kogla je Voranc jeseni 1899 pričel hoditi v hotuljsko ljudsko šolo; s Kogla je gledal požar, ko so Kotlje tega leta gorele, osovražena utrakvistična šola pa ni hotela pogoreti (glej črtico Bolečina v Solzicah); tu je tudi globača, imenovana Pekel, kjer je nabral za mater šopek solzic (šmarnic).

Na Koglu se je Kuharjevima rodila hči ANA KUHAR (25. 7. 1899–17. 2. 1905), ki pa je že šestletna zbolela in pri Prežihu umrla.

Posizione

Mostra posizione

Informazioni

Autore della collezione digitale

Miroslav Osojnik

Password

Prežihov Voranc, Kuhar, Lovro, Rodbina Kuhar, SLOVENSKI PISATELJI, POLITIKI

Data di pubblicazione

06.02.2020 10:42

Ultima modifica

06.02.2020 10:42

Možnost filtriranja

Ricerca

Tipo di contenuto

CATEGORIE
CATEGORIE
CATEGORIE
CATEGORIE

Organizzazione

Partner

Spletni portal KAMRA uporablja piškotke za boljše delovanje strani in vodenje statistike ogledov. Več si lahko preberete tukaj.
se ne strinjam
se strinjam