skok na glavno vebino izjava o dostopnosti
Mappa  

Kipar Janez Lenassi (1927-2008)

Akademski kipar Janez Lenassi je eden izmed najpomembnejših sodobnih slovenskih kiparjev. V Sloveniji in po svetu je ustvaril vrsto javnih monumentalnih in simpozijskih skulptur ter obsežen opus malih in srednje velikih plastik.

Per saperne di più

Janez Lenassi se je rodil 3. julija 1927 v Opatiji kot tretji izmed sedmih otrok. Starša; oče Julij, trgovski potnik in mati Francka roj. Godina, oba iz Logatca, sta se po poroki preselila v Gorico. Zaradi očetovega protifašističnega delovanja se je družina do začetka druge svetovne vojne še večkrat preselila, za krajši čas tudi v Opatijo.

Osnovno šolo je obiskoval v Logatcu in Ljubljani, kjer je zaključil tudi nižjo gimnazijo. Med letoma 1943 in 1945 se je izobraževal na Obrtni šoli v Celovcu, na oddelku za rezbarstvo. Po opravljeni vojaščini se je leta 1947 vpisal na kiparsko smer Akademije upodabljajočih umetnosti v Ljubljani in leta 1951 diplomiral pri prof. Petru Lobodi. Študij je nadaljeval na kiparski specialki pri prof. Frančišku Smerduju, zaključil pa leta 1956 pri prof. Borisu Kalinu. Med študijem je zaradi slabih gmotnih razmer zbolel za pljučno tuberkulozo in se po operaciji zaradi primernejše klime začasno preselil na Gorenjsko. V Radovljici je od leta 1953 do 1955 poučeval risanje na nižji gimnaziji. Bil je odličen likovni pedagog, ki je znal med učenci vzpodbuditi ustvarjalnost in skupinsko delo. Leta 1955 se je vrnil v Ljubljano, dokončal specialistični študij in med letoma 1957 in 1959 poučeval risanje na osnovni šoli v Ljubljani (Rudnik). Vodil je tudi tečaje kiparstva za predšolske otroke  v Litostroju in v Pionirski knjižnici, kjer je spoznal knjižničarko Marjano Novak, s katero sta se leta 1962 poročila.

Na prvi skupinski razstavi je sodeloval leta 1954 v Jakopičevem paviljonu v Ljubljani, prvo samostojno razstavo male plastike pa je imel leta 1957 v Prešernovi hiši v Kranju.

Leta 1958 se je udeležil slikarske kolonije v Prilepu, kjer je narisal ciklus krajinskih slik okoliške narave. Leta 1959 se je odločil za pot samostojnega umetnika. V Ljubljani je dobil atelje v zgradbi poimenovani Švicarija, in s tem boljše pogoje za delo. Tega leta se je udeležil tudi prvega mednarodnega kiparskega simpozija v kamnolomu St.  Margarethen ob Nežiderskem jezeru na Gradiščanskem v Avstriji, ki ga je s somišljeniki organiziral avstrijski kipar  Karl Prantl (1923-2010). Kiparje iz različnih evropskih dežel so povabili na trimesečno  ustvarjanje na prostem v kamnolomu, v katerem so lomili apnenec peščene strukture, in jim omogočili svobodno umetniško izražanje, druženje ter izmenjavo izkušenj.

Na kiparskem simpoziju je Lenassi odkril kamen, material s katerim se je nato  ustvarjalno najbolj povezal in prednosti ter posebnosti dela na prostem v naravi, kar je v veliki meri začrtalo njegovo nadaljnjo ustvarjalno pot.

S kiparjem Jakobom Savinškom (1922-1961), ki se je simpozija v St. Margarethenu udeležil leta 1960, sta idejo prenesla v Slovenijo. Mednarodni simpozij kiparjev poimenovan Forma viva (živa oblika) je leta 1961 zaživel na dveh lokacijah, ki sta postali tudi mednarodni galeriji skulptur na prostem, v Kostanjevici na Krki, kjer kiparji ustvarjajo v hrastovem lesu in na Seči pri Portorožu kjer so za kiparjenje izbrali istrski kamen. Kasneje so v okviru Forme vive organizirali simpozija  tudi v Ravnah na Koroškem, za kiparski material so izbrali železo, in v Mariboru, kjer so ustvarjali  betonske skulpture. V intervjuju z Brino Čehovin (1999) je Lenassi povedal, da je bila realizacija Forme vive na polotoku Seča pomembna tudi z vidika ohranjanja tega naravnega bisera, saj je tako ohranil svojo naravno obliko v nasprotju z željo nekaterih arhitektov in gospodarstvenikov, ki so ga želeli pozidati. Z leti je na delovišču zmanjkalo prostora in so začeli skulpture postavljati tudi v urbano okolje.

Od šestdesetih let 20. stoletja dalje lahko kiparstvo Janeza Lenassija razdelimo na ateljejsko delo, simpozijsko na prostem in na javna dela, ki so vezana na naročnika.

V letih od 1959 do 2007 je kot avtor sodeloval na 30-ih mednarodnih kiparskih simpozijih in velja za najbolj prepoznavnega slovenskega simpozijskega kiparja. Njegove simpozijske skulpture se nahajajo v Avstriji, Nemčiji, Izraelu, na Češkem, v Združenih državah Amerike, Bosni, Hrvaški, Makedoniji, Srbiji, Grčiji, na Japonskem, v Italiji, na Norveškem in v Sloveniji, kjer so nastale v okviru Forme vive na Seči.

Na simpozijih na Seči je sodeloval v letih 1962, 1985, 1991, 1995 in leta 2007 skupaj s sinom Alešem. Poleg kipov je v okviru Forma vive leta 1985 skupaj z japonskim kiparjem Masayukijem Nagasejem preuredil podhod in Židovski trg v Piranu, z makedonskim kiparjem Atanasom Atanososkim sta leta 1995 uredila koncept in skulpture za park pred Galerijo Hermana Pečariča v Piranu.

Na kiparske simpozije je bil vabljen tudi kot predavatelj in mentor. V obdobju od leta 1986 do 1996 je bil predavatelj na Mednarodni poletni akademiji (Sommerakademie) v Salzburgu, ki jo je ustanovil avstrijski slikar in pisatelj Oscar Kokoschka (1886-1980), od leta 1998 do 2000 je bil mentor na simpoziju v Švici (Simposio di scultura, Arzo-Mendrisio) in leta 1986 ter 2001 v Italiji (Simpozio internazionale di scultura, Buddoso in Simpozio internazionale di scultura, Cannole-Lecce).

Ob simpozijskih skulpturah, ki jih je lahko ustvarjal umetniško povsem svobodno, je kiparil tudi po naročilu in od leta 1960 do 2007 ustvaril  33 monumentalnih javnih del. Njegova spomeniška obeležja in druge javne skulpture so večinoma izdelane v kamnu, ostale v betonu ali železu. Krasijo površine mnogih mest po Sloveniji (Logatec, Postojna, Koper, Ajdovščina, Murska Sobota, Novo mesto, Vodice, Lucija, Portorož, Bled, Bohinj, Cerkno, Mirna na Dolenjskem, Piran, Ormož, Ljubljana), na Dunaju, v Salzburgu, Moskvi, na brionskem otoku Vanga, v Nabrežini pri Trstu, Pančevu, Potsdamu, Umagu in Aleksandriji.

Prvo javno naročilo je dobil leta 1960 za spomenik slovenskemu letalcu in konstruktorju letal Edvardu Rusjanu (1886-1911) v Novi Gorici. Kljub tedaj še vedno prevladujočemu realizmu je ustvaril abstrakten spomenik iz betona, visok 10,5 metra, ki simbolizira legendarnega letalca Ikarusa. Ustvaril je več spomenikov z narodnoosvobodilno tematiko, med njimi so v register nepremične kulturne dediščine v Sloveniji vpisani:  Spomenik padlim železničarjem na planini Vogar  v obliki obeliska iz industrijsko izdelanih železnih tirnic (1962), Spomenik s partizansko grobnico v Cerknem (1963), Spomenik padlim borcem v Mirni (1965), Spomenik žrtvam na hribu Svobode v Ilirski Bistrici (1966),  zanj je prejel  nagrado Prešernovega sklada, spomenik je uvrščen tudi med najlepše spomenike NOB v Jugoslaviji in Spomenik partizanom pomorščakom v Portorožu (1977), ki ga je postavil na Trgu prekomorskih brigad v obliki fontane, kjer sta kamen in voda izoblikovana v simbolično obliko kompasa. Fontane je postavil tudi na ljubljanskih Žalah (1978), na brionskem otoku Vanga (1980), v Umagu (1985), Murski Soboti (1985), Nabrežini pri Trstu (1987), Kopru (1990), Luciji (1997) in Ormožu (2000). Leta 1968 je izdelal relief za sejno dvorano piranske občinske hiše sestavljen iz kamnitih pravokotnih plošč, ki ponazarjajo tloris starega mesta -  (od leta 1977 je prekrit s sliko Domenica Tintoretta: Marija z otrokom in piranskimi mestnimi očeti, 1578), leta 1979 relief za jedilnico hotela Beograd v Moskvi, leta 2005 je naredil za grad v Mirni na Dolenjskem grb, leta 2007 spominsko ploščo Aleksandrinkam v Aleksandriji v Egiptu. Zadnje naročilo, kip Slavolok samostojnosti v Kopru, je v sodelovanju s sinom Alešem dokončal leta 2007.

Izklesal je tudi devet nagrobnih spomenikov, med drugim Avgustu Černigoju (Sežana, 1987), Pavletu Zamarju Zappi (Piran, 1993) in Štefanu Smeju (Beltinci, 2001).

V svojem več kot petdesetletnem ustvarjalnem obdobju je ustvaril tudi obsežen opus male in srednje velike plastike. Od prvih figuralnih del, a že stiliziranih in abstrahiranih se je hitro vse bolj odmikal k abstraktnemu kiparjenju in iskanju novih sporočilnih oblik. Po začetnih delih v glini in bronu se je tudi pri mali plastiki povsem osredotočil na kamen.

Lenassi je nenehno proučeval lastnosti in zakonitosti kamna. Z njim je vzpostavil poseben, mitični odnos, ki ga je čutil v sebi in ta občutja, to povezanost z naravo je na kamnu predstavil z zarezami energetskih znamenj oziroma simbolov. Kamna ni veliko preoblikoval, ker je umetniški poudarek dajal materiji in ne formi.

Želja po delu s kamnom in na prostem je botrovala tudi temu, da se je z družino, ženo Marjano in sinom Alešem, leta 1968 preselil v Piran.

Njegovo kiparstvo je nastajalo v sozvočju z okoljem in naravo, še posebej z morjem in z značilnostmi mediteranskega okolja. Spoštljiv odnos do narave in kulturne dediščine je izražal kot umetnik in tudi na splošno v življenju; do neharmoničnih posegov v prostor brez občutka za tradicijo in prostor, se je opredeljeval kritično.

Do leta 2007 je imel več kot 30 samostojnih razstav in sodeloval na številnih skupinskih razstavah doma in v tujini. Različne galerije so v letih 2008-2018 postavile šest njegovih posthumnih razstav.

Leta 1982 je habilitiral za docenta na ljubljanski Akademiji za likovno umetnost, vendar profesure ni nikoli prevzel. Svoje bogato znanje in smisel za pedagoško delo je poleg predavanj na kiparskih simpozijih deset let (1980-1990) predajal študentom mednarodne poletne šole Kornarija v Marušičih.

Uspešno je ustvarjal tudi na področju scenografije. Ustvaril je 25 scenografij za gledališke in plesne predstave. Bil je tudi odličen risar, z risbami je npr. opremljal krajše pripovedi, ki so izhajale v ljubljanskem časniku Dnevnik, bil je tehnični urednik revije Obala, oblikoval je knjige, plakate in logotipe. Za različne časnike in revije je pisal prispevke, predvsem o simpozijih kiparjev pri nas in na tujem.

Od leta 1985 do 1986 je bil predsednik predsedstva SULUJ (Savez udruženja likovnih umetnika Jugoslavije), v letih 1987-1989 je bil predsednik ZDSLU (Zveza društev slovenskih umetnikov).

Prejel je petnajst nagrad in priznanj, med temi: Sterijino nagrado za scenografijo drame Primoža Kozaka Afera v izvedbi SNG iz Ljubljane (Novi Sad, 1962), nagrado Prešernovega sklada (1966), prvo nagrado Ars Historiae IV. za kiparstvo, (Rovinj, 1974), nagrado Obalne kulturne skupnosti za najboljši umetniški dosežek (Koper, 1976),  prvo nagrado Ars Historiae VI. za kiparstvo (Pula, 1978), Jakopičevo nagrado (1981) in Zlati grb Občine Piran (2007).

Umrl je 26. januarja 2008. Pokopan je na piranskem pokopališču.

Ksenija Petaros Kmetec

Mestna knjižnica Piran – Biblioteca civica Pirano

 

Literatura:

Božeglav-Japelj, M.: Janez Lenassi : simpozijska skulptura. – Piran : Obalne galerije, 2007.

Čehovin, B.: Bolečina, pospremljena s tenkočutnim razmišljanjem Srečka Kosovela : ob življenjskem jubileju kiparja Janeza Lenassija. V: Kras. - Št. 85 (dec. 2007), str. 24-26.

Čehovin, B.: Ko spregovori kamen : pogovor z Janezom Lenassijem. V: Primorska srečanja. - Letn. 23, št. 219/220 (1999), str. 599-606.

Čehovin, B.: Kipar Janez Lenassi : mojster v obvladovanju kamna. V: Kras. - Št. 56 (jan. 2003), str. 44-47.

Globočnik, D.: Retrospektivna razstava Janeza Lenassija v Kranju. V: Primorska srečanja. - Letn. 31, št. 318/319 (2007 [izšlo 2009]), str. 9-15.
Globočnik, D.:Janez Lenassi : monumentalna skulptura. - Kranj : Gorenjski muzej, 2008.

Klemenc, S.:Janez Lenassi : umetnik v sožitju z naravo. - Radovljica : Muzeji radovljiške občine, 2002.

Lenassi, A. (ur.). Janez Lenassi. Dostopno na spletni strani: https://janezlenas.si/. Citirano 1. 12. 2019.

Lenassi, J.: 30 let mednarodnih delovnih srečanj kiparjev. V: Likovni odsevi. - Št. 8/9 (1990), str. 49-52.

Segulin, J.: Kamen želim postaviti v stanje, v katerem se bo dobro počutil : pogovor z akademskim kiparjem Janezom Lenassijem, prejemnikom občinske nagrade Zlati grb. V: Solni cvet. - Št. 3 (okt.-nov. 2007), str. 6-7.

Tršar, M.: Janez Lenassi : skulpture – retrospektiva. - Piran : Obalne galerije ; Ljubljana : Moderna galerija, 1988.

Tršar, M.: Volumen/prostor – prvobitna prvina Lenassijevega kiparskega izražanja. V: Primorska srečanja. Letn. 12, št. 84/85 (1988), str. 398-4001.

Posizione

Mostra posizione

Informazioni

Autore della collezione digitale

Ksenija Petaros Kmetec

Password

Lenassi, Janez, Mestna knjižnica Piran, KIPARSTVO, BIOGRAFIJE

Data di pubblicazione

16.12.2019 10:35

Ultima modifica

16.12.2019 10:36

Možnost filtriranja

Ricerca

Tipo di contenuto

CATEGORIE
CATEGORIE
CATEGORIE
CATEGORIE

Organizzazione

Partner

Spletni portal KAMRA uporablja piškotke za boljše delovanje strani in vodenje statistike ogledov. Več si lahko preberete tukaj.
se ne strinjam
se strinjam