skok na glavno vebino izjava o dostopnosti
Mappa  

Dve različici zgodbe o Kunigundi

Nekoč naj bi na Velenjskem gradu živela Kunigunda. Po pripovedovanju nekaterih grofična, po mnenju drugih pa spletična je bila samska lepotica dolgih črnih las in dobrega srca. Ker naj bi znala čarati, so jo imeli za čarovnico. Ob sušah je lahko priklicala dež, ob močah sonce, ublažila je zmrzal. V muzeju na gradu hranijo pečnico – velik del peči v obliki hrastovega debla, verjetno iz 19. stoletja, okrašeno z vejicami in kačami. Na njej sta zapisani ime Kunigunda in letnica 1469. Kunigundo so vrgli v vodnjak na grajskem dvorišču; ko so ga pred leti čistili, so našli v njem »stekleno kroglo«, ki naj bi bila  Kunigundina. Pravijo, da na gradu straši Kunigundin duh in morda je prav on grajskega oskrbnika od zadaj prijel za ramo, ko je zvečer zapuščal grad. Oskrbnik se je ozrl, a ni videl nikogar … V nekdanjem stražarskem stolpu so v kamnitem zidu našli približno meter dolg šop prepletenih črnih las. Bili naj bi Kunigundini.  Kunigunda naj bi bila pokopana na starem šmarškem pokopališču.[1]

Po drugi različici je bila Kunigunda lepa hči mogočnega graščaka. Snubci so prihajali iz vse dežele Kranjske, pa tudi z Laškega in Švabskega je zaneslo koga. Plemeniti mladeniči je niso prepričali, rajši je še naprej ždela je v svoji sobi in se pogovarjala z dojiljo. Nekega dne pa se je le zgodilo usodno srečanje; ko je z očetom graščakom v kočiji potovala proti letni rezidenci, se je zazrla v mladega fanta, ki je peljal gosi na semenj. Uročile so jo njegove lepe oči, ko sta se spogledala, pa je pretreslo tudi njega. Vnovič sta se uzrla v cerkvi na božično noč, ko je on prepeval v cerkvenem zboru. Dojilja jo je svarila pred strogim očetom, a je nato le popustila želji varovanke in dovolila srečanje v grajskem parku, kjer sta si obljubila večno zvestobo. Usodno ljubezen je uničil pijani grajski vrtnar, ko je skrivnost izblebetal staremu pisarju, ta zlobnež pa je svežo novico takoj nesel na uho strogemu graščaku. Oče ni prenesel pomisli na to, da se je hči zaljubila v gosjega pastirja, in je njeno roko takoj ponudil starejšemu, premožnemu prijatelju s sosednje graščine. Kunigunda se ni hotela ukloniti očetovi volji, zato je ukazal, naj jo zazidajo v temno sobo brez oken in vrat na severni strani Velenjskega gradu, sam pa je legel v posteljo in čez slab mesec izpustil svojo dušo. Še nedolgo tega so stari Velenjčani uporabljali frazo, da 'je kdo v temi, kot je bila grajska Kunigunda.' Tudi večeri so včasih na gradu prav nemirni in tu in tam se pri kapelici pod Kožljem  prikaže bela, neustavljivo lepa gospa.[2]


[1] Špela in Rok Poles, Pozojeva grajska pot okoli Velenja, Mestna občina Velenje, 2011, str. 24.

[2] V.,  »Kunigunda bo izstopila iz teme«, Naš čas, 26. avgust 1999, str. 18.

Posizione

Mostra posizione

Informazioni

Pubblicato da

Knjižnica Velenje

Autore della collezione digitale

Andreja Ažber

Data di pubblicazione

03.02.2021 13:00

Ultima modifica

03.02.2021 07:53

Možnost filtriranja

Ricerca

Tipo di contenuto

CATEGORIE
CATEGORIE
CATEGORIE
CATEGORIE

Organizzazione

Partner

Spletni portal KAMRA uporablja piškotke za boljše delovanje strani in vodenje statistike ogledov. Več si lahko preberete tukaj.
se ne strinjam
se strinjam