Mappa  

Dvanajst volčjih noči

Lina Petkovšek, 7. razred, OŠ Tabor Logatec, mentorica Bojana Levinger

Per saperne di più

Nekega jesenskega dne se je v majhno vas Gozdni dol pripeljal selitveni kombi. Ker je za to vas vedelo le malo ljudi, so bili vaščani zelo začudeni, ko so ga opazili. V Gozdnem dolu je živelo samo pet družin. Vsi prebivalci so se molče zbrali na trgu. Ko se je kombi ustavil in so se odprla vrata, je ven skočila majhna deklica Zala. Bila je blede polti in imela je dolge črne lase, spletene v kiti. Razgledala se je po trgu in opazila, da vsi ljudje strmijo vanjo. Medtem pa sta izstopila tudi oče in mama. Bila sta tako zaposlena s selilci, da tihe množice sploh opazila nista. Iz množice se je nenadoma prerinila deklica. Imela je oranžne kodre, ki so ji segali do ramen in prekrivali skoraj ves obraz. Okoli vratu je imela zeleno moder kristal. Premikala se je na zanimiv način, skoraj tako, kot da bi lebdela. Prišla je do Zale, si razmaknila kodre z obraza in jo pogledala s prodornimi zelenimi očmi. Zala se je opogumila in jo pozdravila: “Živijo, jaz sem Zala. Kdo si pa ti?” Deklica se je široko nasmehnila ter rekla: ”Anastazija.” Zresnila se je in nadaljevala: ”Saj se ne boste vselili v tisto hišo?” ter pokazala na edino prazno hišo v vasi. Zala jo je začudeno pogledala in vprašala: ”Zakaj?”, na vprašanje pa še vedno ni odgovorila. Še preden je Anastazija lahko odgovorila, je Zalo poklical oče. Obrnila se je in stekla k njemu, deklica s kodri pa je molče gledala za njo. Oče ji je rekel: ”V drugem nadstropju so tri sobe. Največja je za naju z mamo, med ostalima pa si lahko izbereš svojo.” Zala se je ozrla proti hiši ter se namrščila. Šele zdaj je opazila, kako stara je. Vaščani so nehali strmeti in se začudeni vrnili k svojim vsakdanjim opravilom. Medtem si je Zala izbrala najmanjšo sobo. Imela je dve okni, v njej pa je bilo nekaj pohištva, ki je bilo pokrito z rjuhami. Odprla je desno okno in opazila, da na trgu ni nikogar več, razen Anastrazije. Ta je še vedno opazovala hišo. Zala je zaprla okno in začela odkrivati pohištvo. Bilo je zelo staro, ampak vseeno je upala, da bo še uporabno. Na Anastazijo je pozabila.

Ura je odbila pet. Na odprta vrata stare hiše je potrkal starejši moški. Bil je čokat, s kratkimi sivimi lasmi. Njegove roke so bile močne in videlo se je, da celo življenje gara. Poleg njega je stala okrogla ženska manjše postave. Tudi ona je imela že sive lase. Ko gospod opazi, da ga nihče ni slišal, zakliče: ”Dober dan …” Iz kleti prihitita tako oče kot mama. Iz svoje sobe se jima pridruži Zala. Starša pozdravita prišleka in ju vprašata: ”Bi vstopila?”

“Ne, ne, je že v redu. Vidiva, da imate veliko dela in prišla sva vam v imenu vasi izreči dobrodošlico. Jaz sem Tone Madej in to je moja žena Pavla. Dobrodošli v vasi Gozdni dol!”

“Prisrčna hvala” je odgovorila mama, “Sem Tadeja Pristopnik, to je moj mož Peter.” Po rokovanju oče pokaže na Zalo in reče: ”To je najina hči Zala. ”Tone se nasmehne deklici, potem pa se Petru zazre v oči in resno reče: ”Na nekaj bi vas rad opozoril. ”Za trenutek je utihnil.“ Ali ste že slišali za dvanajst volčjih noči?” Peter odkima.

“Hm, se mi je zdelo. Jutri se začne dvanajst volčjih noči.”

Oglasi se Tadeja: ”In?”

“Torej, to je čas, ko se ponoči dogajajo strašne stvari.” Zakonca Pristopnik se začudeno spogledata. Tone izbira besede: “Kakšne, nihče prav dobro ne ve. Zavarujete se lahko samo z brinovimi vejicami, ker naj bi to odgnalo grozovita bitja.”

“Hvala za opozorilo, ampak mi ne verjamemo v stare vraže,” je rekel Peter.

Pavla hitro reče: ”Ne, ne , to ni nikakršna vraža. Resnično je nevarno.”

Tadeja in Peter sta že malo živčno in neprijazno gledala, saj nista verjela v vraže. Tone je to opazil in ni hotel biti nevljuden, zato je rekel: ”Samo posvarila bi vas rada.” Potem sta se hitro poslovila in odšla.

Zala je stekla v svojo sobo, se usedla na tla in premišljevala o nenavadnem obisku. Ker sta soseda izgledala zelo resna, se je odločila, da bo naslednji dan šla v gozd za vsak slučaj nabrat brin.

Naslednji dan dopoldne se je pripravila, da bo šla v gozd. Hotela je povabiti še Anastazijo, pa se je spomnila, da ne ve, kje živi. Zala je staršem povedala, da bo šla raziskovat okolico. Starša sta se strinjala pod pogojem, da bo nazaj do kosila. Stopila je iz hiše in šla potrkat na najbližja vrata. Odprla je stara gospa, ki je bila zelo suha. Imela je ščetinaste lase in neprijazen pogled. Vprašala je Zalo: ”Kaj bi rada?” Zala se je malo zmedla, potem pa je le odgovorila: ”Ali mogoče veste, kje živi Anastazija?“ Gospa jo je srepo pogledala, potem pa rekla: ”Seveda vem. Živi tam čez!” Pokazala je na razpadajočo hišo, najbolj oddaljeno od trga. Vprašala jo je: ”Še kaj?”

“Ne, hvala.” Zali so se pred nosom zaprla vrata. Obrnila se je in odšla proti Anastazijini hiši. Tam ni potrkala, saj vrat sploh ni bilo. Zaklicala je: ”Anastazija, si tu?” Dvakrat je morala zaklicati, preden se je iz temačnega hodnika končno prikazala. Ko je hodila proti njej, je imela Zala spet občutek, da deklica lebdi. Anastazija jo je vprašala: ”Kaj pa ti tukaj? Kako veš, da tukaj živim?” Zali se je zdelo čudno, da se je  Anastazija na njeno vprašanje odzvala, kot da ne bi hotela, da je tu.

“Neka stara gospa mi je povedala. Prišla pa sem te vprašat, če bi šla z menoj v gozd nabirat brin?”

“Torej že veš za dvanajst volčjih noči?”

“Ja. Včeraj sta k nam prišla Madejeva. Opozorila sta nas na čas, ko naj bi se dogajale grozne stvari, moja starša jima nista verjela, meni pa sta se zdela zelo prepričljiva. ”

Anastazija je molčala, zato je Zala nadaljevala: ”Mogoče veš, zakaj so ljudje tako prestrašeni? Se je kdaj že kaj zgodilo?” Medtem ko je Zala govorila, jo je Anastazija vedno bolj debelo gledala, ko pa je nehala govoriti, je stekla stran.

Zala je bila preveč začudena, da bi stekla za njo in je samo stala med vrati in razmišljala. V hišo se ni upala, ker je bila preveč prestrašena, zato se je obrnila in se odpravila proti gozdu.

Malo pred poldnevom se je vrnila s polno vrečo brina. Hitro jo je skrila v svoji sobi, da ji je ne bi starša vzela.

Zvečer je brin obesila na vhodna vrata. Ko je to počela, jo je videla mama. “Zala, ne počni tega, saj gospod in gospa Madej nista mislila resno. Samo vraža je.”  Brin je snela z vrat in ga vrgla v smeti. Zaklenila je vhodna vrata in ključ spravila v žep. Potem je Zalo pospremila v njeno sobo in odšla v kuhinjo. Deklica je žalostna premišljevala, kako naj brin spet obesi na vhodna vrata. Mama jo je poklicala na večerjo.

Nekaj časa so jedli v tišini, potem pa je oče začel govoriti: ”Veš Zala, dvanajst volčjih noči ne more biti nič več kot vraža, saj pošasti ne obstajajo. Nič ti ni treba skrbeti.”

“Ampak vseeno se mi je zdelo, da sta gospod in gospa Madej govorila resnico.”

“Saj veš, kaj je vraža?” je rekla mama. Zala je prikimala, mama pa je nadaljevala. “To je nekaj, kar se prenaša iz roda v rod in ljudje vanje ne nehajo verjeti.'' Do konca večerje so bili tiho.

Preden je zaspala, je Zala vseeno pomislila na Madejeva in Anastazijo.

Sredi noči jo je prebudil čuden zvok. Vstala je iz postelje in prisluhnila. Slišalo se je, kot da bi nekdo praskal po vhodnih vratih. Zelo se je prestrašila, zato je stekla k staršem v spalnico. Zbudila ju je in jima povedala za zvok. Nista ji verjela,dokler nista tega tudi sama slišala. Zatem se je slišalo še butanje po oknih. Niso se upali premakniti. Kar naenkrat jih je nevidna sila začela vleči s postelje. Zala je začela glasno kričati: ”Na pomoč!” Oče ji je poskušal pomagati, a jih je še vedno vleklo po stopnicah navzdol, potem pa skozi odprta vrata na trg. Mama in Zala nista več kričali, ampak le še tiho ječali. Bili sta bledi kot stena. Oče se je poskušal na vse pretege braniti pred silo.

Na trgu so zagledali strašna bitja. Bila so različnih velikosti in bilo jih je okoli petdeset. Imeli so dve skupni točki. Vsa so bila bela in imela so rdeče oči. Obkolili so družino. Čeprav nobeno bitje ni odprlo ust, se je slišal globok in tih glas, ki je govoril:” Konec je z vami … Imamo vas.” Kar naenkrat pa je vse potihnilo. Pošasti so obmirovale. Pred družino se je začela prikazovati postava. Najprej so videli samo obris, potem pa se je začela postava bistriti. Bila je deklica in ko jo je Zala videla, je zakričala, saj je bila na las podobna Anastaziji. Vsa je bila bela, razen oči. Teh sploh ni imela, iz očesnih lukenj pa je tekla kri. Zala je mislila, da je to Anastazija in da so jo pošasti spremenile. V tem trenutku je na trg pritekla Anastazija. Z vratu si je snela talisman in ga vrgla v postavo. Ta je izginila, z njo vred pa tudi vse pošasti. Anastazija je pobrala talisman in si ga spet nadela. Vsi so bili tako prestrašeni, da se sploh niso mogli premikati. Nekaj trenutkov so  strmeli v Anastazijo, potem pa je oče iztisnil iz sebe: ”K-kaj se je zgodilo?”

“To je dolga zgodba, raje pojdite v hišo in zaspite. Jutri vam bom povedala.”

“Hočemo vedeti, kaj se dogaja!” je rekel oče.

“Prav, notri vam bom vse povedala.” Odšli so v hišo in se usedli za mizo. Anastazija je začela: “Torej, vse se je pričelo na današnji dan, pred letom dni. Tudi jaz sem se z družino preselila v ta kraj. Bili smo jaz, moja starša in moja sestra dvojčica. Živeli smo prav v tej hiši. Dvanajst volčjih noči so takrat tudi ostali vaščani imeli samo za vražo, a vseeno so na vrata obesili brin. Tudi mi temu nismo verjeli, zato brina nismo obesili. Pošasti so nas ponoči zvlekle na trg. Obkolile so nas in se vedno bolj približevale. Ko so se dotaknile mame in očeta, sta izginila. Izginila pa je tudi moja sestra, ko pa so se pošasti poskušale dotakniti mene, so namesto mene izginile one.

“Zakaj pa ti nisi izginila?” je vprašala Zala. 

“Zaradi tega.” Pokazala je na talisman. Bil je turkizne barve. Vanj je bila izvrtana luknja, skozi katero je bila zavezana vrvica. “Dala mi ga je babica, preden je umrla. Nikoli nisem prav dobro vedela, čemu naj bi služil, ampak mi je bil všeč in zato sem ga nosila. “

“Kako to, da ga je babica dala tebi in ne tvoji sestri?” je vprašala mama.   

“Tega nikoli ne bom prav dobro vedela, ampak zdi se mi, da mi ga je dala zato, ker mi je bolj zaupala. Babici sem velikokrat pomagala ter bila zelo navezana nanjo. Sestra pa se mi je samo smejala in je raje šla ven s prijatelji, kot pa da bi pomagala babici.“

“Zakaj pa se je tvoja sestra vrnila kot duh?” je vprašala Zala. Vsi so še vedno izgledali prestrašeni in začudeni.

“Moja sestra mi je vedno zavidala talisman. Zdi se mi, da je mislila, da zanalašč nisem rešila družine, ampak samo sebe. In bila je tako jezna, da je hotela vsako leto v času dvanajst volčjih noči priti in k sebi vzeti še mene.” Ko je Anastazija to govorila, se je videlo, da ji je odleglo, da je lahko nekomu zaupala svojo skrivnost. Še preden bi lahko Pristopnikovi postavili naslednje vprašanje, je rekla: “Gotovo vas zanima, zakaj je nevidna sila strašila vas in ne mene. To je zato, ker je moja sestra mislila, da še vedno živim v tej hiši.”

Zala jo je vprašala: ”Zakaj si pobegnila, ko sem te vprašala o dogodkih, ki naj bi se zgodili v času volčjih noči?”

“Zato, ker sem se bala, da če omenim sestro, bi ta prišla po vas.”

Družini se je deklica zasmilila in mama jo je vprašala: ”Bi živela z nami?”

Anastazija je takoj prikimala in rekla: ”Z veseljem!”

Naslednje mesece sta se Zala in Anastazija zabavali kot še nikoli. Anastazija se je preselila k Pristopnikovim. Anastazijina sestra se nikoli več ni vrnila. Tudi pošasti ni bilo.

Čeprav tega niso nikoli več omenili, je spomin na to noč ostal.

Možnost filtriranja

Ricerca

Tipo di contenuto

CATEGORIE
CATEGORIE
CATEGORIE
CATEGORIE

Organizzazione

Partner

Spletni portal KAMRA uporablja piškotke za boljše delovanje strani in vodenje statistike ogledov. Več si lahko preberete tukaj.
se ne strinjam
se strinjam