Velika navezanost na prvi lastni dom – Prežihovo bajto

Prežihova bajta je vsem Kuharjevim pomenila materialno samostojnost pa tudi fizično neodvisnost od poniževalnega najemništva. Po dobrih osemnajstih letih najemniške kalvarije so dosegli, kar so si že dolgo želeli: da so sami svoji gospodarji, da imajo lasten dom in da poženejo trdne korenine v domači zemlji. Ko je oče Kuhar z velikim odrekanjem leta 1911 končno lahko kupil Prežihovo bajto, je bil njegov sin Alojzij že peto leto v celovški gimnaziji. V ta mali leseni dom na sončni rebri Preškega vrha se je lahko vračal le ob šolskih počitnicah, saj je stanoval vseh osem let v dijaški ustanovi, v Marijanišču. Ko pa je leta 1914 maturiral, je bila prva svetovna vojna že skoraj na pragu njihovega skromnega doma. Zelo rad se je sem vračal pozneje, dokler je bil še v službi v Ljubljani. Ko je nato za celih šestindvajset let odšel v tujino, pa mu je preostalo le še neskončno hrepenenje po tem lepem hotuljskem svetu, blago nagnjenem proti jugu in proti rodni vasici, razgrnjenem na soncu in zazrtem proti Uršlji gori.