Dominik Kukanja piše leta 1945 sinu: “Nam doma je vse zgorelo, bo kmalu dve leti od kar je zgorel Mali Dol, stanovati smo šli v Tomačevico, Matilda Petelinjeva nam je dala stanovanje. Potem pa, ko je zgorela Tomačevica, so nas vsih odvedli v Nemčijo v koncentracijsko taborišče, od tam so nas porazdelili po raznih delih, mi smo opravljali pri kmetih težka dela in skoraj zastonj, niso imeli nobenega usmiljenja do nas. Bili smo na bavarskem blizu Nüremberga, to mesto je vse v razvalinah, na tisoče ljudi je tam zakopanih.
Na dan 24. aprila 1945 je prišla sem amerikanska vojska z velikansko silo katere si ni mogoče predstavljati, tukaj so se vsi mirno podali kakor ovce,
od strahu so Nemci trepetali in razobešali bele zastave. /…/”
(Pravica (Justicia) (26. 10. 1945), letn. 1, št. 5, str. 6.)
