Monografija obravnava čas med leti 1945 in 1992, vznik in konec socialističnega znanstveno raziskovalnega središča v Sloveniji. SAZU v okviru SFRJ je bila ustanovljena po sovjetskem oziroma Humboldtovem konceptu raziskovanja in poučevanja. Ta je akademijam znanosti predpisoval raziskovalno delo, univerzam pa visokošolsko izobraževanje. Pobudnik ustanovitve slovenske, torej nacionalno opredeljene osrednje znanstveno raziskovalne inštitucije je bil Boris Kidrič, njegove ideje so se udejanjile leta 1948, tri leta po ustanovitvi, ko inštuticija dobi naziv Slovenska akademija znanosti in umetnosti. Čeravno je bilo vprašanje nacionalizma v prvih desetletjih SFRJ občutljiva politična tema, z njim v zvezi pa ravno tako zavzemanje za pravice slovenščine, se je SAZU osredotočala na sestavljanje Slovenskega pravopisa, Slovarja slovenskega knjižnega jezika, Slovenskega biografskega leksikona in raziskovalnega dela v projektu Naravna in kulturna dediščina slovenskega naroda.
Preučevanje zgodovine SAZU je povezano z vprašanji znanosti kot ideološke podpore ali subverzije oblasti, z individualnimi usodami posameznih znanstvenikov (Milana Vidmarja, Maksa Samca, Franceta Vebra idr.), a tudi, podobno kakor v trenutno trajajoči ekonomski krizi, z racionalizacijo sredstev za znanost in raziskovanje.
Knjiga vsebuje mnogo zanimivih podatkov, v zvezi s katerimi obstaja kar nekaj anekdot. Ste vedeli, da je prva (zunanja dopisna) članica SAZU leta 1969 postala srbska pisateljica Desanka Maksimović in da je prva (dopisna oziroma izredna) članica SAZUja leta 1976 postala slikarka Anica Zupanec Sodnik? Ste vedeli, da je prvi častni član Akademije postal Josip Broz Tito 16. novembra 1948 in da hrvaški književnik Vladimir Nazor sprva ni bil izvoljen za častnega člana Akademije za znanost in umetnost v Ljubljani?
Knjigo je izdala Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 2017.
