skok na glavno vebino izjava o dostopnosti

Jože Cetin in Pavla Renko, Slavkini starši

Slavkin oče Jože Cetin se je rodil leta 1905 na Mršah pri Šimonovih. Kot majhen deček je bil zelo priden, zanimala ga je vsaka stvar. V tistih časih ni bilo veliko knjig, vendar si jih je oče znal priskrbeti na tak ali drugačen način. Najraje je prebiral zgodovino, knjige o naravi, o kmetijskih opravilih. Bil je zelo dobrosrčen in otrok ni nikoli udaril, kvečjemu je v jezi kakega Slavkinega brata polil z mrzlo vodo, to je bilo vse. Mati Pavlina se je rodila na Preložah v Brkinih. Na Mrše se je poročila, ko je bila stara 24 let, na dan Sv. Petra in Pavla, 29. junija 1930. Pri hiši na Mršah so bile štiri sestre, mlajše od Slavkinega očeta. Ta mlajša Olga, je imela deset let. Mati je bila velika in močna ženska, ki je delala vedno najtežja dela. Zvečer je prihajala v hišo utrujena in zaspana, če se je usedla, so se otroci skobacali na njena kolena, ona pa je z otroki v naročju zakinkala. Slavka jo je vedno stisnila za nos, pa se je zbudila in rekla: „Ne, ne, sej nejsm spala.” Morala je očistiti štalo, nahraniti prašiče, pomiti posodo in še kaj. Ob ponedeljkih jo je čakala žehta. Če je bila voda v štirni, ni bilo težav, če pa je vode zmanjkalo, so jo nosili otroci iz studenca in so perilo oprali doma. Belo perilo so prekuhali v parniku v bukovem pepelu, da je bilo lepo belo. Splahnili so jo pri studencu, da vode ni bilo potrebno nositi domov. Mati je pri studencu šlatala z rjuhami in jih splahnila v več vodah, da je perilo dišalo po čistem. S seboj je vzela otroke, da so ji pomagali nositi robo ali prazno posodo. Imela sta devet otrok, štiri fante in pet deklet. Bila jih je polna hiša, vendar so doma ravno tako imeli pravila, da se niso kregali ali govorili grdih besed. Oče je bil priden za vsako delo. Pri hiši je naredil vse sam, vse zibke, postelje, omare. Doma so imeli tudi ovce. Vsako leto jeseni se je eno ubilo, oče je kožo ustrojil sam doma in naredil tepih ali kakšen „lajbič”, brezrokavnik. Kožo je ustrojil za čevlje. Ljudje so mu nosili v popravilo šivalne mašine, pokvarjene ure v popravilo, žvrgoline. Skrbel je, da so doma imeli vedno deske. Če so zmanjkale, je imel pripravljene čoke, ki so jih peljali v Brezovico, kjer je bila žaga, žagat. Za vsakega, ki je na Mršah umrl, je priskrbel deske za trugo/krsto. Trugo sta naredila ali oče ali boter Betegarjev. Truge so bile preproste, iz štirih desk, po meri človeka, kolikor je bil velik. Če je umrl starejši, so trugo pobarvali s črno, če je bil umrli srednjih let, z rjavo, če je bil umrli mlajši, otrok ali neporočen, so jo pobarvali z belo. Oče je imel tudi kovačijo. Znal je kovati živali, predvsem krave, in popravljati železna orodja. Tudi flikar je bil. Flikal je posodo, ki je puščala. Naredil je aluminijasto fliko, jo potolkel, s šilom naredil luknjice skozi posodo, nato je dal rabatine v luknjice in tolkel po njih, dokler se niso zravnali in zamašili vse luknjice. Tako je bila posoda vedno na voljo in ni bilo potrebno kupovati nove. Bil je tudi zdravilec. Nabiral je arniko, jo dal v šnopc in mazal otroke, če so se kaj porazbili. Pobiral je smrekovo smolo, jo prekuhal z oljem in jo nanašal na rane, če so bile gnojne. Za boljše spanje jim je dajal kamilice, nabrane na vrtu. Če so imeli bolečine v trebuhu, jim je dajal kumino, po domače ćiml, ob prehladih pa lipov čaj. Za rane je zmečkal rman in ga dal na krvavo rano, da je zaustavil kri. Za revmatizem je nabral korenine praproti in jih skuhal v parniku. Nato je počakal, da so se malo ohladile, zlil vodo v prej pripravljeno trugo, se dvakrat na dan ulegel v mlačno vodo za pol ure in revmatizem je minil. Proti zobobolu so uporabljali segreto torbico z žitom, ki so si ga pritisnili na oboleli del. Pri hiši je bilo devet otrok, dva sta umrla, ostalih pa niso nikoli peljali k zdravniku, ker so jih zdravili doma.  

Ena izmed pesmi, ki jih je napisal:

 

Plesarinka

Deklica zala,
oj, plesat je šla.
Domov je hodila
žalostna vsa.

Oj, deklica zala ti,
kaj te žalosti,
si morda pala,
nedolžnost prodala.

Kaj reva sem strila,
nedložnost zgubila,
prostost oddala,
življenje pokončala.

 

Pa še Slavkina pesem mami:

 

Mama

Mama me je rodila,
ni imela časa, da bi me nosila,
delat, delat, je vedno vpila,
da bo za svojo družino zadosti naredila.

Trudna, potna nas je podojila,
njen duh sem v sebi ohranila,
mama, mama sem vpila,
rada bi se ji na prsi stisnila.

Stara mama nas je hranila,
da nismo lačni bili, je vse naredila,
mama, mama, sem klicala,
da bi mi malo ljubezni dala.

Mame nikoli ni bilo doma,
delat je morala za dva,
delat, delat je zaklicala,
da za svojih sedem otrok
hrana ne bi zmanjkala.

Mame smo si želeli,
radi bi ji kaj povedali,
mama, mama, zakaj te ni,
da k tebi na kolena bi šli vsi.

Mama nas rada je imela,
ni ostala z nami, ker dela ne bi naredila,
mama, mama, v njenih ušesih je beseda zvenela
in v naših srcih je vedno z nami bila.

Ostali so nam lepi spomini,
dala si nam življenje in lepe misli,
mama, mama, nismo te pozabili,
dokler na koncu s teboj v raju se bomo združili.

Zapisano 10.04.2003 ob 22. obletnici smrti (8.4.1981)

 

Slika

Szűrési lehetőségek

Keresés

Tartalom típus

Kategória
Kategória
Kategória
Kategória
Kategória

Régió választása


2008 - 2024 © KAMRA, Production: TrueCAD d.o.o.