<?xml version="1.0" encoding="UTF-8"?><rss version="2.0"
	xmlns:content="http://purl.org/rss/1.0/modules/content/"
	xmlns:wfw="http://wellformedweb.org/CommentAPI/"
	xmlns:dc="http://purl.org/dc/elements/1.1/"
	xmlns:atom="http://www.w3.org/2005/Atom"
	xmlns:sy="http://purl.org/rss/1.0/modules/syndication/"
	xmlns:slash="http://purl.org/rss/1.0/modules/slash/"
	>

<channel>
		<title>Ma a Kamra portálon &#8211; Kamra</title>
		<atom:link href="https://www.kamra.si/hu/kategoria-hirek/ma-a-kamra-portalon/feed/" rel="self" type="application/rss+xml" />
	<link>https://www.kamra.si/hu/</link>
	<description>KAMRA</description>
	<lastBuildDate>Fri, 10 Oct 2025 11:46:16 +0000</lastBuildDate>
	<language>hu</language>
	<generator>https://wordpress.org/?v=6.9.1</generator>

<image>
	<url>https://www.kamra.si/wp-content/uploads/2022/01/favicon.png</url>
	<title>Ma a Kamra portálon &#8211; Kamra</title>
	<link>https://www.kamra.si/hu/</link>
	<width>32</width>
	<height>32</height>
</image> 
	<item>
		<title>10. oktobra 1872 se je rodil Davorin Lesjak, planinec, po katerem se imenuje Tinetov dom pri Arehu</title>
		<link>https://www.kamra.si/hu/novice/10-oktobra-1872-se-je-rodil-davorin-lesjak-planinec-po-katerem-se-imenuje-tinetov-dom-pri-arehu/</link>
		<pubDate>Fri, 10 Oct 2025 13:46:06 +0000</pubDate>
		<guid isPermaLink="false">https://www.kamra.si/?post_type=novice&#038;p=404684</guid>
		<description><![CDATA[Iz domoznanske Kamre na današnji dan …
10. oktobra 1872 se je rodil Davorin Lesjak, planinec, po katerem se imenuje Tinetov dom pri Arehu


Davorin Lesjak - Tinček je 40 let vodil Podravsko podružnico Slovenskega planinskega društva, ki se danes imenuje Planinsko društvo Ruše. Oktobra leta 1946 so Rušani na temeljih požgane koče Planinka  zgradili sedanjo kočo in jo poimenovali po dolgoletnem predsedniku planinskega društva: Tinetov dom pri Arehu ali Ruška koča.]]></description>
		
			</item>
		<item>
		<title>20. julija 2024 je umrl  Marko Munih, skladatelj, dirigent, zborovodja, radijski urednik &#8230;</title>
		<link>https://www.kamra.si/hu/novice/20-julija-2024-je-umrl-marko-munih-skladatelj-dirigent-zborovodja-radijski-urednik/</link>
		<pubDate>Sun, 20 Jul 2025 00:01:05 +0000</pubDate>
		<guid isPermaLink="false">https://www.kamra.si/?post_type=novice&#038;p=394753</guid>
		<description><![CDATA[Iz domoznanske Kamre na današnji dan ...
20. julija 2024 je umrl  Marko Munih, skladatelj, dirigent, zborovodja, radijski urednik ... Rodil se je 9. januarja 1936 na Mostu na Soči. 

Na Akademiji za glasbo v Ljubljani je študiral dirigiranje pri Danilu Švari. Diplomiral je leta 1961, izpopolnjeval se je pri mojstru Lovru Matačiču v Frankfurtu. Svojo umetniško pot je začel kot korepetitor v Slovenski filharmoniji, 1963-1971 pa je dirigiral orkestru te ustanove. Od Antona Nanuta je prevzel delo zborovodje v Primorskem akademskem zboru Vinko Vodopivec. Od 1965 do 1975 leta, je bil umetniški vodja in dirigent Akademskega pevskega zbora (APZ) Tone Tomšič, ki ga je popeljal na gostovanja v države Evrope in severne Amerike. Prejel je številne nagrade (1960) študentsko Prešernovo nagrado za dirigiranje Beethovnove sedme simfonije, (1969) nagrado Prešernovega sklada za umetniško vodenje APZ Tone Tomšič, (1983) Betettovo nagrado za poustvarjalnost, (1985) že drugič nagrado Prešernovega sklada za izvedbo slovenskih del z orkestrom Slovenske filharmonije. Od 1971 do 1979 je bil umetniški vodja in dirigent Komornega zbora RTV Slovenija (takrat RTV Ljubljana). V marcu leta 2006 je prevzel umetniško vodstvo goriškega okteta »Vrtnica«.

Njegova mati, Karolina Dragica Makarovič, je bila sestrična slovenskega skladatelja Vinka Vodopivca, njegov oče pa priznani ljubiteljski zborovodja Zdravko Munih.

Vir: https://sl.wikipedia.org/wiki/Marko_Munih

Priporočamo tudi: https://markomunih.si/ ]]></description>
		
			</item>
		<item>
		<title>16. februarja 1912 je v Slovenski Bistrici umrl Lovro Stepišnik, prvi slovenski potujoči knjižničar, narodni buditelj in bukovnik</title>
		<link>https://www.kamra.si/hu/novice/16-februarja-1912-je-v-slovenski-bistrici-umrl-lovro-stepisnik-prvi-slovenski-potujoci-knjiznicar-narodni-buditelj-in-bukovnik/</link>
		<pubDate>Sun, 16 Feb 2025 00:01:39 +0000</pubDate>
		<guid isPermaLink="false">https://www.kamra.si/?post_type=novice&#038;p=380650</guid>
		<description><![CDATA[Iz domoznanske Kamre na današnji dan ...
16. februarja 1912 je v Slovenski Bistrici umrl Lovro Stepišnik, prvi slovenski potujoči knjižničar, narodni buditelj in bukovnik.  Rodil se je 28. julija 1834 v Arclinu pri Vojniku. 
Kmalu po Lovrovem rojstvu se je družina preselila pod Ptujsko Goro. Tam sta starša, kmet Gašper in njegova žena Neža (roj. Potpečan), kupila »broški mlin«, kjer se je Lovro učil mlinarskega dela. Oče mu je ob smrti zapustil »Zidarjev mlin« na Zgornji Ložnici ob Slovenski Bistrici, kamor se je Lovro tudi preselil. Šole ni obiskoval, vendar se je s pomočjo lastne vedoželjnosti in venčeljskega župnika Karla Križa naučil brati in pisati. Pri učenju je uporabljal Bleiweisovo Veliko Pratiko, učbenik Blaže in Nežica v nedeljski šoli, Drobtinice, Jurija s pušo, časopis Petelinček, Koledar družbe sv. Mohorja, Letopis Matice Slovenske, Zgodnjo Danico in mnoge druge publikacije. Za Stepišnikovo širjenje obzorja so bili pomembni tudi izobraženi kmet Miha Rušnik, škof Anton Martin Slomšek in pesnik Jurij Vodovnik. Leta 1863 je s pomočjo dr. Josipa Vošnjaka ustanovil Bralno društvo pod Pohorjem in prvo slovensko potujočo knjižnico Bukvarnico, ki je služila tudi kot podpora tamkajšnji osnovni šoli. Leta 1866 je v Celju prisostvoval na posvetovanju o ustanovitvi poljudnega tednika za Štajersko, časopisa Slovenski gospodar in je eden od soustanoviteljev časopisa. K Slovenskemu gospodarju je prispeval tudi kot dopisnik. Leta 1870 je prodal mlin na Zgornji Ložnici in se preselil v Slovensko Bistrico, kjer se je posvečal kmetovanju. Po letu 1900 je zaradi bolezni in neuspele gradnje zašel v pomanjkanje in 16. februarja 1912 umrl. Pokopan je na pokopališču v Slovenski Bistrici.]]></description>
		
			</item>
		<item>
		<title>7. januarja 1946 je v Davči umrl Filip Terčelj, duhovnik, pisatelj, pesnik, publicist in mučenec</title>
		<link>https://www.kamra.si/hu/novice/7-januarja-1946-je-v-davci-umrl-filip-tercelj-duhovnik-pisatelj-pesnik-publicist-in-mucenec/</link>
		<pubDate>Tue, 07 Jan 2025 14:25:01 +0000</pubDate>
		<guid isPermaLink="false">https://www.kamra.si/?post_type=novice&#038;p=394735</guid>
		<description><![CDATA[Iz domoznanske Kamre na današnji dan ...
7. januarja 1946 je v Davči umrl Filip Terčelj, duhovnik, pisatelj, pesnik, publicist in mučenec. Rodil se je 2. februarja 1892 v zaselku Grivče (Šturje).

Po končani osnovni šoli v Šturjah je domači župnik prepričal starše, da so bistrega in nadarjenega fanta poslali naprej v šole. Po maturi na šentviški klasični gimnaziji v Ljubljani je odšel v bogoslovje in bil leta 1917 posvečen v duhovnika. Po nasvetu predstojnikov je študij nadaljeval na socialno-pedagoški fakulteti v nemškem Kölnu in se nato vrnil na Primorsko, ki je takrat pod italijansko okupacijo že doživljala hude raznorodovalne pritiske. V Gorici je postal katehet in duhovni vodja v tamkajšnjem Alojzijevišču. Ko je bila konec leta 1922 ustanovljena prosvetna zveza, je bil Terčelj izvoljen za njenega tajnika. Kakšno delo za ohranitev naroda je ta zveza opravila pove dejstvo, da je v bilo petih letih – leta 1928 so namreč zvezo prisilno razpustili – ustanovljenih 168 njenih enot z okoli 12.000 člani. Vse sile je vpregel v delo za narod in vero: ustanovil je mnoga izobraževalna društva, prirejal tečaje, začel izdajati revijo Naš čolnič, spodbujal kulturno dejavnost, pisal o vzgoji, pisal prozo in poezijo. Na Filipa Terčelja so oblasti zaradi njegovega društvenega in narodnega dela budno pazile. Leta 1931, ob obletnici ustrelitve bazoviških žrtev, so v Brdih izobesili nekaj slovenskih zastav. Italijanska oblast je zaprla več ljudi, tudi Filipa Terčelja in Lojzeta Bratuža, češ, da sta bila v tesnih stikih s priprtimi. V resnici pa je bil vzrok njegovo organiziranje mladine v okviru Tajne krščansko-socialne organizacije (TKSO), katoliške in duhovniške partnerice organizacije TIGR.
Terčelj je prestal mučna zaslišanja v goriških in koprskih zaporih, ki so ga živčno in telesno strla. V začetku januarja 1932 so ga konfinirali v Campobasso v Molise. Tu je veliko pretrpel zaradi pomanjkanja, zapuščenosti in ponižanj. Njegova ohranjena pisma iz tega obdobja so izraz duhovno in telesno trpečega človeka in polna domotožja. Po posredovanju goriških cerkvenih krogov so ga čez eno leto izpustili, a službe ni dobil. V italijanske župnije ni hotel, v slovenske ga oblast ni pustila. Da bi se izognil ponovni aretaciji, je pobegnil čez mejo v Ljubljano.
Postal je katehet na gimnaziji in profesor nemščine. Stanoval je v umobolnici in deloval tudi kot hišni duhovnik. Nastopal je na shodih in taborih, okoli sebe je spet organiziral mladino in pripravljal zanje duhovne vaje, opozarjal je na položaj primorskih Slovencev, mučilo ga je domotožje. V začetku druge svetovne vojne so ga ob prihodu Italijanov v Ljubljano (1941) spet za tri mesece zaprli. Štiri leta kasneje, kakšen mesec po osvoboditvi, se je zgodba ponovila, v zapor ga je poslala tudi nova komunistična oblast. Terčelja je stisnilo, saj so ga tokrat zaprli Slovenci. Po prihodu iz zapora ni imel več stanovanja, ni imel službe. Finančno so ga reševali duhovniški sobrati, ki jim je kot duhovnik pomagal.

Za božične praznike 1945 je odšel k prijatelju Francu Krašni, župniku v Sorici, ki je upravljal tudi Davčo. Na poti sta ju 6. januarja 1946 zajela lokalna partijca in ju izročila pripadnikom Knoja, ki so ju zasliševali, nato paj likvidirali in zagrebli v bližnji grapi. Čez čas so našli v gozdu brevir in grob. Čez nekaj časa so ju vaščani na skrivaj prekopali na pokopališče v Davči. Pod zvonikom je marmornata spominska plošča.
Leta 1992 so Filipu Terčelju postavili spominsko ploščo ob njegovi rojstni župnijski cerkvi v Šturjah (Ajdovščina), od leta 2010 pa na trgu pred cerkvijo stoji njegov kip ( izdelal Mirsad Begić). Stekel je tudi postopek za njegovo beatifikacijo.

Avtorica gesla: Zdenka Žigon, Lavričeva knjižnica Ajdovščina
Vir:

https://www.obrazislovenskihpokrajin.si/oseba/tercelj-filip/

Priporočamo tudi:
https://revija.ognjisce.si/revija-ognjisce/67-pricevanje/16012-filip-tercelj-1892-1946 

https://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi692717/

&nbsp;]]></description>
		
			</item>
		<item>
		<title>Občina Sv. Jurij ob Južni železnici se razdeli na dva dela</title>
		<link>https://www.kamra.si/hu/novice/obcina-sv-jurij-ob-juzni-zeleznici-se-razdeli-na-dva-dela/</link>
		<pubDate>Sun, 29 Dec 2024 00:01:16 +0000</pubDate>
		<guid isPermaLink="false">https://www.kamra.si/?post_type=novice&#038;p=394687</guid>
		<description><![CDATA[Iz domoznanske Kamre na današnji dan …
29. decembra 1904 je deželni zbor ugodil prošnji liberalnim tržanom občine Sv. Jurij ob Juž. žel., da se občina razdeli na dve občini: Št. Jurij ob Juž. žel. - trg in Št. Jurij ob Juž. žel. - okolica.]]></description>
		
			</item>
		<item>
		<title>27. september 1984, uvedba uličnega sistema v Štorah</title>
		<link>https://www.kamra.si/hu/novice/27-september-1984-uvedba-ulicnega-sistema-v-storah/</link>
		<pubDate>Fri, 27 Sep 2024 08:08:53 +0000</pubDate>
		<guid isPermaLink="false">https://www.kamra.si/?post_type=novice&#038;p=387402</guid>
		<description><![CDATA[Iz domoznanske Kamre na današnji dan ...
27. september 1984, uvedba uličnega sistema v Štorah

Razvoj gospodarstva je pospeševal rast Štor, ki so postopoma dobile značilno podobo industrijskega naselja. Širitev kraja je terjala urejen ulični sistem. Skupščina občine Celje je zato 27. septembra 1984 sprejela Odlok o uvedbi ulic v naselju Štore. Tedaj so imenovali prvih petnajst ulic in izvedli novo oštevilčenje stavb; dve dodatni ulici sta bili imenovani kasneje. Vsa ulična imena so povezana s štorsko identiteto. Dobršen del ulic je dobil ime po geografskih značilnostih območja: Cesta na Pečovje in Cesta na Svetino sta cesti, ki peljeta v smeri Pečovja oz. Svetine, Kresnike je ime nekdaj samostojnega naselja, danes pa zaselka v Štorah. Ulica Nad streliščem označuje predel nad objektom strelišča. Pod Gorico je področje, ki leži pod kompolskim zaselkom Gorica, Razgledna ulica je dobila ime zaradi razgledne lege, Vrtna ulica pa je poimenovana po vrtovih v okolišu enodružinskih hiš. Leta 2002 je iz dela Ulice XIV. divizije nastala ulica Ob Dragi, ki označuje območje ob naselju Draga. Druga ulična skupina so poimenovanja v spomin na partizansko odporniško gibanje med 2. svetovno vojno in povojno socialistično obdobje: Cesta Kozjanskega odreda in Cesta XIV. divizije sta ime dobili po dveh slovenskih partizanskih enotah. Udarniška ulica se imenuje po udarnikih, ki so v povojnem obdobju v korist hitrejše obnove z neplačanim fizičnim delom urejali javno infrastrukturo. Dve od teh ulic sta poimenovani po osebah: Ulica Cvetke Jerin po partizanski borki Cvetki Jerin (1925–1945), ki je padla na Resevni, Ulica Karla Vovka pa po borcu 1. celjske partizanske čete Karlu Vovku (1911–1962). Tretjo skupino sestavljajo z lokalnim gospodarstvom povezana imena ulic: Kovinarska ulica je poimenovana po bivši šoli, ki je izobraževala za kovinarske poklice, ulica Nad Stolarno spominja na nekdanje lesno industrijsko podjetje, Obrtniška cesta je nastala leta 1999, nakazuje pa na območje obrtnih delavnic. Železarska cesta nosi ime po železarjih in železarni – največjem podjetju z najstarejšo tradicijo v občini.

Janja Jedlovčnik

&nbsp;

Viri in literatura:

Odlok o spremembi območja naselja Štore in imenovanju ulice. Uradni list RS, št. 65/2002 z dne 25. 7. 2002.

Odlok o spremembi območja ulic z imenom Cesta XIV. divizije in imenovanju nove ulice z imenom Obrtniška cesta. Uradni list RS, št. 72/1999 z dne 7. 9. 1999.

Odlok o uvedbi ulic v naselju Štore. Uradni list SRS, št. 31/1984 z dne 11. 10. 1984.

Ocvirk, Matej: Kdo je bila Cvetka Jerin? Štorski občan, december 2020, št. 4, str. 28.

Ocvirk, Matej: Ulice v Štorah: Cesta na Pečovje in Cesta na Svetino. Štorski občan, marec 2022, št. 1, str. 39.

Ocvirk, Matej: Ulice v Štorah: Nad Stolarno. Štorski občan, junij 2021, št. 2, str. 27.

Ocvirk, Matej: Ulice v Štorah: Udarniška ulica. Štorski občan, december 2021, št. 4, str. 21.

&nbsp;

&nbsp;]]></description>
		
			</item>
		<item>
		<title>14.  september &#8211; praznik povišanja Svetega križa</title>
		<link>https://www.kamra.si/hu/novice/14-september-praznik-povisanja-svetega-kriza/</link>
		<pubDate>Sat, 14 Sep 2024 11:22:15 +0000</pubDate>
		<guid isPermaLink="false">https://www.kamra.si/?post_type=novice&#038;p=386704</guid>
		<description><![CDATA[Iz domoznanske Kamre na današnji dan ...
14. september - praznik povišanja Svetega križa

Praznik povišanja Svetega križa (14. september) se praznuje od leta 335 dalje.  Na navedeni datum so bile  leta 334 prvič v javno češčenje izpostavljene relikvije Jezusovega križa, ki ga je po nekaterih takratnih poročilih našla cesarica sv. Helena, mati cesarja Konstantina. Češčenje je bilo v novozgrajeni cerkvi Božjega groba v Jeruzalemu in od takrat naprej se na ta dan vsako leto obhaja praznik povišanja Svetega križa. Praznik sloni tudi na Jezusovih besedah iz Janezovega evangelija: »Ko bom povzdignjen (povišan) z zemlje, bom vse pritegnil k sebi« (Jn 12,32).

Svetemu Križu je na Slovenskem posvečenih veliko cerkva npr. v Rogaški Slatini, veliko krajev  nosi hkrati tudi to ime: Križ, Sveti Križ, Križevci, Križe, Križna Gora … Med najbolj znanimi je gotovo Vipavski Križ, nekdaj imenovan prav Sveti Križ, s kapucinskim samostanom.

Posebej slovesno praznujejo 14. septembra slovenski frančiškani, saj se njihova skupnost samostanov imenuje Slovenska frančiškanska provinca Svetega Križa.

Vir:
https://www.druzina.si/clanek/povisanje-svetega-kriza-praznik-bozje-ljubezni ]]></description>
		
			</item>
		<item>
		<title>19. avgusta 1900 se je v Šentjurju rodil pravnik in literat Jernej Stante.</title>
		<link>https://www.kamra.si/hu/novice/19-avgusta-1900-se-je-v-sentjurju-rodil-pravnik-in-literat-jernej-stante/</link>
		<pubDate>Mon, 19 Aug 2024 00:01:19 +0000</pubDate>
		<guid isPermaLink="false">https://www.kamra.si/?post_type=novice&#038;p=378531</guid>
		<description><![CDATA[Iz domoznanske Kamre na današnji dan …
19. avgusta 1900 se je v Šentjurju rodil pravnik in literat Jernej Stante. Umrl je 20. decembra 1966  v Ljubljani.

Jernej Stante se je rodil v Šentjurju očetu Mihaelu Stantetu in materi Antoniji Galuf. Osnovno šolo je štiri leta obiskoval v Lindenhorstu pri Dortmundu, nato se je šolal v Šentjurju. Že v zgodnjem otroštvu je namreč moral v svet izseljenstva, vendar ga je pot staršev spret privedla nazaj v domači kraj.]]></description>
		
			</item>
		<item>
		<title>28. junija 1797 se je rodil Friderik Baraga, slovenski misijonar, škof, popotnik, slovničar in svetniški kandidat</title>
		<link>https://www.kamra.si/hu/novice/28-junija-1797-se-je-rodil-friderik-baraga-slovenski-misijonar-skof-popotnik-slovnicar-in-svetniski-kandidat/</link>
		<pubDate>Fri, 28 Jun 2024 00:01:21 +0000</pubDate>
		<guid isPermaLink="false">https://www.kamra.si/?post_type=novice&#038;p=379866</guid>
		<description><![CDATA[Iz domoznanske Kamre na današnji dan ...
28. junija 1797 se je  v Knežji vasi (Grad Mala vas) rodil Friderik Baraga, krščen kot Irenej Friderik Baraga, slovenski misijonar, škof, popotnik, slovničar in kandidat za svetnika. Umrl je 19. januarja 1868 (Marquette, Michigan, Združene države Amerike).

Baraga se je rodil v gradiču Mala vas pri Dobrniču. Krščen je bil še isti dan v dobrniški župnijski cerkvi svetega Jurija z imenoma Irenej Friderik, vendar prvega imena ni nikoli uporabljal, le drugega. Njegova starša - oče Janez Nepomuk Baraga in mati Marija Katarina Jožefa (rojena Jenčič) - sta imela pet otrok, izmed katerih je bil Friderik četrti. Oče ni bil bogat, a mati je po smrti svojega očeta podedovala posestvo Mala vas poleg še drugega obsežnega imetja. Bila sta bogaboječa in pobožna ter prizadevna pri preživljanju otrok, da bi jim omogočila dobro izobrazbo.
Leta 1799 so grad Mala vas prodali stavbeniku Santu Treu starejšemu in se preselili na Grad Trebnje. Mati je umrla leta 1808, oče pa leta 1812, tako je Friderik odraščal v hiši doktorja Jurija Dolinarja, laičnega profesorja v škofijskem semenišču v Ljubljani. Poletja je preživljal pri stricu Ignaciju na gradu Belnek pri Moravčah.]]></description>
		
			</item>
		<item>
		<title>Celjski rokometaši na vrhu Evrope!</title>
		<link>https://www.kamra.si/hu/novice/celjski-rokometasi-na-vrhu-evrope/</link>
		<pubDate>Wed, 24 Apr 2024 00:01:57 +0000</pubDate>
		<guid isPermaLink="false">https://www.kamra.si/?post_type=novice&#038;p=382588</guid>
		<description><![CDATA[24. aprila 2004 so celjski rokometaši osvojili naslov evropskih klubskih prvakov, kar je do sedaj edini naslov med našimi moškimi klubi v vseh kolektivnih športih.

Celjskim rokometašem je, po petih neuspelih poskusih, v sezoni 2003/04 končno uspela tako pričakovana uvrstitev v finale evropske lige prvakov!

V finalu jih je čakal nemški SG Flensburg-Handewitt, ki je v polfinalu lige prvakov komaj, z goli več na gostovanju, opravil z domačimi tekmeci SC Magdeburg, Celjani pa so z njimi uspešno odigrali že dve tekmi v skupini F - na gostovanju 29:29 in v domačem Golovcu 29:28. Žreb na sedežu evropske zveze EHF na Dunaju, 23.3.2004, je za prvo finalno tekmo določil dvorano Zlatorog. Celje in vsa Slovenija je bila v skoraj enomesečnem nestrpnem pričakovanju …

V nedeljo, 18.4.2004, so celjski rokometaši v nabito polni dvorani Zlatorog prepričljivo premagali nemškega nasprotnika z 34:28 (17:17), predvsem po odlični igri v drugem polčasu. V vratih je blestel Srb Dejan Perić (17 obramb), na igrišču pa predvsem Belorus Sergej Rutenka (13 golov) in Rus Edvard Kokšarov   (9 golov), vsi trije s slovenskim potnim listom ter dirigent domačih Uroš Zorman   (4 goli), eden od treh Ljubljančanov (še Natek in Brumen) v celjski ekipi.]]></description>
		
			</item>
		<item>
		<title>29. februarja 1932 se je v Lahoncih rodil Stanko Kosi, fotograf</title>
		<link>https://www.kamra.si/hu/novice/29-februarja-1932-se-je-v-lahoncih-rodil-stanko-kosi-fotograf/</link>
		<pubDate>Thu, 29 Feb 2024 00:00:04 +0000</pubDate>
		<guid isPermaLink="false">https://www.kamra.si/?post_type=novice&#038;p=340360</guid>
		<description><![CDATA[Iz domoznanske Kamre na današnji dan ...29. februarja 1932 se je v Lahoncih rodil Stanko Kosi, fotograf. Umrl je 2. julija 2000 na Ptuju.
Kot znani ptujski fotograf je bil Stanko Kosi pomemben kronist življenja na Ptuju po drugi svetovni vojni, saj je skozi fotografski objektiv ovekovečil na tisoče posnetkov različnih ljudi in dogodkov.Rodil se je kot tretji od desetih otrok materi Mariji Horvat (1904–1989) in njenemu drugemu možu Stanku Kosiju (1901–1938), ki je že zelo zgodaj umrl zaradi tuberkuloze. Otroška leta je preživel na domačiji v Lahoncih 1, osnovno šolo pa obiskoval v Runeču in jo zaključil leta 1946. Odločil se je za poklic fotografa in praktično znanje najprej dve leti pridobival pri stricu Antonu Kosiju, ki je imel svoj fotografski atelje v Lahoncih in delal tudi v ateljeju Polak v Ormožu. V šolskem letu 1947/48 je nato obiskoval strokovno nadaljevalno šolo v Idriji in bil ob tem učenec fotografske stroke pri mojstru Francu Langerholcu na Ptuju, kjer se je izučil za pomočnika. Na Ptuju se je ustalil ter si tukaj ustvaril dom in družino. Leta 1958 se je poročil s Felicito Tomanič, ki mu je v zakonu rodila hčer Andrejo (1958–2011) in sina Milka (1962–2005).Mojstrski izpit, ki je bil obvezen za pridobitev dela v obrti, je leta 1960 opravil pri mariborskem fotografu Jožefu Hochstätterju. Po dvajsetih letih službovanja v ateljeju Langerholc je leta 1968 v mestnem jedru Ptuja, na Trgu mladinskih delovnih brigad, (danes Mestni trg 2), odprl lasten atelje. V njem je po željah strank ustvarjal portrete, poročne in družinske fotografije, največ fotografij pa je posnel na terenu. Njegove fotografije so redno objavljali tudi v časopisih Večer in Ptujski tednik. Bil je eden prvih ptujskih fotografov, ki se je začel ukvarjati z barvno fotografijo. Svoje strokovno znanje je izpopolnjeval z obiski strokovnih seminarjev za fotografe doma in v tujini ter bil mentor številnim mladim fotografom. Upokojil se je leta 1993, ko je fotografski atelje tudi uradno prepustil sinu Milku.
Ob poklicnem delu je bil vsa leta aktiven tudi na drugih področjih družbenega življenja. Bil je ustanovni član in prvi predsednik (1978 in 1982) združenja obrtnikov na Ptuju, član izvršnega odbora Sekcije fotografov Gospodarske zbornice Slovenije in Mednarodnega združenja portretnih fotografov. Deloval je kot vodja delegacije za zbor združenega dela in član delegacije za zbor združenega dela republiške skupščine. Vzporedno se je udejstvoval tudi kot porotnik na sodišču in kot predsednik sindikata delavcev, zaposlenih v obrti.
Čeprav je z družino živel na Ptuju, se je vedno rad vračal v rodne Lahonce, kjer se je na majhni posesti od leta 1982 ljubiteljsko posvečal vinogradništvu in kletarstvu.
Vir: https://www.obrazislovenskihpokrajin.si/oseba/kosi-stanko/
Avtorica gesla: Mira Petrovič, Knjižnica Ivana Potrča Ptuj]]></description>
		
			</item>
		<item>
		<title>17. januarja 1830 se je na Bavarskem rodil Franc Josip Bilger, hmeljar</title>
		<link>https://www.kamra.si/hu/novice/17-januarja-1830-se-je-na-bavarskem-rodil-franc-josip-bilger-hmeljar/</link>
		<pubDate>Wed, 17 Jan 2024 05:19:30 +0000</pubDate>
		<guid isPermaLink="false">https://www.kamra.si/?post_type=novice&#038;p=379824</guid>
		<description><![CDATA[Iz domoznanske Kamre na današnji dan ...
17. januarja 1830 se je na Bavarskem rodil Franc Josip Bilger, hmeljar. Umrl  je 25. marca 1894 v Novem Celju.

Rojen je bil na Bavarskem, kjer se je izuril v poljedelstvu, še posebno v hmeljarstvu. V tej stroki je služboval na Württemberškem, ko je prejel ponudbo kneza Leopolda Salm-Reifferscheidta, ki je bil takrat lastnik dvorca Novo Celje, za službo. Tako je leta 1865 prišel v Novo Celje, kjer je postal oskrbnik dvorca.
Po navodilih duhovnika in hmeljarja Jurija Petra Hörnesa (1826–1889), ki je na prošnjo kneza Salm-Reifferscheidta prišel v Novo Celje, da bi preučil tamkajšnjo zemljo, če je primerna za sajenje hmelja, je Hörnes Josipa Bilgerja naučil, kako saditi in ravnati s hmeljem. Tako je Bilger leta 1872 zasadil nasad s poznim württemberškim hmeljem, ki se je dobro obnesel. Kmalu so k njemu hodili razni takratni žalski in savinjski veljaki, da jih je naučil spoprijemanja z novo kmetijsko stroko. Med prvimi je bil Janez Hausenbichler. Franc Josip Bilger je pokopan na žalskem pokopališču.

Vir: https://www.obrazislovenskihpokrajin.si/oseba/bilger-franc-josip/
Avtorica gesla: Karmen Kreže, Medobčinska splošna knjižnica Žalec]]></description>
		
			</item>
		<item>
		<title>7. januarja 1924 je v Gradcu umrl Johannes Frischauf,  matematik, geodet in alpinist</title>
		<link>https://www.kamra.si/hu/novice/7-januarja-1924-je-v-gradcu-umrl-johannes-frischauf-matematik-geodet-in-alpinist/</link>
		<pubDate>Sun, 07 Jan 2024 10:56:02 +0000</pubDate>
		<guid isPermaLink="false">https://www.kamra.si/?post_type=novice&#038;p=379711</guid>
		<description><![CDATA[Iz domoznanske Kamre na današnji dan …
7. januarja 1924 je v Gradcu umrl Johannes Frischauf,  matematik, geodet in alpinist. Rodil se je 17. septembra 1837 na Dunaju.

Po končani srednji šoli na Dunaju je na univerzi poslušal matematiko, fiziko in astronomijo ter 1861 doktoriral. Leta 1863 je postal privatni docent na dunajski univerzi, 1866 pa profesor na univerzi v Gradcu. Študijski predmet je razširil s tem, da je vanj sprejel tudi teorijo števil, projektivno in absolutno matematiko. V letih 1864−1919 je objavil več knjig in razprav, ki so obravnavale probleme astronomije, čiste matematike, geometrije in kartografije.

Frischaufovo poglavitno delo je bilo posvečeno kartografiji. Od leta 1868 je sistematično obiskoval in opisoval gorovja na Hrvaškem in Črni gori ter slovenske Alpe, zlasti Kamniško-Savinjske Alpe. Sodeloval je s slovenskimi planinci in zavračal germanizatorska prizadevanja nemške planinske organizacije.

Že 1874 je osnoval društvo, ki naj bi v Savinjskih planinah postavilo potrebne koče in skrbelo za izgradnjo cest med Ljubnim, Lučami, Solčavo in Logarjevo dolino. 1876 je, deloma z osebnimi žrtvami, postavil 3 koče: na Korošici, Okrešlju (od 1908 Frischaufov dom) in nad Suhim dolom Frischaufovo (danes razpadla) blizu sedanje Zoisove koče. Poiskal in markiral je mnogo planinskih poti, prvi določil mnogo višin.  O slovenskih gorah je pisal tako v slovenskem, kot tujem (zlasti nemškem) časopisju.

Leta 1874 je bil pobudnik ustanovitve »Hrvatskog planinarskog društva«. Leta 1893 ga je Slovensko planinsko društvo, ustanovljeno 1892, imenovalo za častnega člana; sledile so mu mnoge občine po Savinjski dolini in planinah, ki so se vsled njegovega dela gospodarsko okrepile. Po njem se imenuje dom na Okrešlju.

Uporabljeni viri:
https://sl.wikipedia.org/wiki/Johannes_Frischauf
https://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi193134/
https://www.leksikon.si/Oseba/OsebaId/839
https://dom-na-okreslju.si/

&nbsp;

 ]]></description>
		
			</item>
		<item>
		<title>21. decembra 2003 otvoritev celjske dvorane Zlatorog</title>
		<link>https://www.kamra.si/hu/novice/21-decembra-2003-otvoritev-dvorane-zlatorog/</link>
		<pubDate>Thu, 21 Dec 2023 14:51:17 +0000</pubDate>
		<guid isPermaLink="false">https://www.kamra.si/?post_type=novice&#038;p=378772</guid>
		<description><![CDATA[Iz domoznanske Kamre na današnji dan …
21. decembra 2003 otvoritev dvorane Zlatorog

Dvorana Zlatorog v Celju je bila zgrajena v osmih mesecih (april 2002 - december 2003) po načrtih celjskega arhitekta Valterja Ernsta. Otvoritev dvorane je bila pred dvajsetimi leti, v nedeljo 21. decembra 2003, s povratno rokometno tekmo 1/8-finala Lige prvakov 2003/04 - Celje PL : Ademar León (ESP) 34:21 (17:7); cca 5.500 gledalcev.]]></description>
		
			</item>
		<item>
		<title>4. septembra 1910 je Josip Ipavec zaključil opero Princesa Vrtoglavka </title>
		<link>https://www.kamra.si/hu/novice/josip-ipavec-je-4-9-1910-zakljucil-opero-princesa-vrtoglavka/</link>
		<pubDate>Mon, 04 Sep 2023 17:22:19 +0000</pubDate>
		<guid isPermaLink="false">https://www.kamra.si/?post_type=novice&#038;p=371988</guid>
		<description><![CDATA[Iz domoznanske Kamre na današnji dan …
4. septembra 1910 je Josip Ipavec zaključil opero Princesa Vrtoglavka 

Josip Ipavec (1873-1921) iz rodbine šentjurskih zdravnikov in skladateljev Ipavcev je 4. septembra 1910 ob 9. uri zvečer zaključil komponiranje obsežne operne igre Princesa Vrtoglavka.   Svoje največje delo, tj. opereto Princesa Vrtoglavka,  je zasnoval po zamisli in libretu pisateljice Mare pl. Berksove. Ta daljna sorodnica Matije Čopa je uspešno uprizorila nekaj svojih dramskih del. Libreto je sprva – Josip Ipavec je bil izbran za njegovo uglasbitev leta 1905 – nosil naslov Prevzgojenci.]]></description>
		
			</item>
		<item>
		<title>7. avgust 1897 – otvoritev celjskega Narodnega doma</title>
		<link>https://www.kamra.si/hu/novice/7-avgust-1897-otvoritev-celjskega-narodnega-doma/</link>
		<pubDate>Mon, 07 Aug 2023 05:06:24 +0000</pubDate>
		<guid isPermaLink="false">https://www.kamra.si/?post_type=novice&#038;p=371628</guid>
		<description><![CDATA[Iz domoznanske Kamre na današnji dan …
7. avgust 1897 – otvoritev celjskega Narodnega doma

V začetku leta 1897je bila gradnja Narodnega doma že pri kraju. Posojilnica bi lahko stavbo otvorila že pozimi, vendar je na prošnjo Celjskega Sokola preložila otvoritev na poznejši čas. V aprilu so se odločili za skupno prireditev otvoritve Narodnega doma in blagoslovitve zastave Celjskega Sokola. Sestavili so skupni odbor za pripravo slavnosti. Posojilnica je prevzela stroške godbe in banketa. Na mestni urad in okrajno glavarstvo so naslovili prošnje, vendar so ti prireditvam nasprotovali. Najbolj sporen je bil sprevod z razvitimi prapori do Narodnega doma in od njega do veseličnega prostora pri Spodnjem Lanovžu. Sprevod po mestu in sprejemanje s kočijami na železniški postaji so sicer Nemci preprečili, vendar je bilo kljub vsemu zelo veliko gostov, ki so prihajali v Narodni dom po drugih poteh. Za slavnost sta bila določena sobota, 7. in nedelja, 8. avgusta. Program slavnosti sej e počasi izoblikoval na sejah slavnostnega odbora. Prvi večerje bila v veliki dvorani Narodnega doma slavnostna akademija, na kateri je režiser ljubljanskega gledališča Innemann prebral prolog Antona Funtka. Prolog, kije bil objavljen tudi v Domovini, so prebrali v okrnjeni obliki. Namestništvo je namreč črtalo besedilo na dveh mestih, "oj Celje, belo Celje, stolica slovenske Štajerske" in "na svoji zemlji mi smo gospodarji, a tujec bodi gost, nikdar gospod!". Ljubljansko Dramatično društvo je zaigralo veseloigro Vrchlickega V Diogenovem sodu v prevodu Frana Gestrina. Preostali del večera je bil posvečen glasbi. Igrala je Zagrebška Vatrogasna godba in zapeli so trije pevski zbori. Iz Ljubljane sta prišla kvartet Ilirija in zbor Slavec, iz Šentjurja pa mešani pevski zbor. Spored je bil pester. Drugega dne so se zbrala vsa društva v Narodnem domu, od koder so odkorakala na  slavnostni prostor, kjer je opat Ogradi blagoslovil zastavo Celjskega Sokola. Po obredih zabijanja žebljev v zastavo in po pozdravih kumici zastave in stikih zastav so se društva vrnila v Narodni dom k odkritju spominske plošče in slovesni otvoritvi stavbe.

Vir: Tatjana Kač,  Igralo se je, pelo in plesalo - skratka zabavo Celjski zbornik, 1897, str. 56-57
Še več o otvoritvi celjskega Narodnega doma v prispevkih tematskega letnika Celjskega zbornika 1997.
http://www.dlib.si/stream/URN:NBN:SI:DOC-A8JWZAJX/9bf1764b-5c95-4415-a9cd-9c144e6bd773/PDF

 ]]></description>
		
			</item>
		<item>
		<title>19. julij 1843  &#8211;  Matija Vertovec, vinogradnik, pisec in duhovnik iz Št. Vida na Vipavskem, objavi pobudo, da France Prešeren napiše Zdravljico</title>
		<link>https://www.kamra.si/hu/novice/19-julij-1843-matija-vertovec-vinogradnik-pisec-in-duhovnik-iz-st-vida-na-vipavskem-objavil-pobudo-francetu-presernu-da-napise-zdravljico/</link>
		<pubDate>Wed, 19 Jul 2023 07:53:57 +0000</pubDate>
		<guid isPermaLink="false">https://www.kamra.si/?post_type=novice&#038;p=371070</guid>
		<description><![CDATA[Iz domoznanske Kamre na današnji dan …
19. julij 1843 - Matija Vertovec, vinogradnik, pisec in duhovnik iz Št. Vida na Vipavskem, objavi pobudo, da France Prešeren napiše Zdravljico


V časopisu Kmetijske in rokodelske novice je 19. julija 1843 Matija Vertovec, vinogradnik, pisec in duhovnik iz Št. Vida na Vipavskem, objavil članek z naslovom Vinske terte hvala, ki ga je zaključil z besedami: »Tvojo čast, vinska terta! Še dalej povikšovati, bom perviga pevca med nami, pevca ljubesni naprosil, de, ker ni meni mogoče, tvojo hvalo, k večnimu spominu, v lepo, vesane verstice zloži.«

Vertovčeva prošnja je Prešerna prav gotovo spodbudila k pisanju napitnice. Dodaten vzgib lahko najdemo tudi v objavi patriotične hvalnice Slovenija Jovana Vesela Koseskega v Novicah septembra 1844, v kateri je avtor poveličeval vdanost Slovencev cesarju.

Jeseni leta 1844, ob novi letini, okrog praznika sv. Martina, je Prešeren napisal prvo verzijo pesmi, ki je ob nastanku imela naslov Zdravica ob novini leta 1844. Ohranjen je Prešernov rokopis pesmi, napisan še v bohoričici. Pesem je imela sprva devet kitic in šesta se je glasila: Ljubezni sladke spone Naj vežejo vas na naš rod V njih sklepajte zakone De nikdar več naprej od tod Hčer sinov Zarod nov Ne bo pajdaš sovražnikov.
Več https://www.gorenjski-muzej.si/wp-content/uploads/2014/11/knjizica-kor3.pdf
Izdal: Gorenjski muzej]]></description>
		
			</item>
		<item>
		<title>11. februarja 1993 je v Ljubljani umrl Slavko Tihec, slovenski kipar</title>
		<link>https://www.kamra.si/hu/novice/11-februarja-1993-je-v-ljubljani-umrl-slavko-tihec-slovenski-kipar/</link>
		<pubDate>Sat, 11 Feb 2023 00:00:04 +0000</pubDate>
		<guid isPermaLink="false">https://www.kamra.si/?post_type=novice&#038;p=340510</guid>
		<description><![CDATA[Iz domoznanske Kamre na današnji dan ...11. februarja 1993 je v Ljubljani umrl Slavko Tihec, slovenski kipar. Rodil se je 10. julija 1928 v Mariboru.
Eden najpomembnejših slovenskih povojnih kiparjev se je s kiparstvom prvič srečal v mladinskem kiparskem krožku na Prvi gimnaziji v Mariboru, ki ga je vodil mariborski kipar Gabrijel Kolbič. Po maturi leta 1948 in odsluženem vojaškem roku v šoli za rezervne oficirje v Kranju in Črnomlju se je leta 1950 vpisal na kiparski oddelek ljubljanske Akademije za likovno umetnost in pet let kasneje diplomiral pri profesorju Borisu Kalinu. Leta 1958 se je odpravil v Pariz, kjer mu je štipendija sklada Moše Pijade omogočila večtedensko izpopolnjevanje v grafičnem ateljeju Johnnyja Friedlaenderja. Po študiju v prestolnici se je vrnil v Maribor, kjer je kot svobodni umetnik ustvarjal vse do leta 1969, ko je pričel s poučevanjem na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani.Že na začetku svoje ustvarjalne poti se je odmaknil od takratne ustaljene podobe povojnega kiparstva. Med prvimi v slovenskem prostoru je opustil človeško figuro in se usmeril v abstrakcijo in modernizem. Njegov ustvarjalni proces je bil vseskozi prežet z inovativnim iskanjem novih oblik in materialov, v katerega je velikokrat vključil strokovno znanje s področja kemije ali fizike.V 60. letih so njegov opus najbolj zaznamovale skulpture semaforjev oziroma povezanih žarkastih celičnih jeder, izdelanih iz železa in betona. Tihčevi znameniti semaforji so svojo monumentalno realizacijo doživeli leta 1964 v okviru Forma vive v Ravnah na Koroškem. Konec 60. in v začetku 70. let se je Tihec posvetil gibljivi umetnosti in ustvaril akvamobile, objekte iz poliestra gibljive s pomočjo vodnega ali električnega toka. S temi inženirsko zahtevnimi primerki kinetičnega kiparstva je svet umetnosti povezal z znanostjo in tako ustvaril svojevrsten prispevek k slovenskemu kiparstvu. Sredi 70. let pa v Tihčevem kiparskem jeziku prevladujejo osnovne geometrijske oblike, med katerimi še posebej izstopata krogla in kvader.Je avtor številnih javnih plastik in mnogih del namenjenih likovni opremi notranjih javnih prostorov, ki pa so skoraj v celoti izgubljena. Medtem ko je leta 1959 uresničil svojo prvo veliko spomeniško plastiko, Spomenik Pohorskemu bataljonu, ki ga je skupaj z arhitektom Brankom Kocmutom postavil na Osankarici, ga v rojstnem mestu najbolje poznajo po Spomeniku NOB. Kodžak, kot so spomenik poimenovali Mariborčani, zavzema osrednje mesto v kiparjevem opusu in je ob postavitvi leta 1975 veljal za največji bronasti spomenik v nekdanji državi. Med njegove stvaritve, ki krasijo mesto ob Dravi pa med drugim sodijo še Krogla v Mestnem parku, Spomenik železničarjem pred železniško postajo in bronasta stenska kompozicija na pokopališču Dobrava. V Tihčevi kiparski zapuščini pa nedvomno izstopa tudi Spomenik Ivanu Cankarju v Ljubljani, ki so ga javnosti predstavili leta 1982.Samostojno ali v skupini je sodeloval na številnih razstavah doma in v tujini; med drugim je kar dvakrat, v letih 1966 in 1980, zastopal jugoslovansko kiparstvo na Beneškem bienalu.Na višku ustvarjalnih moči je Tihčevo ustvarjanje prekinila bolezen. Z razstavo leta 1990 je prekinil nekajletni molk in se od ljubiteljev umetnosti poslovil s skulpturami intimnega značaja.Deset let po njegovi smrti so v Umetnostni galeriji Maribor pripravili veliko retrospektivno razstavo njegove kiparske zapuščine. Na njegov opus so ponovno opozorili leta 2016, ko so na ogled postavili razstavo z naslovom Slavko Tihec. Nastajanje oblike. Skozi dokumentarno gradivo iz Tihčeve zapuščine, ki so jo prejeli v hrambo, so tako predstavili edinstven vpogled v kiparjev ustvarjalni proces.
 Priporočamo tudi: https://www.kamra.si/digitalne-zbirke/item/slavko-tihec-11.html]]></description>
		
			</item>
		<item>
		<title>20. decembra 1966 je v Ljubljani umrl pravnik in literat Jernej Stante</title>
		<link>https://www.kamra.si/hu/novice/20-decembra-1966-je-umrl-pravnik-in-literat-jernej-stante/</link>
		<pubDate>Tue, 20 Dec 2022 09:55:48 +0000</pubDate>
		<guid isPermaLink="false">https://www.kamra.si/?post_type=novice&#038;p=364207</guid>
		<description><![CDATA[Iz domoznanske Kamre na današnji dan …
20. decembra 1966 je v Ljubljani  umrl pravnik in literat Jernej Stante. Rodil se je 19. avgusta 1900  v Šentjurju

Jernej Stante se je rodil v Šentjurju očetu Mihaelu Stantetu in materi Antoniji Galuf. Osnovno šolo je štiri leta obiskoval v Lindenhorstu pri Dortmundu, nato se je šolal v Šentjurju. Že v zgodnjem otroštvu je namreč moral v svet izseljenstva, vendar ga je pot staršev spret privedla nazaj v domači kraj.]]></description>
		
			</item>
		<item>
		<title>31. oktobra 1941 se je v Pošćenju pri Šavniku (Črna Gora) rodil Ratimir Pušelja, akademski slikar in likovni pedagog</title>
		<link>https://www.kamra.si/hu/novice/31-oktobra-1941-se-je-v-poscenju-pri-savniku-crna-gora-rodil-ratimir-puselja-akademski-slikar-in-likovni-pedagog/</link>
		<pubDate>Mon, 31 Oct 2022 00:00:05 +0000</pubDate>
		<guid isPermaLink="false">https://www.kamra.si/?post_type=novice&#038;p=340692</guid>
		<description><![CDATA[Iz domoznanske Kamre na današnji dan ...31. oktobra 1941 se je v Pošćenju pri Šavniku (Črna Gora) rodil Ratimir Pušelja, akademski slikar in likovni pedagog.Umrl je 7. decembra 2015 v Celju. 
V rojstnem kraju je zaključil osnovno šolo, se vpisal na šolo za oblikovanje v Hercegnovem in jo končal v Sarajevu. Študiral je na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani in diplomiral leta 1968 na slikarskem oddelku pri prof. Mariju Preglju. V letih 1970–1972 je obiskoval slikarsko specialko pri prof. Zoranu Didku. Leta 1977 je pristopil k slikarski grupi »Junij«. Od leta 1972 je delal kot likovni pedagog v Celju, od tega dalj časa na Gimnaziji Celje – Center. V mestu ob Savinji je tudi živel in občasno razstavljal.
Pušelja je spadal med kritične premišljevalce sveta; njegova dela so že več kot štiri desetletja zrcalo potrošniške družbe in njenih številnih odprtih vprašanj. Družbe, ki kot navzven sijoča, v notranjosti pa izpraznjena krogla drvi v neskončni kozmos. Na njegovih upodobitvah se srečujejo človeški liki, obkroženi z vesoljskimi dimenzijami, ki iščejo preprosto toplino bivanja. Toda poti nazaj ni; zunanji blišč civilizacije zahteva od nas vsak dan svojo ceno.
Svoja dela je združeval v cikluse: Obglavljeni horizonti, Dokumenti, Metamorfoze in Čakajoč na Godoja. Na skupinskih razstavah je bil doma in na tujem prisoten od leta 1968 naprej, za svoje delo pa je prejel Priznanje na razstavi jugoslovanskega portreta (Tuzla, 1971), Nagrado na 8. salonu v Banja Luki ter Prešernovo nagrado občine Celje leta 1982.
Priporočamo tudi: https://www.gcc.si/in-memoriam/
Vir:https://www.obrazislovenskihpokrajin.si/oseba/puselja-ratimir/Avtorica gesla: mag. Alenka Domjan, objavila: Osrednja knjižnica Celje
 ]]></description>
		
			</item>
	</channel>
</rss>
