Iz domoznanske Kamre na današnji dan …
29. maja 1850 se je v Begunjah na Gorenjskem rodil Anton Bonaventura Jeglič, slovenski škof in publicist. Umrl je 2. julija 1937 v Stični.
Rodil se je v kmečki družini. Ob krstu je dobil ime Anton, drugo ime Bonaventura pa je dobil leta 1880, ko se je vključil v Tretji red sv. Frančiška Asiškega. Prve razrede ljudske šole je opravil v domačem kraju. Leta 1859 je odšel v Ljubljano in kot gojenec Alojzijevišča z odliko končal gimnazijo leta 1869. Študij je nadaljeval na teologiji in po mašniškem posvečenju leta 1873 odšel na Dunaj, kjer je doktoriral 15. dec. 1876. Po enoletnem delovanju kot teolog v ženski kaznilnici v Begunjah je odšel na osemmesečno študijsko potovanje po ital. in nem. univerzah (teologijah). Ko je prišel domov, je bil od maja 1878 podravnatelj bogoslovnega seminišča ter profesor cerkvene zgodovine, dogmatike in prava.
Leta 1882 je bil imenovan za kanonika vrhbosanskega kapitlja v Sarajevu. Tam je ostal šestnajst let. Postavljal je temelje katoliške cerkve ter se zavzemal za spravo med pravoslavno in katoliško cerkvijo. Bil stolni župnik, upravitelj župnije in škofov generalni vikar. 12. septembra 1897 je postal pomožni škof v Sarajevu, 28. maja 1898 pa je bil na predlog cesarja Franca Jožefa imenovan za ljubljanskega škofa. Ljubljansko škofijo je vodil polnih dvaintrideset let. Katoliško gibanje je z njim dobilo odločnega bojevnika. Maja 1930 se je upokojil in odšel v Gornji grad. Ob tej priložnosti je dobil častni naslov nadškofa garelskega. Leta 1933 je obhajal svojo biserno mašo. Umrl je v Stični, kamor se je preselil leta 1932.
S publicistiko se je ukvarjal že v študentskih letih. Imel je smisel za slovenski jezik, kar se je pokazalo v obsežnem znanstvenem in vzgojnem delu. Prevladovala je apologetika krščanstva in krščanske vere. Bil je močno zavezan svojemu narodu in vrhunski slovenski politik. Med leti 1898–1930 je bil povezan z vsemi odločilnimi dejanji in uspehi narodne politike. Zavedal se je, da je za katoliško narodno gibanje zelo pomembno kmečko zadružništvo. V vnemi za katoliško prosveto in vzgojo je bil pobudnik ustanovitve orlovske organizacije. Na njegovo pobudo so leta 1901 na cerkvenem zemljišču v Šentvidu pri Ljubljani začeli graditi prvo popolno slovensko gimnazijo na Slovenskem pred 1. sv. vojno. Prvi gimnazijski razred je pričel s poukov v šolskem letu 1905/1906.
Njegovi javni nastopi so bili v tistem času zelo vplivni (pastirska pisma, odkup in sežig Cankarjeve Erotike 1899). Bil je odločilna avtoriteta Katoliške narodne stranke in kasneje Slovenske ljudske stranke. Kljub temu, da je spoštoval družbeni red, se je leta 1906 zavzel tudi za splošno in enako volilno pravico.
Septembra 1917 je podprl politiko majniške deklaracije in s tem začel deklaracijsko gibanje, ki je oktobra 1918 pripeljalo do samostojne države Slovencev, Hrvatov in Srbov. Čeprav je bil do združitve s Srbijo zadržan, je novi državi izrekel lojalnost in si prizadeval za pravice rimsko katoliške cerkve v državi.
Branil je krščansko socialni program Slovenske ljudske stranke, zavračal politiko liberalizma in obsojal komunizem. Se je pa v spomenicah sv. sedežu zavzemal za narodne pravice primorskih Slovencev. Leta 1929 je iz protesta zoper fašistično raznarodovalno politiko vrnil vsa italijanska državna priznanja.
Bil je izredno močna osebnost in zelo nadarjen za jezike. S svojo bistrostjo mu je uspelo združiti ljudi v obdobju, ko je slovenski narod gradil svoj narodnostni, gospodarsko-socialni in politični profil.
Vir: https://www.obrazislovenskihpokrajin.si/oseba/jeglic-anton-bonaventura/
Prispevala: Mestna knjižnica Kranj
