V delih Slavka Gruma so prisotna tri okolja: Dunaj, ljubljanske porodnišnice, bolnišnice in cukrarna ter »Goga« – krajevno neopredeljen privid slovenskega malomeščanskega podeželja, kjer ljudje/izobraženci životarijo. Stvarnost je zavestno preoblikoval ter slikal sanje, miselnost sloja, kateremu je sam pripadal (malomeščanstvo).
Snovi pri Grumu ni veliko, a to snov je sestavljal v nove in nove vsebine. V pičlem številu del je dejansko ponavljal isto snov: od črtic, novel, dram do velike drame Dogodek v mestu Gogi, kjer je snov prejšnjih del združil v novo celoto. Zanimale so ga predvsem človekova notranjost, osamljenost, razdvojenost, duševne motnje, sanje, skratka, mučna stanja človekove duševnosti. Vidne so tudi sledi Freudove psihoanalize, s katero se je seznanil na Dunaju.
Drama Dogodek v mestu Gogi predstavlja umetniški vrh njegove ustvarjalnosti. Zatem je literarno počasi utihnil. Dogodek v mestu Gogi je moderna groteska, za katero so značilni elementi estetike grdega: pohabljenci, psihični bolniki, podgane …, in ki Gruma uvršča med najvidnejše predstavnike tako slovenske kot evropske dramatike.
Znamenito moderno dramo je napisal v treh tednih, popravljal pa jo je nato še pol leta. Poslal jo je na natečaj v Beograd in zanjo prejel 2. nagrado za dramatiko. Dramo je leta 1930 objavil v Ljubljanskem zvonu. Knjižne izdaje mu Slovenska matica ni omogočila, zato je istega leta delo izšlo v samozaložbi v nakladi 600 izvodov.
13. maja 1931 je bila drama krstno uprizorjena na odru mariborskega gledališča, septembra 1931 pa še na odru ljubljanske Drame. Počasi je šele z dobljeno nagrado postal prepoznaven umetnik. Ni se družil s kulturno-literarno srenjo svojega časa in je bil do leta 1929, ko je prejel nagrado jugoslovanskega ministrstva za prosveto, neznan.
Z moderno dramo se je prvič srečal na Dunaju, kjer je videl uprizoritev ruskega gledališkega režiserja Aleksandra Tairova: staro dramo z moderno sceno. Gledališče ga je zanimalo že od malih nog.
Napoved te velike drame je bila že njegova črtica »Zločin v predmestju« (1927), ves čas pa je imel v mislih tudi pripoved prijateljice o šepajočem koraku na hodniku hiše, ki se ustavi pred vrati; vzgib za dramsko zgradbo je dobil tudi ob pogledu na smešno risbo stanovanjske hiše v prerezu, kjer se vidijo prizori v sobah.
Tako je nastala drama Dogodek v mestu Gogi; Goga je groteskno simbolična podoba vase zaprtega, v zaprašeni negibnosti dušečega se majhnega mesta. Ljudje v tem mestu, ujeti v svoja prebivališča in zaznamovani s preteklostjo, napeto čakajo na velik, usoden dogodek, ki naj bi prinesel katarzo, jih osvobodil in sprostil. Bistvo je, da do tega ne pride, Goga ostane neodrešno zakleta v tesnobo in moro. A morda se razreši usoda glavne junakinje Hane, ki se morda le osvobodi mladostne spolne travme. Drama je zgrajena mozaično, na odru jo gledamo kot hišo v prerezu. Grumova simultana dramska tehnika z več prizorišči je bila pomembna inovacija v slovenskem gledališču. Posamezni deli tega hišnega mozaika nam odkrivajo različno popačene, patološke osebnosti, usodno zaznamovane z življenjsko nemočjo in čustveno odrevenelostjo. Te hiše in njeni prebivalci simbolizirajo tesne, provincialne, zadušne, nesvobodne razmere na Slovenskem v času med obema vojnama.
Njegov prijatelj slikar Ivan Vavpotič je napravil tudi scenski osnutek za uprizoritev drame kot tudi osnutke kostumov odrskih likov, ki jih hrani Knjižica Mirana Jarca v Novem mestu.
»Gori! Gori! Ves Breg je že v ognju!«
»Gori! Dogodek!«
»Nekaj desk in kup slame, to je bilo vse … Pri nas se nikdar nič ne zgodi!«
(odlomek iz drame Dogodek v mestu Gogi)
