Vojaki so na fronti živeli v težkih razmerah, svoje življenje so si lahko izboljšali le s svojo iznajdljivostjo. Dnevno so morali prehoditi več kot 25 km z vso svojo bojno opremo, ki je tehtala tudi do 40 kg. Hodili so v vseh vremenskih pogojih, med postanki pa so imeli zelo malo časa za počivanje. Dolge pohode so vadili že na orožnih vajah tako dolgo, da so bili popolnoma izčrpani. Jedli so bolj malo, kasneje se niti niso več spomnili na hrano, saj so vedeli, da je ne bodo dobili. Poleg pomanjkanja hrane so jih napadale uši. Ker je primanjkovalo tudi vode, so na fronti izbruhnile razne bolezni, tifus in kolera.
Na bojiščih so vojaki naleteli na strojnice, ki so jih dobesedno kosile. Štabi so načrtovali ofenzivne premike, ki so se končali v blatu strelskih jarkov. Med bojišči je skupen sistem kroženja vojakov med zaledjem in prvo bojno črto, kjer so bili vojaki dva do tri tedne, potem pa so ranjeni odšli preko sistema bolnišnic v ožje zaledje, kjer so jim očistili uši, spočili so se ali pa celo odšli na dopust k družinam.
Najhujši boji so bili na območju Doberdoba, kjer so napadalci vdirali proti branilcem kraškega roba. Zaradi trdega boja so napadalci kot tudi branilci dobili težke poškodbe in izgube. Slovenski vojaki so bili v velikem številu poslani na soško fronto, saj so borili za Slovensko ozemlje. Večina slovenskih vojakov, ki so bili sestavni del 87. celjskega, 47. mariborskega, 17. ljubljanskega in 27. domobranskega pehotnega polka, je bila dodeljena na najbolj zahtevna območja.
