Vladimir Levstik je bil slovenski pesnik, pisatelj in eden najpomembnejših slovenskih prevajalcev 20. stoletja. Otroštvo je preživel v Šmihelu nad Mozirjem v Andražu nad Polzelo in Celju. Literarno se je uveljavil že v gimnazijskih letih, sprva kot pesnik, pozneje predvsem kot pripovednik in esejist. Njegovo delo se je razvijalo od estetskega individualizma do razmisleka o narodu, domovini in družbi. Med njegovimi najpomembnejšimi deli so Gadje gnezdo, Zapiski Tine Gramontove, Hilarij Pernat in Dejanje. Bil je izjemno plodovit prevajalec svetovne književnosti, zlasti ruskih klasikov, za kar je leta 1949 prejel Prešernovo nagrado.
KORENINE
Življenjska pot pesnika, pisatelja in prevajalca Cirila (pozneje Vladimir) Levstika se je začela 18. januarja 1886 v Šmihelu nad Mozirjem. Prvorojenec Neže Levstik, r. Friškovec (1851–1928), in Mihaela (Miloša) Levstika (1861–1938) je dopolnil dobro leto, ko se je družina preselila v Andraž nad Polzelo, kamor so očeta namestili kot učitelja in vodjo na novo ustanovljene enorazredne šole.
Oče, daljni sorodnik Frana Levstika, se je ob učiteljski službi ukvarjal še s sadjarstvom. V krajih po južni Štajerski je vodil mnoga strokovna izobraževanja in prispeval k razvoju do tedaj zanemarjene kmetijske panoge, prebivalstvu pa odprl pomemben vir dohodkov. S članki je sodeloval v strokovnem glasilu Slovenski sadjar (od leta 1923 Sadjar in vrtnar) in napisal brošuro Sadjarimo prav (1931). Poskusil se je tudi v literarnem ustvarjanju; krajše črtice je objavljal v Koledarju Mohorjeve družbe (1903–1906) in Zvončku (1904–1910). Vladimir je preživel otroštvo v družbi sester Marije (24. 4. 1887 – 16. 1. 1946), Jele (14. 8. 1888 – 9. 5. 1972) in Vere (3. 12. 1890 – 23. 8. 1967).
Leta 1902 se je družina preselila v Celje, kjer so pod Miklavškim hribom kupili manjše posestvo, oče pa je prevzel službo učitelja na okoliški deški šoli. Tu se je družina ustalila; le otroci – Vladimir in sestri Vera in Jela, ki sta postali učiteljici – so odšli v svet. Jela je najprej službovala na Dobrni, nato pa v Mariboru. Vera pa je živela po krajih v Savinski dolini in med drugim vodila Žensko nižjo gimnazijo v Celju ter bila med ustanovitelji Javne mestne knjižnice.
| Iz spominov “Če je res, da imam nekaj čuta za udarnost in prepričevalnost jezikovnega izraza, je to vsekako moja dediščina po materi. Nikoli ni bila v zadregi za živo, krepko besedo in klene primere je kar izpod pazduhe jemala.” (Artem /Ravljen Davorin/ Vladimir Levstik. Pogled v njegovo delavnico, Prijatelj, 1940) |
ŠOLANJE
Septembra 1896 je Vladimir odšel kot prvi učenec andraške šole v takratno nemško-slovensko gimnazijo v Celju. Tu je ostal do leta 1899, ko se je na očetovo željo preselil v Maribor, kjer naj bi se pripravljal za bodoči duhovniški poklic.
V mariborskem obdobju šolanja (1899–1901) je spoznal, da ne bo mogel izpolniti očetove želje, zato se je leta 1901 vrnil v Celje, kamor se je takrat preselila tudi družina Levstikovih. Na celjski gimnaziji je bil do leta 1903, ko se je zaradi nesoglasij z očetom odločil nadaljevati šolanje v Ljubljani. Zaradi gmotnih težav in sporov z nekaterimi profesorji pa je že v šolskem letu 1903/1904 redno šolanje zaključil.
Oče je Vladimirju ob odhodu iz Celja odtegnil kakršnokoli finančno pomoč, zato se je moral odslej preživljati sam. Vsakdanji kruh si je služil z objavljanjem lastnih izvirnih del in s prevajanjem.
| Iz spominov “Leta – mislim 1904, konec pomladi je bilo, ptičice so prepevale – sem obsedel na ljubljanskem tlaku brez vinarja sorodniške podpore, brez kakršnega koli denarnega vira, brez žive duše, ki bi se bil mogel nanjo obrniti. Gospodinja me je naganjala iz neplačanega stanovanja; že pet dni sem živel izključno ob milosti božji, ki mi ni bila naklonjena, ne glede na to, da baje tudi sicer ni radodarna s kalorijami. Ker od lakote nisem mogel spati, sem se skital po tivolskem parku, čul do belega dne na neki klopci pod gradom in se v zgodnjem jutru, od izčrpanosti omahujoč, opotekel v “narodno mokrilnico” na Marijinem trgu. Tu pa mi oko kakor prikovano obstane na novi žemlji, valjajči se po bakhantski mokroti. V odločilnih trenutkih človek naglo ukrepa. Ena! – se ozrem na desno in na levo – dve! – popadem žemljo – tri! – izderem žepni pipec – štiri! – obrežem spodnji del žemljice, ki se mi je videl moker, in – pet! – žemlja je zginila v mojo notrino!… Ne zamerite, prijateljica, storija je resda nemarna, vendar, kaj si morem, resnična je. Mimo tega je obrodila posledice, ki so utegnile biti kdaj važne, morda celo koristne za slovensko kulturo. Komaj sem namreč pogoltnil zadnji grižljaj in v mislih zahvalil neznanega dobrotnika, sem si že priznal, da se na tak način prehranjevanja v prihodnje ni zanašati; ali bi me prehitela lakotna smrt, ali pa bi zmagal v meni vsakemu stradalcu lastni dar za žeparsko umetnost. In tako sem bil ob koncu tedna z nekim goriškim založnikom v besedi za prevod romana “Foma Gordjejev” M. Gorkega. Delo mi je vrglo 200 kron; moja, kasneje nad mero hvaljena prevajalska kariera je bila pričeta!”* (V. Strmecky, Vladimir Levstik o sebi in svojem delu, Celjski tednik, 1956) |
PRVE OBJAVE
V času šolanja se je ukvarjal s prvimi pesniškimi poskusi. Bil je v tretji gimnaziji (1900), ko se je na platnicah Doma in sveta pojavila njegova prva pesem.
V Ljubljanskem zvonu je tri leta kasneje (1903) izšla pesem Izgubljeni raj, podpisana z njegovim pravim imenom. Urednik Ljubljanskega zvona, dr. Fran Zbašnik, je namreč pozabil na Vladimirovo prošnjo, naj objavi pesem pod psevdonimom, saj je bilo po takratnih dijaških disciplinskih predpisih objavljanje pod pravim imenom prepovedano.
IZGUBLJENI RAJ
Če v jasne gledam ti oči,
zrem v njih svoj izgubljen raj
in vsa očarana želi
mi bolna duša tja nazaj.
A v mojem srcu ni več nad,
pogreznjeno v temo, veli,
da laž je v solnčnih teh očeh,
da raja ni… da raja ni!
(Ljubljanski zvon, 1903)
OKUS SVOBODE V DRUŽBI LJUBLJANSKIH BOEMOV
Ob prihodu v Ljubljano si je Levstik hitro in brez težav našel primerno družbo (H. Smrekar, F. Tratnik, C. Golar, M. Gaspari, I. Cankar, M. Čop in drugi). Na stalni razstavi v spominski sobi je predstavljena fotografija, ki jo je Levstikov prijatelj Stane Vrhovec naslovil Brumna bratovščina “Lavretanskih litanij”. Na njej je ovekovečena družba prijateljev okrog leta 1910. Poleg te dragocene fotografije, ki je ohranjena v zapuščini, obstaja mnogo pričevanj o Levstikovem življenju v Ljubljani po letu 1904.
PESNIŠTVO
Pesmi je objavljal do leta 1910, predvsem v Ljubljanskem zvonu in Slovanu. Slovenska literarna zgodovina je v njegovi poeziji videla vrhunec domačega parnasovstva (F. Koblar, J. Mahnič), začetke futurizma (J. Mahnič, F. Zadravec) in prva znamenja ekspresionizma (F. Zadravec). V zadnjem času pa je bilo opozorjeno še na močno secesijsko komponento in odmev “kitajske mode” (npr. Kitajski sonet, Slovan 1906/07), ki se je v času fin de siècle začela širiti po Evropi (I. Grdina). Žal pa njegove pesmi še niso izšle v knjižni obliki.
KITAJSKI SONET
Cvetoč je dan, azur drhti, zaprta
so vrata mandarinovega dvora;
le vodomet se dviga brez premora
kot plamen v jezeru na sredi vrta.
V polumrak zavija lopa se odprta,
svoj popek gleda Budha, in kot zora
sta legli devi dve za hip odmora
na oblačila svoja razprostrta.
Ko slep se dviga žar iz srca srede,
in ko ob grudi drhti, dehti,
plašno strmita tja, kjer ždi papiga.
In reči si ne upata besede;
papiga na obroču zlatem ždi
in gleda zlobno, ker je nič ne briga.
(Slovan, 1906/1907)
V BABILONU SVOBODE
Leta 1906 je z izkupičkom od prevoda Ponižanih in razžaljenih F. M. Dostojevskega odpotoval v Pariz, da bi si od blizu ogledal in občutil “Babilon svobode”, kakor ga je imenoval v eseju (Ljubljanski zvon, 1907). V omenjenem eseju je iz neposredne izkušnje seznanjal Slovence z aktualnimi dogajanji v pariških kulturnih hramih.
Med bivanjem v Parizu je na pobudo O. Župančiča (Levstik ga je srečal na Dunaju, ko se je odpravljal v Francijo) od 3. januarja do 10. maja 1907 pisal dnevnik. (Ohranjen je v zapuščini, ki jo hrani domoznanski oddelek.)
Dve leti pozneje je izšel pomemben esej Poskus o lepem slovstvu pri Slovencih (Ljubljanski zvon, 1909), v katerem kaže vsaj nekaj ambicije formulirati programske osnove za nadaljnji razvoj, ki ga je videl v sintezi vrednot moderne in realizma.
| “Pesniki, umetniki, literatje in podobni idealneži navadno hrepene po solnčnem jugu, po sinjem morju, zlatih citronah, temnem lovorju in laških signorinah, bogme, potemtakem moja malenkost naposled še ni popolnoma izgubljena za vso nepopisno prelest in za vse vrline filistejskega življenja, kajti že izza prazgodovinske dobe moje pameti me domovina Rafaela, Michelangela, Macchiavela in Eretinca nikdar ni mikala tako, kakor sem hrepenel od nekdaj, da bi zagledal nekoč ponosno stolico vsega prosvetljenega sveta na bregovih Seine, tisti Pariz, o katerem je dejal že kralj Fran I.: ‘Paris, ce n’est pas une ville, c’est un munde!’ – Pariz ni mesto, temveč svet.” Odlomek eseja “V Babilonu svobode” (Ljubljanski zvon, 1907) |
PRIPOVEDNIŠTVO
Prve črtice in novele je objavil v Slovanu (Povest iz temne noči, 1905; Bele roke, 1906) in v Zabavni knjižnici Slovenske matice (Pigmalion, Sirota Jerica, 1907). Objavi romana v Ljubljanskem zvonu (Blagorodje doktor Ambrož Čander, 1907) sledi prva samostojna knjižna izdaja zbirke najzgodnejših novel Obsojenci (1909).
Z zaključkom Levstikovega pesniškega obdobja leta 1910 se zgodi preobrat tudi v pripovednih besedilih, nastalih v tem času. Mladostni umetnostni radikalizem in individualizem glavnih junakov sta se umaknila vprašanju soglasja med posameznikom in skupnostjo (nacijo). Domovina postaja osrednja tema v letrarnih besedilih.
Levstik se je v tem obdobju poleg literarnega ustvarjanja lotil uredniških poslov pri liberalno in projugoslovansko usmerjenem Jutru (1910) in Slovenskem ilustrovanem tedniku (1913/1914). To sodelovanje je pustilo sled nacionalne tendence v besedilih, ki so nastala v letih 1910–1914: v zgodbi In vstali so divji psalmi (1910, v knjižni izdaji izšlo pod naslovom Svoboda!), nedokončanem romanu Sphinx patria (Slovan, 1910) in romanu Za svobodo in ljubezen (1913).
NASILNA PREKINITEV UMETNIŠKEGA SNOVANJA
Maja 1915 je bil osumljen nacionalistične propagande in interniran na ljubljanskem gradu. Nato je bil po večkratnih premestitvah po krajih spodnje Avstrije nameščen v taborišču Mittergrabern. Ko so ga spomladi 1917 izpustili, se je najprej zatekel v Prago, kjer je napisal delo Zapiski Tine Gramontove (objavljeno 1919), nato se je preselil k sestri Veri v Tabor v Savinjski dolini, kjer je napisal Gadje gnezdo. Delo je dramatiziral Herbert Grun, zasnoval pa je satirični roman Višnjeva repatica (1919, knjižno 1920).
Po prisilnem molku, ki je sledil po objavi krajše povesti Janovo (Slovan, 1914) – le-ta je nekakšen preludij h Gadjemu gnezdu – se pojavi pravi izbruh ustvarjalnosti oziroma, kakor pravi J. Mahnič, mojstrsko obdobje Levstikovega ustvarjanja, kamor lahko brez zadrege uvrstimo tudi nekatera dela, objavljena v naslednjih dveh desetletjih: Oblodovci (Ljubljanski zvon, 1923), Rdeči volk in Minehaha (Ljubljanski zvon, 1924), Hilarij Pernat (Ljubljanski zvon, 1926) in Dejanje (1934).
RAZGIBANO JAVNO IN ZASEBNO ŽIVLJENJE V OBDOBJU MED DVEMA VOJNAMA
Leta 1918 je nekaj časa bival v Ljubljani, kjer je zaradi posledic internacije zbolel. Po poroki (1919) se je s prvo ženo Pepino, r. Dular, naselil v Stražišču pri Kranju (v Šempetrski oz. Detelovi graščini).
V prvi polovici dvajsetih let se je med drugim vključil v razgibano politično dogajanje v tedanji Kraljevini SHS. Postal je član Organizacije jugoslovenskih nacionalistov (ORJUNA, 1923–1926), ustanovljene v okviru Jugoslovanske demokratske stranke (JDS), z namenom, da brani ogrožene kraje pred italijanskim iredentizmom. Že kmalu po ustanovitvi pa so jugoslovanske unitarno-centralistične sile (predvsem JDS oziroma Samostojna demokratska stranka) preusmerile njeno delovanje k izrazito notranjepolitičnim vprašanjem. Po dogodkih konec junija 1926 na Prešernovi (danes Čopovi) v Ljubljani, ko so se spopadli pripadniki ORJUNE in policija, je oblast organizacijo v Sloveniji razpustila. Levstik pa se odslej ni več pojavljal v politiki.
V Ljubljano se je ponovno vrnil leta 1924, kjer se je prvič redno zaposlil kot urednik pri Jutrovem podlistku in mladinski prilogi. Pri Jutru je spoznal drugo ženo Franko, r. Lavrenčič, ki je objavljala pod psevdonimom Anton Brvar.
NENAKLONJENA LITERARNA KRITIKA
Po izidu literarnih del, nastalih proti koncu prve svetovne vojne in neposredno po njej, Levstikova izvirna produkcija upade in se ne opomore več. Literarna kritika mu je bila nenaklonjena, saj je ocenjevala njegova dela predvsem skozi prizmo njegovega političnega delovanja. Igor Grdina v svoji študiji pravi: “Levstikovo pisanje ni nikoli skrivalo zunajumetnostne tendence. Po letu 1910 je bila ta pač del njegove osebnosti, zato so njegovi spisi polni tendence. Bila je kot težnost, ki ji ni mogel uiti.“
Problematičen je tudi zorni kot ocenjevalcev, ki niso (hoteli) razumeti, da gre v bistvu za vprašanje žanra oz. trivialnosti v Levstikovih pripovednih besedilih. Če je v povesti Pravica kladiva (1926) čutiti odkrito politično tendenco, ki je neposredno povezana z Levstikovo preteklo politično angažiranostjo – ORJUNA je namreč želela doseči svoje narodnopolitične cilje brez kompromisa in do skrajnih posledic, vključno z nasiljem – to ne velja za dela v njegovem zadnjem ustvarjalnem obdobju.
Že s Hilarijem Pernatom se zgodi premik od aktivizma glavnega junaka k “kandidovskemu obdelovanju lastnega vrta”, v zadnjem obsežnejšem tekstu Dejanje (1934) pa Levstik opravi obračun z vsakim totalitarizmom, tudi z lastnim v preteklosti.
| Iz spominov V intervjuju ob sedemdesetletnici ni mogel skriti razočaranja, ko je spregovoril o lastnem literarnem ustvarjanju. “Da mnoge moje stvari niso slabe, vem. A, bile bi mnogo, mnogo boljše, da je bilo, česar ni bilo. /Pisatelj po moledovanju založnikov/ napiše knjigo.Obseg je bodisi prevelik, bodisi premajhen, pravšen gotovo ne, stvar ni dokončno iztehtana, kompozicija šepa, za avtorjevo zadovoljstvo s seboj je malo razloga; morda si kakšno besedico preodkritosrčno zapisal, zamera cvete na levi in na desni, stvar postaja politikum, vzdigne se gonja, češ da si blatil, obrekoval itd. Stremuščki pristavljajo svoje lončke in nazadnje pride še literarni estet, zgodovinar ali podobna žival in omalovaževalno vpiše otroka tvojih muk med izrodke.” Vladimir Levstik, Razgovor ob jubileju, Ljubljanski dnevnik, 24. januar 1956. |
PO STOPINJAH MLADIH LET – DRUGO POTOVANJE V PARIZ
Po dolgem premoru se je leta 1932 ponovno odpravil v Pariz in med drugim obiskal Alberta Algouda, prijatelja iz mladih let, ki je leta 1978 v Parizu pri založbi SEDEP objavil prevod Levstikovega dela Gadje gnezdo. Ob tej priložnosti se je Algoud med drugim spominjal prvega srečanja, iz katerega se je razvilo globoko prijateljstvo, ki je trajalo vse do Levstikove smrti.
| Iz spominov “Konec leta 1911 … sem odpotoval v Slovenijo, kjer naj bi odprl zasebno šolo za farncoščino. V Ljubljani sem imel več študentov, večinoma mojih let. … Moj prijatelj Levstik je bil precej osamljen. Bil je izredno izobražen, francosko je govoril brez vsakršnega tujega naglasa in marsikak Francoz bi želel tako pravilno pisati svoj jezik, kot ga je pisal on. Kljub izredni kratkovidnosti je posvečal ves svoj čas pisanju.Leta 1932 me je obiskal v Franciji in takrat sva tudi mnogo govorila o njegovem ujetništvu / v Mittergrabernu/.V začetku se je verjetno zanimal zame, ker sem ga spominjal na njegov prvi obisk v Parizu, leta 1906. V Ljubljani sva ostala neločljiva prijatelja do julija 1914, ko sem tik pred izbruhom vojne zapustil Slovenijo. Od takrat sva si dopisovala in leta 1951 ga je moj sin /Philippe/ obiskal v Celju, kjer je Levstik preživljal zadnja leta.”O GADJEM GNEZDU“Prevod sem končal pred petnajstimi leti. Slovensko sem že skoraj pozabil, zato sem se oprl na angeleški prevod Fanny Copeland (1931), a menim, da sem precej stvari bolje razumel in občutil kot angleška prevajalka. Slovenija, moja druga domovina, mi je bliže kot ostalim tujcem.”(M. Novak, Slovensko slovstvo v francoskih očeh, Delo, 1.3.1979) |
V MOZIRJU OD 1933–1937
Po ločitvi od prve žene in po poroki s Franko (1932) se je vedno pogosteje umikal v rodno Savinjsko dolino. V Mozirju sta s Franko živela od leta 1933 do 1937. V tistih časih ni bilo enostavno izpeljati ločitvenega postopka, zato sta Vladimir in Franka prestopila v muslimansko vero, ki dovoljuje ločitev in ponovno poroko.
UNIČENA DRAGOCENA KULTURNA DEDIŠČINA
Da bi lažje vzdrževala stike z uredniki pri Jutru, sta se leta 1937 preselila v Litijo in tu živela do 17. aprila 1941, ko sta morala pred nemškimi okupatorji na hitro, samo z osebno prtljago, oditi v Ljubljano.
Levstik je imel namreč pred vojno na neki sokolski proslavi bojevit protinemški govor, kar so litijski Nemci nemudoma naznanili novim oblastnikom. Ti so med njuno odsotnostjo vdrli v stanovanje, raznesli vso opremo, vključno z deli slovenskih likovnih umetnikov. Posebno pozornost so posvetili portretu Ivana Cankarja (narisal Ivan Čargo), ki so ga zaradi košatih brkov proglasili za samega Stalina.
Uničena je bila pisateljeva bogata knjižnica (ohranjenih je le sedem knjig), rokopisi in tipkopisi njegovih del in prevodov, prav tako tudi vsa pisma njegovih prijateljev, znancev, sodelavcev in založnikov: Ivana Cankarja, Otona Župančiča, Lojza Kraigherja, Lavoslava Schwentnerja, Ivana Zormana in drugih.
Obdobje med drugo svetovno vojno in dve leti po njej sta zakonca Levstik preživela v Ljubljani. Nova oblast je leta 1945 ukinila Jutro in s tem tudi njuni delovni mesti, Vladimirju pa dodelila skromno pokojnino.
Na literarnem področju je v tem času nastalo nekaj pesmi in krajših črtic. Dve črtici je objavil med vojno, in sicer: Rusalka (Razglednik Jutra, 1943) in Pot v Koseze (Zbornik zimske pomoči, 1944). Levstik se je odzval povabilu vodstva dobrodelnega in socialnega gibanja Zimske pomoči, ki je želelo pritegniti k sodelovanju večje število ustvarjalcev s področja kulture in izdati zbornik za bibliofilsko tombolo leta 1944, s tem pa tudi izraziti nestrinjanje z zakazanim kulturnim molkom s strani OF.
ZADNJA LETA V CELJU
AVE CELEIA
SONET
Ave Celeja! Ranjen, ne ugnan,
se vračam ti, otrok, pod dojke sladke;
preklel sem barje in modrase gladke
in sodrgo koliščarskih podgan.
Od kužnih zob sem njihovih oklan;
bes jih podavi, kranjske koprofage,
ki mi njih slina, za vse moje srage,
je skoraj zapljuvala beli dan.
Prihajam, mati. Roke razprostri,
pogrni mizo mi, kopel pripravi,
pod stropom doma mehko luč prižgi
in pusti mile mi dlani na glavi:
naj, ko ob ognju tvojem noč prespi,
sin te očiščen gleda v tvojih zvezd bleščavi.
(Rokopisni original pesmi se nahaja v zapuščini, Ms 235/1-9 )
Leta 1947 sta se preselila v Celje, na sedanjo Pleteršnikovo ulico 1. Veselje ob vrnitvi v mesto ob Savinji je Vladimir izrazil v pesmi Ave Celeja, v kateri je čutiti globoko zagrenjenost in razočaranje nad razmerami v tedanjem času – razočaranje, iz katerega se ni rešil kljub Prešernovi nagradi, ki jo je leta 1949 prejel za prevajalsko delo.
Dokler so mu dopuščale moči, je svoje prevode za vsako izdajo temeljito predelal, dostikrat pa besedilo kar na novo prevedel.
Tako se je še v zadnjem letu življenja (1957) ukvarjal s ponovnim prevajanjem dela Bratje Karamazovi F. M. Dostojevskega (prvič izšlo 1929), ki je nato večkrat izšlo, nazadnje v zbirki Sto romanov leta 1989.
Prijetno razvedrilo mu je pomenil oddih v Zgornji Savinjski dolini, kamor je odhajal na ribolov, kot v mladih letih.
Ob njegovem jubileju so mu po prizadevanjih pisateljev Bena Zupančiča in Ivana Potrča dodelili tudi dostojnejšo pokojnino, saj so ga telesne moči vedno bolj zapuščale, vid pa je zelo opešal. Le z muko in z ženino pomočjo je pripravljal zadnje prevode za nove natise.
Po dobrih desetih letih bivanja v Celju je tu v svojem stanovanju 23. decembra 1957 umrl. Pokopan je na celjskem mestnem pokopališču. Vdova Franka mu je postavila nagrobni spomenik iz podpeškega kamna, izdelan po načrtih dipl. inž. arh. Lada Khana. Na grob so zasadili bor, kakor je že v mladosti zapisal v svoji pesmi (LZ, 1906), na spomeniku pa sta vklesana verza iz epitafa, ohranjenega v njegovi rokopisni zapuščini:“Sanje mi vstajajo v Savne srebrne, pokoj mi stažijo celjske gore…” Po treh letih (1960) so prav tam pokopali tudi njegovo vdovo Franko.
MOJ GROB
Ko zadnjič poljubi me va!ruška Noč,
med čredo pokorno me ne zagrebite,
pod bor me ponosni na g!oro nesite,
pod bor, proti morju božanskemu zroč!
Ne prosim za kamen, ne maram za cvet:
dovolj, da bom z borom poslušal vetrove,
od mraka obsanjan, od zarje objet!
(Ljubljanski zvon, 1906; s popravki okrog leta 1955)
IZVIRNO IN PREVEDENO MLADINSKO LEPOSLOVJE
Levstik je mladini napisal veliko število črtic in povesti. Najlepše med njimi je ponatisnil v knjigi Deček brez imena (1924). V zadnjem predvojnem letniku otroške revije Naš rod (1940–1941) je objavljal povest Peter in Kostja.
Veliko je prevajal tudi iz zakladnice svetovne mladinske književnosti: Prigode čebelice Maje (Waldemar Bonsels), Robinson Crusoe (Daniel Defoe), Kralj Debeluh in sinko Debelinko (G. Th. Rotman), Hadži Murat (L. N. Tolstoj) in druga dela.
VLADIMIR LEVSTIK V PREVODIH
Nekaj izvirnih del je bilo prevedenih v tuje jezike. V češčino so bila prevedena dela: Gadje gnezdo (1925), Zapiski Tine Gramontove (1926), Pravica kladiva (1927) in Dejanje (1936, 1938). Gadje gnezdo je bilo prevedeno še v angleščino (1931, 1943), hrvaščino (datum ni znan) in francoščino (1978).
PREVAJALSKI OPUS
Iz spominov
“Število mojih, v knjigah izišlih izvirnih del in prevodov – takih namreč, ki bi jih bilo težko kar na kratko odpraviti s priljubljeno, skoraj že obrabljeno označbo ‘plaža’, je v celoti 8 + 62; to da skupaj 70 del, kakor se 70 letnemu ‘častitljivemu starčku’ spodobi. Z drugimi in tretjimi izdajami vred dobim 85 knjig; ko bi računal feljtonske romane in podobno blago, bi se moglo to število podvojiti. Premislite, koliko pokvarjenega papirja! Ne vem, ali imamo atleta, ki bi ves ta kup 100 korakov daleč na hrbtu prenesel. Že to ni malo, da smo imeli tistega, ki je te desettisoče strani na stroj stipkal.”
(V. Strmecky, Vladimir Levstik o sebi in svojem delu, Celjski tednik, 1956)
Odlomek iz citiranega intervjuja ob sedemdesetletnici nazorno predstavlja obseg Levstikovega opusa. Za navedenimi številkami se poleg izvirnih del skriva še obsežen seznam najpomembnejših avtorjev svetovne literature, ki jih je prevedel na lastno pobudo oziroma po naročilu založnikov in so po njegovi zaslugi na voljo slovenskim bralcem.
Foma Gordejev Maksima Gorkega (izšel 1912) je prvo delo, ki ga je prevedel leta 1904 za nekega goriškega založnika, »in tako slavljena prevajalska kariera je bila pričeta«, kot pravi v intervjuju leta 1956, in ga je torej spremljala skozi vse življenje.
Iz francoščine je prevedel Gospo Bovaryjevo Gustava Flauberta, Polom Émila Zolaja, tri dela Honoréja de Balzaca (Zgubljene iluzije, Blišč in beda kurtizan, Kmetje), roman Lepi striček Guya de Maupassanta, Carmen Prosperja Mériméeja, Tilla Ulenspiegla Charlesa de Costra, Islandskega ribiča Pierra Lotija ter esejistično napisano Zgodovino Anglije Andréja Mauroisa.
Od angleško pišočih avtorjev je prelil v naš jezik dela britanskih pisateljev Walterja Scotta (Ivanhoe), Roberta Louisa Stevensona (Prigode Davida Balfourja) in Warwicka Deepinga (Sorrel in njegov sin, Usodovec); ameriške avtorje Jacka Londona (Dolina meseca), Pearl Buck (Mati), Kennetha Robertsa (Severozahodni prehod), Indijca Rabindranatha Tagoreja (Dom in svet) ter Šveda Alexa Muntheja (San Michele).
Iz nemščine je prevedel Prigode čebelice Maje Waldemarja Bonselsa, Symphonie pathétique Klausa Manna in Borgijce Klabunda. Posebej številni in pomembni pa so njegovi prevodi ruskih avtorjev: N. V. Gogolja (Taras Buljba), L. N. Tolstoja (Ana Karenina, Hadži Murat, Vstajenje, Vojna in mir, Kavkaške povesti), F. M. Dostojevskega (Ponižani in razžaljeni, Zločin in kazen, Zapisi iz mrtvega doma, Besi, Selo Stepančikovo, Bratje Karamazovi), A. S. Puškina (Povesti Belkina, Pikova dama, Stotnikova hči), M. J. Saltikova Ščedrina (Gospoda Golovljevi), M. Gorkega (Foma Gordejev, Mati, Artamonovi, Letoviščarji, Vasa Železnova), L. Andrejeva (Rdeči smeh), A. Tolstoja (Kruh, Trnova pot), V. Katajeva (Blešči se jadro mi samotno), N. Ostrovskega (Kako se je kalilo jeklo) in E. Grina (Veter od juga).
Iz spominov
Leta 1915 je izšlo eno izmed njemu najljubših del, ki jih je kdajkoli prevajal, roman francoskega pisatelja G. Flauberta, Gospa Bovaryjeva.
“Meni se je pokazala mnogo prezgodaj, dvajsetletnemu, duhovno nedozorelemu mladeniču, ki sem jeseni leta 1906 stopil na pariški asfalt. Prve odvečne franke – pa kaj odvečne, saj sem si moral utrgati tri kosila! – sem dal zanjo; in v zahvalo se mi je razodela v neusmiljeno strašni nagoti Flaubertove objektivnosti, ki me je začudila in poparila tolikanj, da je za las manjkalo, pa bi jo bil za zmeraj zgrešil. Proti koncu se je vtis nekako uravnotežil; zaprl sem knjigo z občutkom silnega, veličastnega doživetja, ki bo terjalo od mene še mnoge, mnoge rasti, preden mu izmerim globino in dogledam dno. Za Flauberta v izvirniku sem bil pač odločno prezelen.”
Vladimir Levstik, Moja srečanja z Gospo Bovaryjevo; Knjiga, 1953
Iz spominov
“Kako se je zgodilo, da sem poslovenil razen “Idiota”, ki ga je prevel g. Vladimir Boršnik – skoro vse pomembnejše romane Dostojevskega? Mislim, da me je najprej spravil na to misel g. Fran Govekar, urednik “Slovana”, pri katerem sem l. 1905. že sodeloval. Videč, da se ukvarjamo z ruščino in rusko literaturo, mi je jel prigovarjati, naj prevedem “Zločin in kazen”, češ, nekaj Dostojevskega moramo Slovenci vsekako dobiti in “Slovenska matica” bi gotovo založila prevod. Z drznim pogumom sem se lotil dela in v dveh mesecih poslovenil ves debeli roman.”
Vladimir Levstik, Moja srečanja z Dostojevskim, Življenje in svet, 1931
O DEDIŠČINI
Po smrti Vladimirja Levstika leta 1957 je pisateljeva vdova Franka Levstik v dogovoru s pokojnikovima sestrama Vero in Jelo v svoji oporoki zapustila moževo delovno sobo s pohištvom, umetniškimi slikami, zbirko njegovih del in rekonstruirano literarno zapuščino tedanji Študijski knjižnici v Celju. Knjižnica ob smrti Franke Levstikove leta 1960 še ni imela primernih prostorov, zato je nameravala sobo ohraniti na prvotnem mestu in v izvirni obliki. Ker pa pristojni občinski organi niso dovolili, da bi se pisateljeva sestra Vera naselila v tem stanovanju in skrbela za bratovo zapuščino, je knjižnica spominsko sobo začasno preselila v drugo nadstropje Protazijevega dvorca na tedanjem Trgu svobode 10.
Leta 1967 je zbirka dobila stalno mesto v tretjem nadstropju novega poslopja študijske knjižnice na Muzejskem trgu 1a, kjer je ostala tudi po združitvi celjskih knjižnic v Osrednjo knjižnico Celje do leta 1992, ko je Svet knjižnice sprejel nov koncept predstavitve osebnosti Vladimirja Levstika.
Ves ta čas se je zbirka tudi dopolnjevala. Z oporočnim volilom Vere Levstikove je leta 1968 v celjsko knjižnico prišla tudi njena zbirka bratovih del, rokopisov, pisem ter dokumentov o njegovem življenju in delu. Po zgledu svoje sestre in v dogovoru z njo je tudi Jela Levstikova celjski knjižnici zapustila enakovredno zbirko.
Del gradiva iz zapuščine (umetniške slike, knjige in omara) je bil uporabljen pri opremljanju sobe na novi lokaciji, preostalo gradivo pa hrani domoznanski oddelek knjižnice.
Rokopisi, avtorizirani tipkopisi, korespondenca in drugo starejše gradivo iz časa pred letom 1941, ki se je po sreči ohranilo (ter tudi novejše gradivo, nastalo med letoma 1941 in 1947 v Ljubljani ter med letoma 1947 in 1957 v Celju), so urejeni v mapah, uvrščeni v knjižnično zbirko rokopisov in kot del zbirke unikatov shranjeni v železni omari. Prav tako so v zbirko rokopisov uvrščeni in v železni omari shranjeni Levstikovi rokopisi in pisma iz zapuščin obeh pisateljevih sester.
Pisateljeva žena Franka in sestra Vera sta namreč rokopise in tipkopise, uničene leta 1941 v Litiji, skoraj v celoti nadomestili z novimi prepisi del, objavljenih v revijah in časopisih; le v knjigah izdanih del nista na novo prepisovali. Rokopisi teh del so – razen posameznih naključnih izjem in odlomkov – za vedno izgubljeni. Precejšen del ponovno prepisanih besedil je pisatelj avtoriziral z rokopisnimi popravki in delnimi predelavami besedila. (Podrobnejši seznam rokopisnega gradiva je objavljen v Katalogu rokopisov Knjižnice Edvarda Kardelja, Celje, 1987.)
S smrtjo Jele Levstikove (Maribor, 1972) je Levstikov rod izumrl. Po skupni volji obeh poslednjih dedinj so na knjižnico prešle tudi pisateljeve avtorske pravice. Z denarjem, ki ga knjižnica prejema kot avtorski honorar za ponatise njegovih del, zlasti prevodov, kupuje dokumente o življenju in delu Vladimirja Levstika – predvsem fotokopije njegovih rokopisov in pisem, katerih izvirniki se hranijo v drugih knjižnicah, arhivih in zasebni lasti, pa tudi izvirnike, kadar so ti dostopni, ter drugo knjižnično gradivo.
Knjižnica skrbi tudi za oba družinska grobova na celjskem pokopališču: za grob Vladimirja in Franke Levstik ter za grob, v katerem so pokopani Vladimirjevi starši Mihael in Neža ter sestre Marija, Vera in Jela.
Ob spominskih datumih in ob dnevu spomina na mrtve knjižnica počasti njihov spomin. Ob devetdesetletnici pisateljevega rojstva leta 1976 je bila na pročelje hiše, v kateri je po zadnjem desetletju bivanja v Celju (1947–1957) ugasnilo njegovo življenje, vzidana spominska plošča.
LEVSTIKOVA DVORANA
Dvorana, poimenovana po Vladimirju Levstiku, je osrednji prireditveni, družabni in sejni prostor knjižnice, namenjen srečevanju sodelavcev ter pripravi predavanj, predstavitev knjižnih novosti in drugih oblik srečanj za uporabnike knjižnice. Nahaja se v kletnih prostorih pod kavarno Miško Knjižko. Celostni vpogled v njegovo življenje in delo je predstavljeno stalna razstava v predverju dvorane.
