V knjigi Zori, noč vesela! sledimo slikovitemu opisu prvotne domačije in razlogov, ki so botrovali njeni preselitvi.
Žitkova hiša je stala včasih tam, kjer je danes Rezika zavila s ceste na kolovoz. Jožetov oče Tomaž Žitko je imel žago in mlin tristo klafter od hiše in gostilne proč, pod Matjaževim gruntom. Pot tja mu je bila vedno odveč. Hodil je včasih cele dneve daleč, pa se ni utrudil; v žago in mlin se je naveličal hoditi. Tomaž je bil mehka duša. Rad je bil na samem, rad je poslušal, kako voda šumi, pa tudi kako v mlinu ropota; samo pot tja mu je bila odveč. Ko je nekoč Tomažu pogorelo, se je družina za silo namestila v kašči in kovačiji, ki nista zgoreli. Gospodar pa je šel na žago in ostal tam tri dni in tri noči in spal v žagarjevi pečnici. Pogorišče je prepustil hlapcu, da ga počedi. Takrat je pogorelo pol vasi.
Na večer tretjega dne je prišel Tomažev oče, preužitkar in vdovec, na žago. Snaha Liza, ki je nosila možu jest, je pravila, da je mož čuden in noče domov, dokler ne bo pričel zidati. Oče je sedel k sinu na pograd v pečnici in ga nekaj časa gledal.
»Odločiti se bo treba. Sosedje hodijo prosjačit za opeko, mi je pa še zase nismo navozili. Vsi kopljejo pesek in tešejo.«
»Tudi k meni hodijo, pa nikomur ne obljubim. Razorec (op.) komandira vso vas, naj jim on da opeko, saj jo nažge desetkrat več kot mi. Dokler ne pozidam, ne obljubim nič. Če jo bo kaj ostalo, bomo že lahko dali. Žampaharju sem naročil, naj dobi še dva kopača, da jo bo dovolj nažgal. Te, kar je je, bo premalo še za dom.«
»Kaj misliš kaj povečati?«
Tomaž je segel pod pograd in privlekel ven nekaj papirjev. Tam so bile na enem papirju same črke, na drugem same številke. Na tretjem in četrtem so bile potegnjene črte vzdolž in počez, na zadnjem je bi narisan mlin, zraven žaga, zadaj pod Matjažem dve hiši. Stari Žitko je znal pisati, čeprav ne tako lepo kot Tomaž; tudi videl je še dobro.
»Tukaj torej misliš zidati, ne na pogorišču?«
»Da, tukaj.«
Stari je menil, da ima sinova misel nekaj soli. Za mlin in žago bo dobro, če bo gospodar vedno pri roki. Tudi na svetu bodo pridobili, ker bo kamenje tu, ki leži brez haska, zazidano, pogorišče se bo dalo obdelati. Samo zaradi gostilne, če se mu ne zdi preveč od rok Tomažu? Tomaž je tudi zaradi gostilne starega hitro pridobil. Saj prav pod žago nalagajo drva na čolne in vsak, kdor pride iz gozda, prikrevsa najprej sem. In vsak je žejen. Prej je šel marsikdo mimo njegove gostilne, ker do Marjančnika sredi vasi ni bilo več daleč. Zdaj ga bo pa tu polič, čeprav ima namen iti še na vas. Ko ga bo prvega, bo obsedel. Virjani bodo še rajši hodili sem gor, ker ne bo bab za njimi; mimo britofa jih bo strah iti za dedci. Zdaj je imel stari pomisleke samo še zaradi Lize.
»Bo pa z Matjažico klepetala, če ne bo imela Martinovke za …«
Tako se je Žitkov grunt preselil gor k izviru Ljubljanice.
op.: Razorec – Jurij Kotnik (1775-1836).
