Pripovedoval je Medard Pucelj

Janez Debeljak – Koren

Pokojni Janez Debeljak je imel enkrat neke turiste. Pa pravi: »Daj no, pridi k meni, imam nekaj zate, turiste imam tukaj, po gradu bi jih moral voditi, pa nimam časa, pa sem se nate spomnil. Saj veliko veš, jih boš pa ti.« Ja, on je bil profesor slovenščine, je več vedel kot jaz. No, pozneje sem se tudi jaz kaj naučil. »Ja,« je rekel, »toliko jim laži, da ti bodo verjeli, več jim ni treba.« On je malo drugače govoril, po velikolaško, ker je bil od tam doma (iz Retij pri Velikih Laščah).

Jaz dobro slišim, za govor sem siten. Peti pa ne znam. Žena Danica, ki je bila učiteljica, me vedno popravlja. Če se kdo pa po ribniško muči, je hudo slišati.

Venčkov stric

Bili smo fantički iz Goriče vasi. Venčkov stric so zmeraj sedeli na klopci. »Pridi sem, fantiček, ti bom zgodbico povedal!« »Katero, stric?« Že vnaprej sem vedel, katero bo. »Sem pridi! Enkrat je bil en starček, ki je imel sivo brado. Naj še enkrat povem le-to …?« To je bilo deset­krat, petnajstkrat. Zgodb nam niso pripovedovali, res se ne spomnim, oče sploh ne, mama je znala par zgodb, ampak take, napisane.

Krvavo stegno

Krvavo stegno sem pa poznal. Pri Lavdanovih je bila večna luža, blato. Če greš domov, ko že odzvoni avemari­ja, te bo krvavo stegno. Jaz sem šel zmeraj zadaj, kadar smo se podili pri Jeshovih, po stezički mimo Pugljevih, potem sem jo pa hitro ubrisal tam čez domov, samo da ne bi šel mimo Lavdanovih. Resnično sem si predstavljal stegno, da dol kaplja kri, da na drevesu visi, da je nekaj živega, da bo nekaj groznega.

Gostilne

Pri Jeshovih, kjer je bil moj oče doma, je bila gostilna, vendarso jo kmalu povojni zaprli. Stric je imel še zmeraj v kleti vino. Hiša je bila na sredi vasi, klop je bila pred hišo pa so se tam možakarji dobivali. Gostilna, no, to je bila pravzaprav velika kmečka soba, notri je bil točilni pult, kmečka peč, velika miza pa še kakšna majhna, ponavadi tudi postelja. Možakarji so hodili na dva deci vina, samo belega so imeli. Vse mogoče so se pogovarjali. Kdaj se bo šlo kosit, orat, kdaj se bodo poti urejale po polju. Naj­prej so šli v Malo goro tolči kamen, da so dobili gramoz, potem so nasipali poti. Pogovarjali so se o gospodarskih rečeh. Tudi pesek so vozili, ponj so šli v peskokop. Za asfalt so se prerekali. Goriča vasje zadnja dobila asfalt.

Korlnov stric je bil konzervativen, nazadnjaški človek. »Po mojem nič!« Stalno so se prerekali, kje in do kod bodo asfaltirali. Vpijat so mu rekli, ker je stalno vpil. Tudi jeshar je podobno. Pri Jeshovih so imeli tudi kis, če se je vino skisalo, so kis prodajali. No, jaz sem tudi Jeshov, moj oče je bil doma tukaj, kjer je bila gostilna. Včasih so tudi kakšno zapeli, ne toliko možakarji, no, pritegnili pa so zraven. Fantje so peli na vasi. Zmeraj se je zapelo na vasi na Štefanov dan. V adventu se ni smelo plesati ali peti, se ni smelo veselih’. Po koncu adventa so zapeli na vasi, pri Gorupovih, pri Jeshovih, potem so šli k Pez- inu, kjer se je zapil kakšen tolar ali je bil ples. Se je našla kakšna harmonika pa so imeli še malo veselice. Gostiln je bilo pred drugo vojno v Goriči vasi pet: pri Jeshovih, pri Pezinu, pri Jaklovcu, pri Korlnovih, pri Štajnpriku. Od gostinstva ni nobena živela. To so bili v glavnem kmetje pa so še vino prodajali ali tobak. Furmanski gostilni sta bili Korlnova in Štajnprikova, sta bili ob cesti.

Trgovina v Goriči vasi

V trgovino sem hodil po bonbone. Zanje so imeli štirioglate kozarce, notri so bili različni bonboni in lese­na podolgovata zajemalka. Kupovali smo melisnice, bile so bele in rdeče barve, pa najcenejše so bile.

»Stric, za vse bonbone!« Prodajala sta Klunov Stanko in Petrova Ančka. Marmelada je bila v lesenih zabojčkih, imeli so polentar, ker je bila tako trda, so jo kar rezali. Dal jo je na papir, na tehtnico, zavil pa je bilo. Olja niso prodajali v steklenicah. Prišel si s steklenico, nalili so ga iz soda s pocinkano merico. Tudi vino se je tako proda­jalo. Sladkor, moka, to je šlo vse v vrečko iz časopisnega

papirja. Venckova Mihelca je prišla po sladkor, ga je kupila četrt kilograma, redko več. Potrebovali so ga za potice in za piškote, včasih za v kavo. Dobila sta ga samo oče in mati, otroci nismo dobili sladkorja v kavo.

Je prišla ženska po sladkor, Klunov Stanko je prodajal. Vrečke so delali iz časopisa. Pozneje so dobili prave vrečke, rjave, papirje bil slab. Natehta ji četrt kilograma sladkorja, zaračuna pa še vrečko. »Kaj se je podražilo?« »Ne, še vrečka je! « »O, to pa ne, kar v predpasnik stre­si!« Pa je nastavila predpasnik in je stresel noter. Je bilo škoda denarja za vrečko. Pa je šla.

Igre

Za frnikulanje smo imeli hrastove šiške. Prave frnikule smo dobili od očetove sestre, ki je bila učiteljica v Trs­tu. Tam je živela in nam jih je prinesla. Potem smo bili glavni.

Cegljali smo. Postavili smo kakšen kamen, tako smo označili osrednji prostor. Potem smo pa bližali. Ko ni nihče več bližal, je prvi pobral vse kovance. Če se je odločil za cifre, je pobral vse cifre, to je bilo vse njegovo. Kar je ostalo, je metal drugi in če je imel srečo, je še zad­nji kaj dobil. Včasih se je zgodilo, da je zadnji več dobil kot prvi. Zadnji je vse pobral, nikoli ni šlo v dva kroga. Se je dalo dobro cegljati, kovanci so bili težki. Vmes si lahko ustavil. Na začetku je bilo težko, si moral deset, petnajst kovancev pretresti pa vreči v zrak, da so se vrteli. Če se niso vrteli, si rekel ustavi, je pa še enkrat vrgel.

Kozo klamf smo se šli, se pa ne spomnim, kako gre. Zem­ljo krast pa škarjice brusit. Vsak je stal pri kakšni češplji, potem smo pa pretekali, tudi to sem pozabil. Ptiče zbi­rat, blago merit.

Vsak je imel eno ime, vsak je bil en ptič: vrabec, sinica, lišček … Stali smo eden zraven drugega. Tičarje kupoval v trgovini, nekdo drug je pa prodajal. Tisti, ki je kupoval, seje kaj našemil. Prodajalec: »Dober dan, po kaj ste pa prišli?« »Imate kaj ptičev? Katere pa?« Pa smo čivkali vsak po svoje. Če si hotel, da te je kupil, si lepo čivkal, če ne, si pa kaj vreščal. Potem je moral kupiti. »No, če ga boste ujeli, je pa vaš.« Tisti, ki je prodajal, je rekel: »Leti, leti, postovka!« Ti si tekel, kupec te je moral pa uloviti.

»Cesar, koliko je ura?« Bili smo v vrsti. Pa smo hodili k enemu znamenju k hruški, recimo. Vprašal si: »Cesar, koliko je ura?« On pa je odgovarjal: »Dva mišja koraka naprej ali nazaj.« Če si delal prevelike korake, si takoj dobil kazen, recimo, dva velikanska koraka nazaj. Kdor je bil potem prvi pri tistem znamenju, je zmagal.

Skrivanju smo rekli priforčkanje. V ričetu lonec, tega ni­sem nikoli slišal.

Notri smo se igrali človek ne jezi se, črnega petra, špano, volk in ovčice, pretikali prejo. Kupljene palčke so imeli samo pri Andrejcu, jih je prinesla teta iz Trsta.

Pa nogomet je bila igra. Žoga je bila cunja, potem je bila žoga iz cunj pa svinjski mehur. Takrat ko se je klalo, je bilo treba svinjski mehur dobro razvaljati, da je bil čim večji pa mehak, potem ga napihniti, zavezati in dati sušiti k peči. Mulci smo nabirali polže pa staro železo, da smo kupili žogo, pravo nogometno žogo z dušo. To je bila žoga kot žoga, usnjena, znotraj pa je bila guma kot zračnica pri kolesu, potem si jo napihnil. Šivi so večkrat popokali. Šuštarjev stric jo je pa šival. Ko sem bil deset, enajst let star, je brat Stane prinesel žogo iz Nemčije, pravo, brez duše. Kristus božji, kaj takega ni še nobeden videl! Vse je bilo okoli mene, sem bil prvi v ekipo izbran. Smo se igrali skupaj, fantje in punce. Nogometa ne, ce- gljali smo samo fantje. Gnilo jajce so se igrali mlajši.

Sladoled

Slaščičar se je pripeljal s kolesom. Kolo je imelo zadaj eno kolo, spredaj zaboj s pokrovom, na dveh kolesih, notri pa led in posode s sladoledom. Pripeljal se je v vas in vpil: »Sladoled, sladoled …I« Ker ni bilo denarja, smo kradli jajca in jih menjali za sladoled. Slaščičar je potreboval jajca. Jaz sem imel srečo. Nasproti nas je bila žaga. Tukaj, kjer je sedaj Komunala, je bila Šercerjeva žaga. Lastnik je bil veleposestnik, ki je imel veliko gozda. Po vojni, po nacionalizaciji, je bil tukaj Lip. Žagali so, zadaj pa je bila mizarska delavnica. Tam je delal oče, meril je hlode, jaz sem bil tam kuhan in pečen. Blizu je bila cesta pa so mi zmeraj kupili kakšen sladoled.

Žage in mlini

V Goriči vasi se je žagalo. Bile so štiri žage: Gregurjeva, Jeshova, Jernejčkova in Pavelnova. Pri Čampovih je bila žaga in mlin, tam se je vse mlelo. Mlelo se je pri Jernejčkovih, tudi pri Gregurjevih je bil mlin. Pralo se je pod Čampovim mlinom in pri Jernejčkovem jezu. Naša mama je vedno tam izpirala.

Banane

Mojim otrokom sem pripovedoval, da sem prvo banano videl in jedel v sedmem razredu. Iz Ljubljane mi jo je prinesla sestra Marinka, ki je hodila v srednjo šolo, za rojstni dan. »Boš videl, je dobra,« je rekla. Je bila tako brez okusa, neprijetno sladka.

Maškare

V maškare smo hodili. Goriča vas je bila konzervativna vas. Pri enih hišah je bil že malo greh iti v maškare. Smo se našemili in šli po hišah, ni bilo kakšne norije. Pri teti Pavli, pri Jeshovih, to ni bilo dostojno, pri nekaterih je pa bilo. Smo dobili kakšen krof.

Tepežkanje

Hodili smo tepežkat. »Rešite se, rešite se … pa še drugo leto!« Dobili smo drobiž, krhlje …

Napolitanke

Meni so bile napolitanke strašansko dobre. Pri nas je bilo pet otrok in samo včasih, zelo redko, jih je mati kupila kakšnega četrt kilograma. Jaz pa sem bil najmlajši, včasih sem kaj dobil ali pa tudi ne. Namensko sem varčeval de­nar za napolitanke. V Ribnici sem kupil pol kilograma na­politank, šel od Jakiča takoj k vodi, potem pa ves čas ob vodi proti domu. Pred Škrbcem sem se ustavil in vse po­jedel, da ne bi koga srečal, da ni bilo treba še komu dati. Joj, potem sem pa bruhal. Napolitanke so se mi zamerile za večno. Bile so limonove ali lešnikove, pa napolitanke Jadran. Take dolge. Po gostilnah so jih imeli, zavite. Če sva šla kam z očetom, mene je oče veliko prevozil na kolesu, spredaj na sedežu, sva se ustavila pri Špičku ali pri Tamrzlem Janezu, če sva šla na Strmec nad Srebot­nikom, kjer je bila doma moja mama.

Avto

Če ne bi šla s kolesom, bi šla z vlakom do Dvorske vasi pa peš gor. Avtov takrat še ni bilo. So ga imeli redki: Oražem, Joras, Remlček, pa Kočevarjev zet, krovec. On ga je imel kmalu po šestdesetem letu. Se je pa pripeljal naš stric z avtom, bil je zdravnik v Kamniku, stric France, s topolinom. Ponavadi je prišla cela družina, za božič, veliko noč, novo leto pa za vse svete. Je imel take smerokaze, da ko je pritisnil, je prišla ročica ven med vrati. Mulce nas je peljal na pokopališče z avtom. »Blagor se vam, ste se z avtom peljali!« Smo bili važni. Joj, to je bil dogodek!

Čez les

Jaz sem imel srečo. Preselili smo se nasproti Komunale. Spodaj je bila garaža gozdnega podjetja, Kočevsko gozd­no podjetje je bilo to, v njej je bil pa tovornjak, s kat­erim so vozili hlode. Stric Vili, Dolenc se je pisal, je bil Ljubljančan, me je včasih vzel s sabo, sva šla po hlode. Sem bil dosti pri lesu. No, saj sem še zmeraj čez les.

Hlapec Prpar

Kaj se ne bom spomnil Prparja! Prpar je bil hlapec. Smo ga dražili, potem pa bežali pred njim. Stari oče je imel žago, precej gozda, parni stroj na transmisijo, ki je gnal krožno žago, jarmenik … Stari oče je imel hlapce in de­lavce. Prpar je bil hlapec. Zjutraj je hodil na žago kurit, skrbel je za konje, vozil žaganje, obrezoval deske, taka dela je opravljal. Tako da je bil kar član družine. Ni stano­val v hiši, ampak v majhni dvosobni hiški nasproti. Umi­vati se ni hotel, imel je polno bolh, poleti in pozimi je hodil v prevelikih škornjih, ves čas je nosil predpasnik in privezan robec, v katerega se je brisal. Bil je majhen in droban, ampak neverjetno močan in žilav. Bali smo se ga. On je bil zelo skrben za hišo, hišni. Bog ne daj, da je slišal, da je žoga priletela v skedenjska vrata. »Rrrr, smrkavci, boste vse razbili!« Za nami je metal tudi vile pa grablje, kar je bilo pri roki, ali pa kamen. Bog ne daj, da je žoga padla na streho, lahko bi se razbil strešnik. Če si pa kaj čez konje rekel, je bilo pa najhuje. Možakarji so ga dražili, ko so sedeli na klopci pod kostanjem, da so Jaklovi konji boljši kot Jeshovi. »Hrrr, boš ti meni konje …I« Te je zagrabil, kot bi te s kleščami stisnil.

Pri nas je bil do smrti. Kočevarjeva Angelca ga je po­vozila. To je bilo enkrat oseminšestdesetega ali devet- inšestdesetega leta. Megla je bila, on je pa kolovratil, malo je bil pa tudi pijan.

Po vojni niso več žagali. Žage niso nacionalizirali, niso pa pustili rezati. Rezali so lahko samo zase. Če so kaj po- goljufali, jih je lovila inšpekcija. Na žagi se ni več kurilo. Prpar je oskrbel živino, kosilo je dobil, pa malica mu je pripadala, dopoldanska in popoldanska. Za malico je do­bil kos sira ali klobaso in četrt litra vina. To je bilo obvez­no. Pil ga je neznansko rad. Vsako soboto je dobil denar. V nedeljo je šel k maši, potem se je šel k Juvancu obrit. Nekaj denarja je dal za britje, nekaj pa za vino. Je pa zanimivo, da je pri Jeshovih vodil njegove finance stric Janez, ne pa stric Jože. So mu nekaj dajali, kar je zaslužil. Tudi pokojnino je potem imel. Tudi pokojnina ja priha­jala na strica Janeza, on bi jo takoj zapil.

Domov je prišel obvezno trd. Dražili so ga, kaj je novega v Ribnici. »Hrrr,« je renčal, »pri Juvancu, pri Milotu, imajo nov radio. Ga ni takšnega v dolini, so amerikanski možički noter pa vse povejo.«

On je tudi pripovedoval zgodbe. V prvi svetovni vojni je bil na Češkem. Je znal malo tudi po češko. Moj oče in stric Jože sta ga dražila, kakšne so bile tiste komande, še avstrijske. On je korakal po dvorišču, ga je moral ravno prav imeti, drugače je šel stric Jože še po dva deci.

Kadar smo ličkali, smo obvezno peli, vedno eno in isto: »Ko ptičica na tuje gre, v kljunčku nese pisemce, le nes, le nes to pisemce do moje ljubice.« Ponavadi je začel on. »Hrrr,« se je odkašljeval, pet minut. Stric Jože je vezal, mi smo ličkali. »Kaj, Janez, bomo kakšno zapeli?« Je renčal: »Katero pa naj? … Ko ptičica …«

On je poznal samo eno: »En slovanski rud je zmeraj krut …« Pripovedoval je, kako so bombe padale. Ni bil Ribničan, bil je iz Globodola pri Mirni Peči, drugače je govoril. Dolenjevaščanov ni živih prenašal. Kadar so se tepli, je prišel ves potolčen domov. Pa Primorcev tudi ni maral. Prijateljica tete Angele, obe sta bili učiteljici, je bila Primorka, ga je zmeraj šolala: »Janez, ne smeš kleti!« On pa je renčal nazaj: »Rrrr, Primorka! Ničvredna baba!« Potem seje moj brat Marjan oženil. In kaj, zlode­ja, ti ne vzame Primorke! Pride enkrat k Jeshovim pa reče: »Sem slišal, da si se poročil. Kaj pa imaš za eno? Imaš Dolenjevaščanko?« »Ne, Primorko.« »Rrrr, nisi pri­da izbral, je taka kot ta zgornja.«

Je pripovedoval, kako so bombe padale. »Kako je bilo, ko si bil, Janez, pri vojakih? So kaj bombe padale?« »Hrrr, kot dež!« »Ja, pa kako si prišel cel, da si to preživel?« »Hrrr, si moral poslušati. Če je tenko piskalo, je padlo kot od tukaj do Gregurjevca. Če je pa bolj na široko, dva do tri metre od tebe, si se moral pa umikati.« »Pa je koga kdaj ubilo?« »Hrrr, eno babo.« »Kako pa to, da je babo ubilo?« »Hrrr, ni poslušala. Je nanjo priletelo. Rav­no na sredo buče.« »Pa so jo potem peljali v bolnico?« Takrat je pa znorel. »Kaj jo bodo v bolnico? Če železniške tire v zrak vrže, bo pa tudi eno babo!« To je bilo večno vprašanje.

Kadar smo ličkali, je dvakrat, trikrat isto povedal. Je že pozabil. Bil je malo čuden. Ličkali smo domači, obvez­no oče in jaz, pa Heda, Marina, tudi Janez, Andrejc, v glavnem sorodniki. Potem je bil pa obvezno jabolčni za­vitek in lipov čaj. Za starejše pa kakšno žganje. Pa rdečke smo iskali ali pa siraste, rdeček je bil glavni.

Mi nismo imeli pravzaprav nič. Jaz sem hodil k stricu pomagat. Kmetija se je razdelila, naš oče ni dobil nič, ker je bil pilot, ni nič potreboval, so rekli. Jaz sem hodil tja grabit, na njivo pomagat. Poleti ni bilo govora, da bi bil doma. »Ti k Jeshovim, ti k Petričkovim, ti k Jurkovim!« Da niso šle neumnosti po glavi. To je bila vojaška vzgoja, ker je bil oče pilot.

Petriček

Najraje sem šel k Petričkovim pomagat. Tam se ni nič mudilo, pilo se je mošt ali sok. Včasih je bilo treba po cigarete za strica v trg, po dve ali tri, več kot petjih nisem nikoli kupil. Je dvakrat potegnil, ugasnil pa za klobuk, za trak. Eno cigareto je imel za trikrat, štirikrat.

Ko se je kosilo, se več kot dvakrat ni obrnilo. »Nima smisla, se kar drobi!« je rekel stric. Seje pooblačilo, pa so začeli železni vozovi po makadamu ropotati. »Kaj, Janez, ne boš pospravil?« »Ah, kdor je zmočil, bo pa še posušil. Bomo pa malo več soli vrgli.« Tam je bilo luštno delati. Ni bilo nobene naglice. Pri Jeshovih seje kar na grabljah sušilo. Tukaj pa je šlo vse počasi, zmerno. Janez je doma ostal, da bi na vrtu obrnil, pa je samo malo razmetal tam pri skednju pa malo prenesel, obrnil pa ni.