Pripovedoval je Jože Gornik, po domače Tazidan Jože iz Žimaric, rojen leta 1946. Živi v Žimaricah. Gospod je bil v času snemanja star 66 let. Pogovarjal se je Nejc Lovšin, učenec 8.c razreda OŠ dr. Franceta Prešerna.
Hiša je bila delavnica
Pozimi pri nas ni bilo dnevne sobe, saj je bila v njej delavnica. Oče je delal kuhalnice, lesene žlice. Ni bilo strojev, ni bilo ropotanja. Vse se je delalo ročno. Na peči so se sušile kuhalnice. V ostružkih se je bilo zelo lepo igrah’. To je bilo igranje zame! Delal sem hiše, hleve za moja dva konja pa še marsikaj drugega. Včasih se mi je vse podrlo, pa sem moral začeti spet od začetka.
Na oknih so bile ledene rože, nič se ni videlo ven. V hiši je bilo ogromno vlage, ker je moj oče delal žlice iz svežega lesa, zunaj je bil pa mraz. Ko so ledene rože zastrle vse okno, se mi je zdelo kot v pravljici, zelo lepo je bilo.
V hiši smo bili ves dan, tudi drugi so prišli. Stalni so bili Tasrednji, Petravi in Pirčevi. Stric mi je bil boter, teta pa ni bila botra, pa sem jo vseeno tako klical. Ko so tako vasovali, smo se počutili čisto domače. Radi so kaj pripovedovali. Radia ni bilo. Novice smo izvedeli, ko je kdo prišel k nam. Največ novic je prinesel poštar. On je vse vedel, tudi če je kdo umrl, da smo šli kropit. Se je malo ustavil pri nas, popil kakšen kozarček, potem pa odšel naprej. Ce bi danes poštar tako delal, ne bi daleč prišel. Takrat je bilo samo kakšno pismo, je prišel vsak drugi dan ali pa se to ne. Če je prišel mimo, se je kar ustavil pa je dobil
kaj za pod zob, kadar smo klali, tudi krvavico. Se spomnim, mi nismo še klali, iz njegove torbe je pa tako dišalo! Ne vem, kaj je imel notri, mogoče krvavice ali meseno klobaso. Joj, kako je dišalo!
Imel sem dva konja
Brat, ki je bil devet let starejši, mi je naredil dva konja in dva voza. Kadar sem potreboval voz za gnoj, sem nanj pritrdil ravno nakladalno ploskev, brat pa mi je naložil gor eno navilje gnoja. To sem odpeljal na njivo, Pod cesto po domače. Potem sem pa hodil po gnoj, ga spet odpeljal in tako naprej, da sem ga napeljal celo gomilo.
Kadar sem videl, da so domači odhajali s konji v gozd, da bi vlačili hlode, sem šel s konji na vrt in jim privezal veje. Ker pa je bilo veliko lukenj na vrtu, se je konj prevrnil. To pa zato, ker je bil na kolescih. Ker sem mislil, da se trmi, sem ga pa z bičem. Potem sem ga spet postavil in odvlekel novo vejo, dokler se ni spet prevrnil.
Zvečer sem hotel narediti hlev za konje v omarici, ki je bila vzidana v zidu in kjer je imel oče pribor za britje. Taka omarica je bila včasih v vsaki hiši. Vendar mi niso pustili, da bi tam imel hlev, zato sem ga naredil pa v hiši pod klopjo. Odšel sem v skedenj po seno, da bi jim nastlal. Pa mi tudi tega niso dovolili. Tako da sem moral dati konje spat kar na gola tla.
Ko sem začel hoditi v šolo, sem moral odnesti svoja konja in oba voza k sorodnikom na Goro. Mamina sestrična je imela sina Janeza in njemu sem dal svoja konja in oba voza. Že prvo nedeljo v septembru smo šli tja. Ko sem dal Janezu svoja konja in oba voza, je takoj stekel z njimi na vas. Tam se je pa ena punčka tako hitro usedla na voz, da je vse lojtrnice polomila. Voz je bil pokvarjen. Ko smo odhajali domov, sem bil tako žalosten, da sem jokal skoraj celo pot domov. Bilo mi je hudo, zakaj sem sploh dal svoje igrače, na katere sem tako pazil, zakaj jih nisem raje spravil.
Ko nisem imel več konj, sem odrezal palico, na njej urezal kopito in sem tega novega konja potem gnal naokrog.
Miklavževanje
Miklavževanje, joj, to je pa bilo zelo zanimivo! Tako sveto sem verjel v Miklavža, ko sem bil majhen, ko nisem še v šolo hodil.
Eno leto so mi rekli, da nas bo Miklavž obiskal in nas tudi obdaril, če bomo kaj znali. Pa čakamo na Miklavžev večer. Naučili so nas moliti, vse molitvice sem znal. Kar naenkrat po oknu nekaj potrka, ne preveč. Na oknu so bile ledene rože, bi se lahko razbilo. Potem potrka še na kuhinjska vrata, potem zaslišim še rožljanje verig. »Ja, Miklavž je,« so rekli starši. V hiši so bili še Pirčevi, boter pa botra, mama in oče pa še mlajša sestra. »Miklavž pa parkeljni, kar pripravita se!«
Moja sestrica je bila dve leti mlajša od mene, ni znala veliko molit. Sedel sem na peči pa strašno resen sem bil. Miklavž je imel dolgo brado skoraj do kolen. Pa me je vprašal, če znam kaj moliti. Tako sem molil, da je bilo strah in groza! Sestra je jokala, tako se ga je bala. Potem naju je obdaril, tudi sestro, čeprav ni znala moliti. Pirčevo teto so parkeljni hoteli pa ven odpeljati.
Tako sveto sem verjel! Še danes se vidim, kako sem molil, še danes! To je bilo edinkrat v življenju.
Naslednje leto sem šel v šolo. Tam so do mene prišle razne govorice, da Miklavža sploh ni, da to vse mama pripravi. Dobili smo fige, bonbone, krhlje pa jabolka. No, enkrat sem pa malo posumil, da so bila jabolka taka kot naša z vrta. Zapomnil sem si, kakšna so bila jeseni, tista, ki sem jih dobil, so bila bolj rdečkasta, ker so bila že lepo uležana. Takrat sem prvič posumil, kje je Miklavž taka jabolka dobil.
Volk
Volka mi je prinesel Miklavž, zdaj jih pa tudi sam izdelujem. Otrokom so všeč. Volk je igrača, to ni volk, kakor si mogoče mislite. Vnukoma sem obljubil, da ga jima bom naredil. Kar naprej sta me priganjala k delu, da sem se lotil in ga naredil. Bila sta polna pričakovanj. Bog ve kakšna igrača bo to? Mislim, da sta bila potem nad izdelkom kar malo razočarana. Volk ¡zgleda kot lesena krogla, ki ima nogo, na drugi strani pa kapico, vrvico ¡n volčico (leseno držalo). V volčico vtakneš vrvico, jo naviješ, volka vtakneš v volčico in potegneš. Volk skoči iz volčiče, na trdi podlagi se potem vrti in oddaja poseben zvok – oponaša tuljenje volka.
Božična potička z golobičko
Vedno, kadar je mama delala potice za božič, je na vsako dala eno golobičko. Je rekla, da bodo točno ob polnoči, na božični večer, zapele. Rekel sem si: »Današnji večer bom pa buden!« No, ampak nisem mogel dočakati, sem vedno prej zaspal in nisem slišal golobičke peti.
Za božič smo jedli čisto navadno, nič boljšega, mogoče svež kruh. Potico smo jedli naslednji dan, nikoli na božični večer.
Koline in črna kuhinja
Ko smo imeli koline, smo vsak dan jedli krvavice. Takrat še ni bilo skrinje ali hladilnika, bi se vse pokvarile, če bi dlje časa stale. Slanino smo scvrli, vse meso smo dali pa v razsol, razsoliti. Meso smo pustili v razsolu, v velikem škafu. Potem smo ga dali sušiti.
Sušili smo v kuhinji. Imeli smo črno kuhinjo. Dim se je iz peči valil po vsej kuhinji, do okna in nazaj v dimnik, ki je bil v vogalu. Dimnik je bil tako velik, da je šel lahko dimnikar z lestvijo noter. Ometal ga pa ni. To je bila črna kuhinja. Meso se je sušilo zraven peči. Tam je bil tudi zidan štedilnik. V kotu je bil litoželezen kotel, obzidan, tam se je pa za pujse kuhalo. Zelo primitivno. Nismo jedli v kuhinji, ni bilo prostora. V kuhinji je bila samo mama. Hrano je prinesla v hišo, v dnevni prostor.
Vsak večer smo jedli žgance in mleko. Jedli smo iz skupne sklede. Skleda je bila tako velika, da nas je šest zajemalo iz nje: mama, oče in štirje otroci. Posedli smo se okoli mize pa zajemali, vsak je malo polil in naredil svojo stezico.
Medved
Matjažev stric iz Sodražice, ki je hodil k nam po mleko, je bil zelo zanimiv človek. Zelo rad sem ga poslušal in sem kar svetlo gledal, kadar je kaj pripovedoval. Nekoč je pripovedoval, kako je šel na Travno goro. Takrat je bil še mlad. Oče ga je poslal iskat hlode z volmi, ker niso imeli konj, čeprav so imeli veliko domačijo. Ko je prišel tja, so voli strigli z ušesi in videl je, da beži medved. Ni se ustrašil. Rekel si je: »Hlode bom naložil, pa bom šel domov.« Naložil je poln voz hlodov in jih pripeljal domov. Naslednji dan sta šla po hlode skupaj z očetom. Videla sta, da je medved prišel nazaj, saj je bil grm, ki je rasel poleg hlodov, ves polomljen in razmetan po hlodih. Tudi hlodi so bili vsi spraskani. Če bi bili malo drobnejši, bi jih bil medved kar razmetal.
Ne vem, zakaj je bil medved tako jezen. Kasneje je nekdo rekel, da medved, če ga preženeš, pride čez uro ali dve lahko nazaj in je tako jezen, da vse uniči, kar stoji.
Matjaževa sta takrat hitro naložila in odšla domov, da se medved ne bi še enkrat vrnil na isti kraj.
Zgodba o čarovnici
Stric iz prve hiše v Žimaricah je hodil k nam po mleko. On je prav resno pripovedoval pravljice. Enkrat pa nam je povedal, kako je šel iz gostilne domov.
Nekoč, ko je šel iz Sodražice domov po deseti uri s kolesom, se mu je tam pri starem Inlesu, malo naprej, pri Urhovcu, pod kolo nastavil kamen, da je moral dol s kolesa in ga umakniti. Ko se je tako ene dvakrat na kolo usedel, se je pa spet nastavil, pa ga je spet umaknil, pa spet…
Potem pa ga je čarovnica na metlo naložila in se je zjutraj zbudil tam, preden se pride v Žimarice, pri Šintarskem mostu, pa malo v levo, v gozdu. Rekel je, da ga je čarovnica na metlo dala, pa tja odvlekla.
On je v to verjel, pripovedoval je tako prepričljivo, da smo otroci kar debelo gledali. No, ampak jaz sem vedel, da je bil on edini v celi vasi, ki je verjel v čarovnice.
Hudobni otroci
Obiskovala nas je stara teta, ki ni imela doma. Mož je hišo prodal, jo je zapil. V gostilni je pustil ves denar ca so dali v starostni dom v Ponikve. Teta je potem sorodnikov hodila, pa tudi k nam je pogosto zah; Vitre je delala, pozimi pa rešeta pletla. Tudi moji< sojih delali. Delala je, nekaj je zaslužila, ker ni imela gega zaslužka, nobene pokojnine, nič ni imela.
Enkrat je pripovedovala eno pravljico, pripovedko i dobnih otrocih. Otroci so se norčevali iz starca, ki ni gel ib’ po klancu navzgor. Pa so ga dražili: »Starec, st pridi gor, pridi gor!« Starec pa tega ni zmogel.
Naslednji dan so odšli otroci v šolo, vendar se nihč njih ni vrnil domov. Izginili so brez sledu. Nekate trdili, da so jih volkovi, drugi, da so jih čarovnice, se vrnili. Starši so doma jokali, kje so njihovi otroci, je pa rekla, da se je to zato zgodilo, ker so bili take dobni. Zgodbo nam je pripovedovala zato, da bi bi bolj pridni.
