Ciril Vertačnik (1935–2021), glasbeni pedagog, zborovodja in organizator, je poučeval glasbo na celjski gimnaziji, bil tri leta ravnatelj Glasbene šole Celje, kasneje pa dolgoletni pomočnik ravnatelja na Glasbeni šoli Fran Korun Koželjski Velenje.
Na Mladinskem pevskem festivalu je večkrat sodeloval kot zborovodja Otroškega pevskega zbora Glasbene šole Celje, tekmoval kot zborovodja celjskega gimnazijskega mešanega mladinskega zbora in bil tudi sodelavec festivalskega glasbenega odbora.
Bil je član sveta Akademije za glasbo, Slovenske filharmonije in Jugoslovanskih zborovskih slavnosti v Nišu. Organizacijsko je deloval v Glasbeni mladini Slovenije, Zvezi društev glasbenih pedagogov, Skupnosti glasbenih šol in Zvezi kulturnih organizacij. Bil je prvi predstavnik Republike Slovenije v Evropski uniji glasbenih šol EMU.
Vir: Šaleški biografski leksikon
Jurče Vreže, spomini na največjega organizatorja in navduševalca mladinskega zborovskega petja
Da, Jurče Vreže je bil v tem neprekosljiv, neusahljiv in nepopustljiv.
Čeprav se je že pred drugo svetovno vojno zelo aktivno ukvarjal z mladinskim zborovskim petjem, je bilo njegovo glavno ustvarjalno obdobje po vojni, ko razmere niso bile najbolj vzpodbudne. Vendar je Vrežetova navduševalna energija znala pritegniti zborovodje in druge odgovorne ljudi, da jih je združil v delu za najširšo in plemenito glasbeno aktivnost mladine, obenem pa ustvaril tudi vizijo kvalitetnega razvoja.
Mednarodni mladinski pevski festival v Celju je njegovo delo, vezano na vrsto aktivnosti v tej zvezi. Kako bi lahko MPF postal eno najkvalitetnejših tekmovanj mladinskih zborov v Evropi, če ne bi najprej poskrbel za kvaliteto doma, v Sloveniji in takratni Jugoslaviji. Jurče Vreže je vedel, da brez številnih dobrih zborov in zborovodij doma – v Sloveniji ni mogoče ustvariti prireditve s širšim pomenom. Zato je vzpodbujal in ustvarjal pogoje za ustanavljanje mladinskih, predvsem šolskih zborov, organiziranje občinskih, okrajnih in republiških revij ter drugih srečanj zborov, organiziranje seminarjev za zborovodje, kamor je pritegnil najboljše strokovnjake iz ožje domovine, Jugoslavije in inozemstva, organiziranje posvetovanj zborovodij, izdajanje mladinske pevske literature, ustvarjanje centralne knjižnice mladinske pevske in pedagoške literature, razpise za skladbe za mladino itd. Tudi kvalitetno množično petje mladine (ob zaključkih celjskih MPF tudi po 3000 pevcev) mu je uspelo, čeprav, kot mi je sam povedal, mu legendarni France Marolt nekoč te vizije ni priporočal. Njegovo delo in njegov koncept organiziranja mladinskega zborovskega petja je prevzela vsa takratna Jugoslavija. Iz celjskega MPF je ustvaril jugoslovansko tekmovanje in eno najkvalitetnejših evropskih tekmovanj. Samo upamo lahko, da bo njegovim naslednikom pri MPF uspelo obdržati tak nivo.
Tudi mene je Jurče, ki je k svoji viziji pritegnil tudi rojaka Egona Kuneja, navdušil in mi vlival voljo za delo na področju glasbe mladih. Tudi s svojo iskrenostjo in skromnostjo, ki je nosila plemenitega duha tega človeka.
Spomnim se, da je bila v tistih časih navada pri načrtovanju dejavnosti pretiravati pri finančnih planih, da si po »rezanju« dobil, kolikor si potreboval. Jurče Vreže pri finančnem načrtovanju nikoli ni zahteval dinarja več. Ker sem takrat bil član odbora Kulturne skupnosti Slovenije, ki je odločal o sredstvih, vem, da Vrežetovemu načrtovanju nikoli ni bil odvzet niti dinar – ampak tudi edinemu med prosilci.
Vsi moji spomini na Jurčeta Vrežeta so svetli, jasni, optimistični – takšni, kakršen je bil z nami on. Tudi vino, ki ga je sam prideloval, se je imenovalo »vin de vreže« (ta pa vrejže), žganje pa »aljidauber«.
