Oče Alojz je od prvega dne izgnanstva razmišljal, kako bi se vrnil domov. V Nemčiji je dobil zaposlitev na železnici. Ker je že doma bolehal na želodcu, se je odločil svojo diagnozo obrniti sebi v prid. S pomočjo prometnika je ugotovil, kakšne so vlakovne povezave z domačimi kraji. Na podlagi teh informacij je zasnoval načrt pobega. Ta se je začel uresničevati z odhodom na namišljeno bolniško junija 1942. Njegova hči Olga se je desetletja pozneje spominjala: »Prišla ga je nadzorovat medicinska sestra in preverjat, kaj počne. Nekega večera nama je z mamo Olgo rekel, da ga naslednje jutro več ne bo in naj ga ne iščemo, ker ima načrt, da pobegne nazaj v Jugoslavijo.«
V jutranjih urah je, kot običajno, prišla medicinska sestra in povprašala po njem, a ji je mama Olga odgovorila, da je odšel na sprehod. Obisk je ponovila v času okoli poldneva in dobila enak odgovor. Ponovno se je vrnila proti večeru. Tedaj so ji povedali, da se oče s sprehoda ni vrnil. Sestra je nemudoma obvestila vodstvo taborišča. Vse družine, ki so bile z njimi v sobi, so odpeljali na zaslišanje.
Za pobeg iz taborišča so bile zagrožene hude kazni. Oče Alojz je bil prvi v taborišču, ki se je odločil za to drzno in tudi tvegano potezo. S Kržanovimi so si sobo delili člani družine Kostanjšek. Vodja taborišča jih je obtožil, da so krivi za pobeg očeta Alojza. Mami Olgi in Janezu Kostanjšku je grozil z ustrelitvijo, medtem ko bi otroke iz obeh družin posvojile nemške družine. Staro mamo Matiko bi za kazen doletela premestitev v koncentracijsko taborišče.
Navedenih obtožb in groženj vodja taborišča ni želel uresničiti brez dovoljenja nadrejenih. Zato so iz Berlina v taborišče poslali njemu nadrejenega, da bi izpeljal preiskavo in sojenje. Mama Olga in Janez Kostanjšek sta njegov začetek dočakala postavljena pred zid, kjer bi bila ustreljena. Kostanjškova žena je tedaj padla pred noge vodje taborišča in vpila, naj še njo ustrelijo. Tedaj je na dvorišče prišel gost iz Berlina. Ko je videl, kaj se dogaja, poleg tega pa kopico Kržanovih otrok, ki so zaprepadeno spremljali dogajanje, je dejal, da ti otroci niso popolnoma nič krivi za očetova dejanja. Po njegovi zaslugi sta obtoženca odnesla celo kožo. Kljub temu je Kržanovim očetov pobeg dodatno zagrenil življenje. Strogo jim je bila prepovedana vsakršna pošta. Sledila so stalna zaslišanja in nenehne selitve iz taborišča v taborišče. Označeni so bili za družino banditov.
Oče Alojz je po pobegu stopil na vlak, odločen, da se več ne vrne v taborišče in poln hrepenenja po domu. Izstopil je na železniški postaji v Krškem, saj je sklepal, da bi ga v Brežicah znali pričakati Nemci, ki so bili obveščeni o njegovem pobegu. Na postaji je srečal z nečakinjo Frančiško Krošelj, poročeno Kozole. Ko ga je zagledala, je začela kričati »Stric Lojz!«, on pa je odvrnil pogled. Niti slutila ni, da je stric pobegnil iz lagra. Preko posavskih hribov in dolin se je vrnil na Mali Vrh. Bil je čuječ in previden, saj je vedel, da ga bodo iskali. Skrival se je po raznih krajih, brez stalnega prebivališča. Zavedal se je, da se ne more vrniti v domačo hišo, četudi je ta ostala prazna. Ker si je bil z direktorjem rudnika v Globokem še iz predvojnih časov v dobrih odnosih, ga je prosil za zaposlitev. Njegovi prošnji je ugodil in nemudoma je začel z delom. Streho nad glavo je dobil pri Ogorevčevih (Hudovivčevih) na Malem Vrhu.
V prostorih osnovne šole v Globokem so imeli Nemci vojaško postojanko. Ob neki priložnosti so jo napadli partizani. Takrat se je mimo pripeljal kamion, v katerem sta bila šofer in oče Alojz. Slednji je bil v streljanju močno ranjen. Odpeljali so ga v brežiško bolnišnico na zdravljenje. Ko so videli, kako hudo je ranjen, so ga premestili v sobo za umiranje. Nekega dne je mimo prišel zdravnik Anton Glušič in ko ga je zagledal na pol umirajočega, ga je vprašal: »Kržan, kaj pa ti počneš tu?«. Oče ni odgovoril, saj je bil preveč slaboten. Dr. Glušič je nato organiziral, da so ga premestili v bolnišnico v Gradec. Ko je prispel tja, so se zanj zavzeli tamkajšnji zdravniki. Govorili so, da tako žilavega človeka še niso imeli pred seboj. Kljub temu, da je bil otet smrti, je vse življenje nosil posledice: suho levo roko in brazgotinast hrbet.
Po večmesečnem zdravljenju se je oče Alojz vrnil na Mali Vrh k Ogorevčevim. Ker v hiši zanj ni bilo več prostora, so ga namestili v hlev. Kmalu po tistem so ga partizani zadolžili za oskrbo z mesom. Ob neki priložnosti, ko je vodil telička, ga je ustavila nemška kontrola. Eden od vojakov mu je zapretil z ustrelitvijo, če ga še enkrat zaloti pri tem početju. Olga Kržan pripoved o očetovih medvojnih podvigih zaključi: »Če je s tem nadaljeval ali ne, nam ni nikoli povedal.«
