Mladina se je v vasi redno družila.
Dobili so se predvsem sredi vasi, na Goricah. Spoštovali so se, zabavali in si med seboj pomagali. Iz tega obdobja je veliko fotografij, saj sta Marijo Gec in Atilijo Petelin med prvimi v vasi imela fotoaparat. (Spomini, 2023, str. 190)
“Ma tako lepo je bilo, ko smo bili mladi! Enkrat nas je bilo sedem v avtu, dva sta bila v kofani. Ko smo se peljali domov, na ovinki smo šli ven v travo, kofano se je odpiral in eden je padel ven. Oracjo pa je šel ko strela na motorju, je falil ovink in je šel na rešeljiko gor. Pri pustu smo se imeli tako fajn. Klapa je bila ta prava in smo take skuhali, ampak ena roka je bila zmeraj prosta za pomagati.” (Pripovedoval je Silvan Rudež, roj. 1943, v Tomačevici, avgust 2021.)
“Kot otroci smo se vsako nedeljo popoldne igrali v dolini ali pri Emi (Lozej). Smo imeli en tak stol in to je bilo vse. To je bilo naše otroštvo, tipično otroško življenje. Vsi otroci smo pasli in se med tem igrali s kamenčki. Potem, ko smo bili stari 18 let, so bili plesi v vasi ali v drugih vaseh. Šli smo s kolesi. Takrat je bilo v Tomačevici več fantov in dekleta so prišla tudi iz Kobjeglave.” (Pripovedovala je Neva Petelin, roj. 1946, Tomačevica.)
“Mi smo bili tako, poslušajte fantje, jutri ob štiri zjutraj bomo kosili v naši ogradi, pojutrišnjem v tvoji, ma nismo rekli koliko soldov (denarja), smo naredili malico in potem je bila žurka, in to je to. Ženske so potem šle popoldne grabiti. Pri štirni smo se dobili, igrali in peli, to je bila klapa, ni kej! Barufe (prepire) pa niso bile. Zamere pa ja, tudi za dvajset let.” (Pripovedoval je Silvan Rudež, roj. 1943, v Tomačevici, avgust 2021.)
