Knjižnica Mirana Jarca Novo mesto hrani v Domoznanskem oddelku – v Posebnih zbirkah Boga Komelja – izjemno bogato zbirko razglednic, med katerimi prevladujejo domoznanske razglednice, ki prikazujejo mesta, vasi, kraje, ulice, hiše, ljudi, predmete in dogodke širom Dolenjske, Bele krajine in Posavja. Med njimi je tudi zbirka 238 razglednic Dolenjskih Toplic od konca 19. stoletja do današnjih dni.
Prve razglednice oz. »kartice z razgledom« so začele izhajati v drugi polovici 19. stoletja v Nemčiji, od koder so se razširile najprej v Švico in Avstrijo ter od tod tudi v naše kraje. V preteklih dveh stoletjih je namreč veliko Slovencev študiralo na Dunaju, v Gradcu, Pragi in drugje, še več se jih je izseljevalo na tuje za boljšim življenjem, vsi pa so vez z domom ohranjali s pomočjo pisne korespondence. V osemdesetih in devetdesetih letih 19. stoletja so tudi nekateri slovenski kraji dobili svoje prve razglednice. Sprva so se pri nas rabili izrazi listnica, dopisnica (ki je tudi sicer predhodnica razglednice), oglednica, dopisnica z razgledom (tj. s sliko).
Večina ljudi ni imela posebnih zadržkov pri takšnem »odprtem« načinu dopisovanja, saj je razglednica doživela zmagoslaven pohod najprej po Evropi, s svetovnim poštnim sporazumom leta 1878 pa se ji je odprla pot po vsem svetu. Razglednice so bile najprej natisnjene na podlagi risb ali slik v tehniki litografije (kamnotiska), ob koncu 19. stoletja pa že na osnovi črnobele fotografije. Tem so se kmalu pridružile ročno obarvane razglednice, po letu 1920 razglednice v ofsetnem tisku, barvne fotorazglednice, kakršne poznamo še danes, pa so se razširile v drugi polovici 20. stoletja.
Iz zbirke slovenskih krajevnih razglednic, hranjene v knjižničnih posebnih zbirkah, je razvidno, da po številu razglednic prednjačijo prav zdraviliški oz. turistični kraji, ki so bili tudi med prvimi, ki so se lahko ponašali s svojimi razglednicami.
Stare razglednice Dolenjskih Toplic s konca 19. in začetka 20. stoletja so redke in dragocene. Izdane so bile na tujem, npr. na Dunaju, pa tudi doma. Med najbolj znanimi domačimi založniki so bili topliški trgovci in gostilničarji Ignac Sitar, Josip Šušteršič, J. Zupančič, Josip Kapš, J. Kaučič in novomeški tiskar in založnik Janez Krajec. Pogosta težava pri dokumentiranju in obdelavi tega svojevrstnega neknjižnega gradiva pa so manjkajoči podatki o letu izdaje, fotografu in založniku ter včasih tudi o motivu, ki ga prikazuje razglednica.
