V času med obema svetovnima vojnama se je zlasti po večjih mestih Miklavža polastila velika trgovska reklama. Takrat so se pojavile Miklavževe razglednice, na katerih je bil le-ta upodobljen v škofovski opravi s škofovsko mitro in palico. Velikokrat ga spremlja parkelj ali Krampus, mitološko bitje, ki kaznuje poredne otroke. Motiv na sprednji strani razglednice pa večkrat popestrijo tipična Miklavževa darila: suho sadje, jabolka, rožiči, orehi in medenjaki, včasih tudi šiba.
V novomeški knjižnici, v Posebnih zbirkah Boga Komelja, hranimo v sklopu božično novoletnih voščilnic okoli trideset voščilnic, ki jih je otrokom poslal Miklavž ali pa celo njegov zvesti spremljevalec parkelj v začetku decembra. Čeprav so voščilnice večinoma prejemali otroci, lahko po hudomušnih, malodane spogledljivih motivih na prvi strani sklepamo, da so bile nekatere namenjene odraslim. Tem je pozdrave največkrat poslal parkelj.
Velikokrat je zanimiva tudi zadnja stran razglednice. Tako je deček Niko iz Celja prejel sporočilo: »Če ne boš bolj priden, ti ne bom ničesar prinesel. Ne uporabljaj grdih izrazov in ne sekiraj Teodorja in mamo. Miklavž«. Ali pa tista, ki sta jo med vojno prejela bratca: »Zvedel sem, da sta se grdo navadila riganja. Če se ne poboljšata, bom vse darove odvzel, vaju pa odnesel v pekel. Krampus.« Nekoliko starejšemu gospodiču Antiju pa je v Ljubljano Miklavž sporočil: »Lepo ubogaj svojo mamo in ata! Pridno se uči v šoli in ne špegaj preveč po puncah! Rad moli in ne odgovarjaj. Pozdravlja te Miklavž.«
Razglednice iz knjižnične zbirke večinoma datirajo v obdobje od začetka stoletja do tridesetih let 20. stoletja. Veliko jih je bilo izdanih na Nemškem, le voščilo je bilo kasneje natisnjeno v slovenskem jeziku. Izvirne slovenske razglednice je večinoma izdala založba Jug in natisnila Delavska tiskarna.
