Novembra 1901, v letu Leopoldininega rojstva, je pri štirih letih umrl za ošpicami njen starejši bratec Alois Theodor. Že po prvi vojni je izginil iz družinskega spomina, edina sled za njim je ostala novička v Marburger Zeitung. Ob smrti Leopoldine ni bilo nobene zabeležke in s smrtjo njenih vnukov bi izginila iz družinskega ter družbenega spomina. Zapis ob 125-letnici njenega rojstva poskuša ohraniti spomin nanjo in razumeti dogodke, ki so zaznamovali potomce njene generacije.
Če bi Leopoldina aprila 1945 odšla na vlak za Koroško in si ustvarila novo življenje med brati in sestrami nekje v Avstriji, bi tudi ob njeni smrti sorodniki zapisali: “Unsere herzensgute Mutter … / Naša srčno dobra mama, babica, sestra, svakinja, teta … Bila je preprosta, delovna, neutrudna, predana mati dveh otrok in zvesta žena … Njeno življenje je bilo ena sama ljubezen, dobrota in ustrežljivost.” Ob odprtem grobu na St. Peter-Stadtfriedhof ali kje drugje na zgornjem Štajerskem bi stali njeni sorodniki, moj drugi jaz in Leopoldinina hčerka Poldika, ki bi si tiho mislila svoje. Nikoli ne bi izrekla očitkov, da se je mama prezgodaj ponovno poročila, da je ni zaščitila pred grobostjo očima, da se ni potegnila zanjo, ko so tete odločale o njeni poklicni prihodnosti. Samo ona bi vedela, da se je sramovala slabo oblečene gospodinje iz Kamnice, ko jo je kot dvajsetletno gospodično obiskala v gosposkem Gradcu. O vedno napetih odnosih med hčerkami in mamami se pač ne govori.
A Leopoldina ni dočakala 85 let kot njeni sestri in nikoli ni imela pogreba s poslovilnim govorom. Mesto njenega spomina je bil zlat medaljon na verižici, ki jo je Leopoldinina hčerka Poldika nosila vsak dan zjutraj k maši. V medaljonu sta bili drobni sliki njene mame in očeta. Odprla ga je pred mano samo enkrat; a ne takrat v žalosti in ne kdaj v veselju ni govorila o značaju svoje mame. Tako lahko le ugibam o lastnostih Leopoldine, potem ko sem jo po dveh letih proučevanja končno začutil kot svojo babico.
Brez dvoma je imela zelo rada svoje otroke, še posebej sina Hansija, ki je bil vedno ob njej. Morala je biti vestna pri izvrševanju nalog in zaupanja vredna, da je lahko pobirala članarino. Zagotovo je bila ubogljiva pred tistimi, ki so ji predstavljali avtoriteto. Očitno je bila trmasta in je vztrajala pri govorjenju v maternem jeziku, ko to ni bilo več pametno. Morala je biti nespametna, ker ni zbežala, ko so bežali vsi okoli nje. Da ni izkoristila še zadnje priložnosti za beg iz taborišča, čeprav je videla in slišala, kaj se dogaja okoli nje, se zdi že noro. A v vojnem času je veliko ljudi sprejemalo odločitve, ki se z današnje perspektive zdijo nore.
Po dveh letih intenzivnega raziskovanja in razmišljanja nisem mogel točno ugotoviti, kdaj in kako je umrla Leopoldina, zagotovo pa vem, da ni zagrešila nobenega zločina. Bila je preprosto žrtev identitete, v kateri je odraščala. Danes ji rečemo nemška, čeprav je bila bolj avstrijska v smislu zvestobe dunajskemu cesarju ali samo preprosto štajerska. Verjetno o svoji identiteti ni veliko razmišljala, je pa v njej vsaj jezikovno vztrajala. Takšno vztrajanje je bilo usodno zanjo in za milijone navadnih ljudi v drugi svetovni vojni. Niso bili kot Alma Karlin državljani sveta, da bi razumeli zle namene velikih vodij in jim ne sledili.
Med raziskovanjem usode babice Leopoldine, ki me je za kakšno leto popolnoma prevzelo, sem doživel veliko čustev. Najprej so bili občutki nedoločne krivde, ki jih je mama nehote prenašala name. Potem je bilo veliko žalosti, ki se je vse bolj začela mešati z jezo. Jeza na vse, ki so mi lagali o (štajerski) zgodovini, jeza na najljubšega pisatelja iz otroštva. Čutil sem kot izdajstvo, da je moj Tone Seliškar napisal tak krvav poziv k maščevanju. Največjo jezo pa sem imel na gospode in tovariše, ki so odločali o Leopoldinini usodi. A zadnje sporočilo moje mame, Leopoldinine hčerke Poldike, je bilo: “Nisem več jezna nate.” Ko sem ga sprejel, sem dragemu pisatelju lahko odpustil tisti članek o maščevanju. Zato verjamem, da je tudi Leopoldina odpustila mladeničem s puškami, ki so bili njeni pogrebci in hkrati talci ponorelih gospodarjev časa. Naj počiva/-jo v miru!




