Tabor v Buhljah pri Grabštanju na Koroškem, 6. avgusta 1871, je bilo zadnje množično zborovanje ljudi »pod milim nebom«.
Na slovenskem narodnostnem ozemlju se jih je v treh letih zvrstilo sedemnajst. Za slovenski tabor (kot 18.) pa se šteje tudi hrvaški tabor v Kastavu v Istri, ki je bil namenjen tudi Slovencem, saj so na taboru tudi sodelovali.
Bilo bi jih še več, ampak oblasti za vse niso izdale dovoljenja. Konservativna vlada grofa Hohenwarta, ki je nastopila z geslom pomirjenja med narodi, in ki je izdelala sporazum s Čehi, pa je taborsko gibanje likvidirala. Taborska prizadevnost je nedvomno padala tudi zaradi vedno bolj rastočih trenj med liberalnimi in klerikalnimi Slovenci.
Med najpomembnejše in najbolj pozitivne dogodke v slovenski zgodovini sodijo tabori. Pomenili so nekakšen plebiscit slovenskega prebivalstva v vseh delih našega ozemlja za slovensko narodno gibanje in za njegov program — Zedinjeno Slovenijo. Tako se dobe taborov v svojih Spominih spominja Josip Vošnjak.
Zedinjena Slovenija kljub velikemu številu privržencev ni imela v politiki nobenih možnosti za uresničitev, česar so se organizatorji taborov tudi zavedali. V osemdesetih letih 19. stoletja se Slovenci zaradi pritiska vlade niso več bojevali za Zedinjeno Slovenijo, ampak so začeli voditi »drobničarsko politiko«, kar pomeni, da so se zavzemali za majhne konkretne izboljšave na več področjih.
